SiolNET. Siol Plus Kolumne
Miha Mazzini (primerno za TOP 2)
Miha Mazzini
O kolumnistu
3

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Strah pred lenuhi

3

termometer

Miha Mazzini

Poskušal sem in prvič nisem zmogel. Ob določenih temah se odpravim prek dolgega potovanja čez svoj Facebook imenik in si ogledujem utrip naroda.

Tu ne gre samo za teh pet tisoč ljudi, saj spremljam tudi komentarje na njihove objave. Tako je doseg precej večji. Zadeva je zamudna, a antropološko gledano dragocena.

Tako sem lahko odkril in kasneje preverjal drsenje Slovencev v praznoverje in paranojo (recimo kolumni Ljudstvo se je prebudilo in Kaj zanima Slovence?).

Ob problematiki beguncev sem se ponovno odpravil pregledovat slovenski del Facebooka in ... Ne morem. Gnus, ki me je prevzel, mi je šel do srži. Saj beguncev pri nas ni niti za vzorec, a ljudstvo je že vstalo v sovraštvu in zmerjanju.

Prebiram, recimo, podivjane pozive h klanju in kliknem profil te gospe – na glavni sliki v angleščini piše, da je v življenju najpomembnejša ljubezen. Vse druge objave, razen agresivnih izpadov, so same rožice, mucki in ostale osladnosti.

Dobra novica Skupen zunanji sovražnik vedno povzroči narodno spravo. Tako so se prvič v zgodovini izenačili komentarji na spletni strani revije Reporter in portala RTV, kjer so do begunske tematike prevladovali rusko usmerjeni levičarji, zdaj pa jih ni več mogoče ločiti od najbolj zadrtih desnih šovinistov.

Največja zamera Naše programiranje je v osnovi precej preprosto in temelji le na nekaj temeljih, ki jih moramo ob vsakem pojavu podrobneje pogledati. Eden od njih je nesposobnost ravnanja z agresijo in njeno sublimacijo; begunci zato so idealna priložnost, da podivjamo.

A tak izbruh ne nastane kar sam od sebe – moral je zadeti ob živo rano, ki jo skrivamo sami sebi. Vem, prihajajo tujci in nezaupljiva družba smo; zgodovina nas je tega naučila. Zato ne čudijo očitki o teroristih, klavcih in podobno, ampak skoraj prav toliko ali pa še več jih leti na delavnost oziroma lenobo.

Dr. Ahmed Pašić je zapisal, da dobiva anonimna sporočila proti "črnim, lenim beguncem", na drugi strani pa celo tisti, ki se zavzemajo, da jim je treba pomagati, padajo v globoke skrbi. Recimo starejša gospa: "Arabci sploh ne delajo.". Kako bodo v teh krajih preživeli ti "ubogi ljudje", saj "niso nagnjeni k delu".

Kar sem pogledal angleških in nemških komentarjev, tam prva asociacija pri zdajšnjem valu ni, da prihajajo lenuhi. Slovenci pa beremo o ljudeh, ki v težkih pogojih in nevarnih okoliščinah (od leta 2000 jih je na poti umrlo več kot 23.000 (vir)), dostikrat v rokah kriminalcev, prepotujejo tisoče kilometrov, in si rečemo: Aha, lenuhi! Zakaj ravno ta asociacija?

Skratka, ti imigranti nas bodo ali poklali ali pa lenuharili na naš račun, vmes ni ničesar. Našo državo bodo torej uničili s terorizmom ali z lenobo. Če je prvo zgodovinski strah, iz česa izvira drugi?

Seattle Pred leti sem imel predavanje na washingtonski univerzi in opazoval študente. Tudi po lastnih izkušnjah iz študija v Angliji veljajo tam drugačna pravila kot pri nas. Študentje prihajajo pripravljeni, vnaprej preberejo snov, da potem lahko sprašujejo in profesor obdeluje primere iz prakse. A tudi v tem okolju so potomci azijskih imigrantov izstopali – njihova motivacija je neverjetna. Jasno, starši vse dneve garajo v raznih kafičih ali tovarnah, da financirajo izobrazbo otrok, in ti vedo, da morajo za njihov denar dobiti največ. Če jim spodleti, bodo sami vrteli vok za pultom.

Slovenski profesor mi je potarnal, da mu je mučno hoditi v službo, saj se počuti kot v čakalnici. Kot sem že zapisal, visoko šolstvo smo spremenili v podaljšano bivanje za odrasle. Ko enkrat študira 75 % populacije in že na nižjih stopnjah poznajo samo oceno štiri in pet, potem zavlada skrajna egalitarnost neznanja, v kateri je vsak, ki hoče več, sumljiv in izobčen. Ne smem pozabiti žalostne novice, da se je tudi precej profesorjev prilagodilo situaciji in odbrenkajo svoje brez truda, hvala, adijo.

Zdaj si pa predstavljajte, da v slovenski izobraževalni sistem vstopi eden tistih skrajno motiviranih imigrantov: od profesorjev zahteva odgovore, sošolcem postavlja vzgled, kaj bi lahko bili, če bi se jim ljubilo – saj to je grozno! Mar lahko dovolimo kaj takega, to bi nam uničilo sistem!

(Spotoma, v filmu Roka Bička Razredni sovražnik je čudovit prizor, v katerem se zberejo starši gimnazijcev na sestanku in kjer vidimo, da na dan vlečejo iste teme, kot so jih žvečili že sami v šolskih letih. Vmes sta kitajska imigranta, ki samo vprašata, če se vse tole neposredno tiče njunega sina. Ko dobita negativen odgovor, takoj odideta delat ter pustita Slovence, da razpravljajo vedno ene in iste teme še naprej.)

Jesenice Kot študenta so me poslali na prakso v računalniški center. Tam so mi najprej za ves teden onemogočili dostop do terminala, ker so se bali, da ne bi presegel norme. Tudi kasneje so pred menoj skrivali priročnike in niso hoteli odgovarjati na vprašanja, češ, norma.

Kasnejše zaposlitve prek študentskega servisa, od kovinske industrije do raznih pisarn, so izkušnjo potrdile. Povsod je vladal strah pred prišlekom, ki bi jim dvignil normo. Zato sem bil potem desetletja raje kar svobodnjak in si sam postavljal normo. Večina drugih pripadnikov moje generacije, ki so hoteli kaj narediti in ne samo paziti na normo, pa se je izselila.

Zdaj si pa predstavljajte, da v okolje strahu za normo pride človek, ki je visoko motiviran za delo. Saj to je grozno! Uničil bi nam sistem!

Temelji programiranja Tako smo prišli do drugega stebra našega programiranja, ki ga je vedno treba preveriti: do narcisizma. Konkretno, do globoko vsajenega prepričanja, da smo najbolj delaven narod na svetu. Vedno mi porečejo: "Ha, Mazzini, si videl tega Slovenca, kaj je naredil v Ameriki! Kako smo mi delavni narod!" Čeprav mi ni jasna povezava med uspešno osebo in tistim "mi", v katerega se je nenadoma spremenil, povprašam, zakaj pa se oni ne pokrenejo, a dobim le jamranje, češ, sistem tak, pa to in ono. Da bi, a ne morejo, itd.

Živimo v družbi, ki aktivne ljudi izganja že stoletja. In zdaj možne imigrante vnaprej obtožujemo lenobe, ker smo trdi od strahu – kaj, če niso leni? Kaj, če bi poprijeli za delo in nam spremenili sistem, katerega temelj je čim nižja norma? Naša delavnost je utvara, s katero se tolažimo. Čutimo, da je ogrožena, lahko se razblini, zato je narod vstal, da jo obrani.

Porečete: Aziati so delavni, ampak to so Arabci! Pojdite v časopisne arhive in berite, kaj so mediji pisali po tem, ko se je pri nas odprla prva kitajska restavracija. Le da takrat še ni bilo Facebooka, ki bi naredil sleherno gostilniško debato dostopno.

Izbor imigrantov Če lahko Slovaki zahtevajo samo kristjane, potem tudi Slovenci lahko postavimo pogoj: hočemo samo lene imigrante! Preden pridejo, morajo podpisati, da ne bodo niti s prstom mignili, pa če jih bi še tako mikalo. Še več, vse dneve morajo ležati na javno vidnih mestih in dremati, da bomo lahko šli dopoldne v kafiče jamrat, kako izgorevamo pri delu in ko jih bomo videli, bomo zadovoljni, češ, prav smo imeli, kakšni lenuhi so to!

Slovenci smo res najbolj delavni narod na svetu.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin