SiolNET. Siol Plus Kolumne
8,74

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Žiga Turk: Dan mladosti

8,74

termometer

Josip Broz - Tito
Foto: Getty Images

20. april je bil v času nacionalsocializma posebej praznovan dan – rojstni dan Adolfa Hitlerja. Vihrale so zastave, pelo se ji in pilo. Mladino je režim oblekel v lične uniformice in jo poslal na praznovanje. Takole je zapisal neki novinar:

"Na predvečer firerjevega rojstnega dne je več kot milijon dečkov in deklic širom rajha vstalo, da bi bili sprejeti v veliko skupnost Hitlerjeve mladine. Tudi v Ravensburg so desetletniki prišli s sijočimi očmi in žarečimi srci, da bi se firerju podarili za njegov rojstni dan."

Indoktrinacija je bila učinkovita. Otrok takega dneva ne pozabi kar tako. Za vedno se mu vtisne v spomin. Ja, "to je bil dan veselja". "Mladost nikoli ne mine" (vir).

Žiga Turk. Siol Plus Žiga Turk: Nazadnjaško je OK

Rjava, črna, rdeča

Hitlerja na začetku mladina kaj dosti ni zanimala, saj da niso volivci. Ga je pa Goebbels prepričal, da je to naložba za prihodnost. Hitlerjugend so tako ustanovili že leta 1926. Ni bila pa ideja posebej originalna. Minister za izobraževanje v Mussolinijevi vladi, Giovanni Gentile, je na podobno idejo prišel že v začetku 1920. Ikonografija v Italiji je bila nekaj bolj rimska, namesto rjave je prevladovala črna barva.

Leninu so bile zadeve jasne iz prve roke. Poročen je bil z učiteljico Nadeždo Krupskajo. Postavil je Ljudski sekretariat za razsvetljenstvo (Народный комиссариат просвещения), ki je kulturo in izobraževanje podredil indoktrinaciji. Tudi mladino. Krupskaja je bila duša te službe. Tudi v Sovjetski zvezi so otroke oblačili v uniformice, ali pa, če podjetja niso izpolnila osrednjega načrta, ni bilo hlač ter srajc, vsaj v čepice in rutice. Barvna paleta je bila tukaj modra, bela in predvsem rdeča. Sovjeti so se zadeve lotili tudi najbolj celostno. Otroci, stari do devet let, so bili mali oktoberčki, od devet do petnajst let stare otroke so včlanili med Leninove pionirje, otroke, stare od petnajst do 28 let, pa med komsomolce (okrajšava za komunistični sojuz mladež).

Ljudska republika Jugoslavija je pobrala dobre ideje z obeh strani. Starostno gledano je v celoti skopirala sovjetski sistem, le da smo namesto oktobristov imeli kurirčke, pionirji smo bili Titovi, sojuz mladine pa socialističen in ne komunističen. Da so Jugoslavijo nagnali iz informbiroja, zadeve ni spremenilo. Praznovanje rojstnega dne pa se je naslanjalo na dobre prakse tisočletnega rajha.

Žiga Turk Siol Plus Žiga Turk: Samo ja pomeni ja. In ne samo ja.

Njihovo največje bogastvo

Zanimanje totalitarnih režimov za mladino je razumljivo. Pravzaprav je zanimanje vseh civilizacij za mladino razumljivo. Homo sapiens je edino živo bitje, ki iz generacije v generacijo napreduje tako, da se nove generacije učijo od prejšnjih. Mladost je tisto obdobje življenja, ko mora okolje biološke gone preusmeriti v kulturne vzorce, ki iz divjaštva naredijo uspešno civilizacijo.

Nekaj bolj razvite človeške kulture ne praznujejo samo spolne zrelosti otroka, ampak tudi in predvsem kulturno zrelost – ali je mlada oseba osvojila tista pravila, ki so potrebna, da postane član občestva odraslih. Občestva tistih, ki imajo nalogo štafetno palico civilizacije prenašati na naslednjo generacijo. In ne kos lesa Brozu. Nekaj tega zavedanja se je ohranilo v pojmu zrelostni izpit. Podobno, pa bolj transcendentno, prinaša birma – potrditev v veri in dar Svetega Duha. No, sovjetska birma je bila sprejem v komsomol. Prvo obhajilo pa sprejem med Leninove pionirje.

Revolucionarji, kot so bili Mussolini, Hitler, Lenin in Tito, so prinašali prelom s preteklostjo. Pri tem pri revolucijah gre. In kaj je boljši material za prelom, kot so otroci − da se otroke vpelje v naprednejšo, boljšo, revolucionarno kulturo, ki ni obremenjena s tradicijami preteklosti. Skrbno izbrani vzgojitelji in učitelji so bili za to nalogo seveda dosti bolj primerni kot starši. Starši so bili namreč vzgojeni po starem. Več časa, kot so otroci preživeli po jaslih, vrtcih, šolah, celodnevnem bivanju, v Hitlerjugend ali v komsomolu, manjši je bil kvarni vpliv "preživelih tradicij" predrevolucionarnih generacij.

Žiga Turk Novice Žiga Turk se je odzval na osvojitev nelaskavega naziva

Nepokvarjene duše

Še nekaj je šlo revolucionarjem na roko. Oba velika totalitarizma 20. stoletja sta se naslonila na instinkta, ki sta del človeške biologije in ju je skozi tradicionalno vzgojo treba usmeriti v nekaj, kar v razviti kulturi ne dela škode. Fašizem je poudarjal pripadnost skupini in se naslonil na kamenodobni instinkt pripadnosti svojemu rodu ter sovraštvu do vse drugih. Socializem se je naslonil na kamenodobni instinkt enakosti, kakršni so člani kamenodobne skupnosti bili – kot ena velika družina, vsak je prispeval po svojih zmožnostih in vsak je dobil po svojih potrebah (bolj verjetno, da nihče ni dobil po potrebah in so bili večinoma lačni). Nacionalsocializem je to dvoje združil. Otroci so bili za te zgrešene ideje idealna tarča, njihova nedolžnost pa najboljši približek nepopisanemu listu, na katerega družbeni reinženiring stavi, da ga bo popisal.

Ostaja pa težava generacij, ki niso šle skozi dril. Pa so se spomnili, da bi bil faktor vpliva indoktrinacije večji, če bi se mladino bolj poslušalo. Prav tisto mladino, ki je bila še sveža iz valilnice novega človeka. Naslonili so se na staro modrost, da na mladih svet sloni in da bi bilo dobro, da dobijo več besede tisti, ki so bližje biološki naravi človeka, ki so sveži iz šole in skozi življenje še niso vpili toliko tiste kulture, ki se z biologijo bori, da bi ustvarila civilizacijo.

Tudi to se je prijelo – kar premislite, kakšen javnomnenjski samomor je podvomiti, da je od vseh najbolj treba poslušati mlade – ker da se njihovi prihodnosti govori: "Stari itak ne bomo več dolgo." Ne zamerite mi eno gradbeniško, ampak precej bolj pametno se mi zdi, da bi neki most narisal izkušen inženir, tudi če ne bo zelo dolgo hodil po njem. Pa da nas ne zanese preveč stran – oboje je potrebno, pogum mladosti, modrost starosti in dialog med njima.

Skratka

Razumem rojake, da imajo na 25. maj lepe spomine. Vreme je bilo toplejše, bližal se konec šole, prebujali so se hormoni, pa še v socialistično mladino so jih sprejeli in za malico ponudili sok pingo. Lepi spomini so dragoceni. Kar naj jih neguje vsak posebej, vsak zase. Mednarodni dan mladosti je sicer 12. avgusta, ampak ne bomo malenkostni.

Pri vsakoletnem medijskem in političnem pogrevanju dneva mladosti pa gre za zlorabo teh čustev. Po vsem, kar vemo o zločinskosti prejšnjega sistema, o tem, kako je Broz preko trupel svojih tovarišev prišel na vrh partije in se potem preko trupel rojakov za vedno usedel na vrh države, po tem, kar je o Brozu povedalo ustavno sodišče, je človeško neokusno in zgodovinsko revizionistično, da politika javno izpovedujejo nostalgijo po tistih časih. Vsaj dve parlamentarni stranki – SD in Levica – tudi letos nista zmogli kritične distance do totalitarizma in sta se postavili onkraj ustavnega loka. Nacionalni radio pa je predvajal "Druže Tito, mi ti se kunemo", s katero je Zdravko Čolić signaliziral svojo pripadnost režimu. Pojasnili so, da se v glasbi ne morejo politično opredeljevati, in Čolić se je znašel v istem stavku kot Bach, Beethoven in Wagner. Odkrito nas imajo za norca.

Nekako bi bil čas, da se 40 let po Brozovi smrti in 30 let po padcu Berlinskega zidu nehamo obnašati kot zadnja ljudska republika propadle države, ne od 27. aprila do 25. maja na vseh mogočih proslavah ne v preostalem delu leta pri ekonomskih in drugih politikah.

Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin