SiolNET. Siol Plus Kolumne
Irena Jenko
Irena Jenko
O kolumnistu
3

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Zdrava pamet

3

termometer

Zdrava pamet je verjetno, no, recimo raje zagotovo, nekaj, na kar nimamo vsi enakega pogleda, pa čeprav pri izbiri, ali na deževen dan s seboj vzeti dežnik ali ne, res ni velike dileme. Ali pač?

V našem bloku o zdravi pameti celo glasujemo in na zboru lastnikov sprejemamo sklepe; sprejeli smo na primer sklep, naj stanovalci ne odpirajo vrat neznancem in da naj v zimskem času smotrno zračijo stanovanja. Še vedno pa nismo sprejeli sklepa o bontonu in smo zato na stopnicah včasih zmedeni, nekateri pravi "živijo", drugi "dober dan", nekateri samo nekaj zamrmrajo – vse skupaj je res izjemno neurejeno in begajoče. Morda bi lahko vrstico o pozdravljanju vrinili med hišni red, saj smo namreč sprejeli tudi sklep o pozivu stanovalcem, naj upoštevajo hišni red. Čisto resno. Zdrava pamet je pač izmuzljiva stvar; kar vprašajte Američane, ki so bili verjetno prvi primorani na papirnate lončke za kavo natisniti opozorilo, da je tekočina lahko vroča.

VIP čakalna vrsta Na zdravo pamet se torej ne gre zanašati, vse je bolje zapisati in ne nazadnje pametni pišejo. Menda. Tudi pri telefonih je število poslanih sporočil, osveženih statusov na Facebooku in objavljenih vrstic na Twitterju že davno preseglo minute pogovorov. Zanimivo je le, da funkcionalna pismenost kljub temu ni na nič boljšem nivoju, še več, prav leni smo postali, in dvomim, da bo pri tem kaj pomagal telefon, za katerega so ljudje pred dnevi stali v vrsti, pa čeprav je menda strašno pameten. Tukaj je prostor za diskusije o zdravi pameti morda malo širši: ali je celonočno stanje v vrsti zato, da lahko daš iz žepa 700 evrov in domov odneseš najnovejši telefon na trgu, skregano z zdravo pametjo ali ne? Odvisno od zornega kota.

Za dober marketinški izkoristek medtem ni treba biti oglaševalski guru, le pamet moraš vklopiti, pa če je zdrava ali ne, in iz čakalne vrste narediti dogodek. Ta ljudem seveda sporoča, da gre za več kot telefon, gre za izkušnjo in prestiž, za ekskluzivnost. Čakalne vrste za dobrino, ki nam pričara občutek boljšega življenja, navsezadnje niso nič novega; tudi do torbice Birkin ne prideš kar tako, "samo" z denarjem. Za celotnim postopkom tiči zelo zdravorazumska tržna logika. Podobno kot za tistim nedavnim sponzoriranim novinarskim izletom v Egipt, ki naj bi slovensko javnost prepričal, da je v egiptovskih letoviščih kljub vsemu mirno in veselo in vse pripravljeno na bledoličneže, ki bi se radi pražili ob morju. Eden od njih je celo v kamero izjavil, da "že dva meseca niso bili nikjer" in so se zato potovanja res veselili. Že cela dva meseca, ljudje! Zdrava pamet se v tem času pač utrudi.

"Otroci v Afriki pa stradajo" Vem, obsojanje in vzbujanje krivde je poceni šport – tudi zdrava pamet ni imuna proti trkanju na vest. "Otroci v Afriki pa stradajo," je bil najljubši argument vzgojiteljice v vrtcu, ko kakšen otrok ni hotel pojesti špinače ali cvetačne juhe ali česa podobno privlačnega, v kar so nam nazadnje čmoknili naslednjo jed, če prve nismo dokončali. Vzgojno, seveda, pojesti je treba vse in občutek krivde je precej učinkovito sredstvo za doseganje cilja, sploh pri mladih in malih ljudeh, pa čeprav s svojo zdravo otroško pametjo nisem razumela, zakaj hrane ne pošljejo tem stradajočim otrokom v Afriki, ker si seveda nisem predstavljala, kaj stradanje in Afrika sploh sta. Sanjala sem o tem, da bi se rodila v hiši Tannerjevih v San Franciscu ali na kraljevem dvoru, čeprav sem bila z zornega kota afriškega otroka, ki bo čez nekaj let v prenatrpani ladji potoval proti Evropski uniji, rojena v obljubljeni deželi. Zorni kot je hudič.

Siljenje s hrano je ironično z zdravo pametjo skregano na več načinov, pri človeku boš ob siljenju najprej avtomatično sprožil odpor, kot drugo pa živimo v obdobju prehranskih motenj in naraščanja števila čezmerno debelih ljudi. Ko bi vzgojiteljice in babice le vedele, kajne? "Otroci v Afriki pa stradajo" je danes le še mašilo, ki smo ga slišali že tolikokrat, da v nas sploh ne sproža niti občutka krivde, kaj šele sočutja, ki bi nas v resnici moralo gnati v človekoljubna dejanja. A dovolj moraliziranja. Zdrava pamet pravi, da obsojanje nikoli ni dobro, ker se lahko hitro obrne proti tebi, sicer pa je tako ali tako vse relativno in ljudje lahko s svojim denarjem počnejo, kar pač hočejo – če je res njihov, seveda. Dandanes človek nikoli ne ve.

Dve Sloveniji Ampak zadnjič je bil pri gledanju večernih poročil kontrast med eno in drugo Slovenijo vseeno tako očiten, da je bila gledalčeva ujetost v vmesnem prostoru med enim in drugim zornim kotom, med dvema Slovenijama, še posebej nelagodna. Na začetku zgodba o človeku, ki ni mogel izterjati svojega dolga in je zato na robu preživetja in razuma posegel po orožju ter pokončal tri ljudi, na koncu pa prispevek o ljudeh, ki stojijo v vrsti, da lahko plačajo 700 evrov za najnovejši model prenosnega telefona in razpravljajo o tem, katero barvo ohišja bi imeli raje.

Ko se ti zazdi, da je Slovenija prišla že tako daleč, da se bo nasilje čedalje bolj stopnjevalo in se bo uresničila napoved črnogledega (no, on bi rekel, da je zdravorazumski) prijatelja, ki že nekaj časa trdi, da je pred nami nova vojna in da se bo treba oborožiti, da civilizacija propada in da se bo naša nesposobnost reševanja aktualnih političnih in družbenih težav končala krvavo, te mediji po vrsti paničnih novic pomirijo s prešernim razpoloženjem sredi "najlepšega mesta na svetu" ob nakupovalni zabavi za luksuzno tehnično igračko. In vse je spet dobro, pošasti so še vedno na varnostni razdalji pod posteljo in telefon je prižgan vso noč. Saj veste – za vsak primer. Ker nikoli ne veš, ponoči pa tudi zdrava pamet spi.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin