Da je avto naš ultimativni statusni simbol in da je avto, veliko bolj kot kaj drugega, tisto, s čimer se ponašamo pred sosedi ter drugimi znanci. Ali to res drži? Morda je čas, da na vse skupaj pogledamo z malce druge plati. Najprej pa prigoda iz prejšnjega tedna.
Poletna prigoda Nedavno smo se s sinovoma odločili, da si privoščimo nekaj dni kolesarjenja ob istrski obali tja do Pulja. Glede na to, da sem včasih pogosto kolesaril po teh koncih, se mi je zdelo logično, da kot povezovalno prevozno sredstvo uporabimo vlak. Poklical sem na železniške informacije, po pogovoru z informatorjem pa sem zgroženo ugotovil, da se je situacija z železniškimi povezavami v zadnjem obdobju dramatično spremenila. Proti obali (bodisi koprski, puljski ali pa reški) obstaja zgolj še po en ali pa dva vlaka dnevno, kamor lahko naložiš tudi kolo. Vemo, da je primorsko železnico lani kar krepko prizadel žledolom. Ampak od takrat je že skoraj leto in pol. In na železnici dela, kolikor vem, več kot šest tisoč ljudi, kar je ogromna, in glede na to, kaj prebivalci Slovenije kot potniki lahko dobimo od nje, skoraj nepojmljiva številka. Tako smo se namesto prvotno predvidene vožnje z vlakom do Kopra proti morju s kolesi odpeljali kar od doma. Po nekaj dneh smo našo pustolovščino zgodaj popoldan uspešno končali v Pulju, ravno pravi čas, da bi tam ujeli edini vlak dnevno, ki bi nas in kolesa popeljal proti Ljubljani. Že smo stali na peronu in čakali, da se vkrcamo na neekspresni vlak, ki naj bi nas v štirih urah in pol pripeljal do Ljubljane, a tudi pri tem enem vlaku ni šlo gladko – obvestili so nas, da bomo šli z avtobusom. ''Kako z avtobusom, če imamo kolesa?'' ''Bomo že nekako uredili,'' je rekel sprevodnik, ki se je v nekaj trenutkih spremenil v avtobusnega kondukterja. Na koncu smo z našimi kolesi, nameščenimi kar na hodniku med potniškimi sedeži v avtobusu, kot v filmu Kdo tam poje, krenili čez istrske klance. Najprej do Lupoglava, kjer je križišče prog. Potem smo presedli in se z drugim avtobusom odpeljali do Kozine. Šele tu smo se zavihteli na vlak do končne ljubljanske postaje in se tja z nekaj zamude pripeljali približno dve uri pozneje. Z avtom za razdaljo od Kozine do Ljubljane po izračunih Googla potrebuješ dobrih petdeset minut. V praksi morda celo manj. Približno taki so dandanes prevozi z vlakom, na Obali kombinirani z avtobusi – ni čudno, da se jih poslužuje le malokdo. Avtobus, ki je peljal našo ''vlakovno'' potniško zasedbo, je bil zgolj na pol poln, mi trije pa smo bili na njem edini Slovenci – in to kljub temu, da je šlo za edini vlak v tem dnevu. Včasih je bilo precej drugače.
Vozi me vlak v daljave Tako vlak kot tudi avtobus sta se v Sloveniji še pred četrt stoletja redno uporabljala za prevoz iz kraja v kraj. Za to je bilo kar nekaj razlogov. a) Število avtomobilov v Sloveniji je bilo precej manjše. Leta 1990 je bilo v Sloveniji dobrega pol milijona avtomobilov. Zdaj jih je skoraj dvakrat več. To pomeni, da je imelo pred četrt stoletja avtomobil približno dve tretjini slovenskih gospodinjstev, zdaj pa ima vsako gospodinjstvo v lasti poldrugi avtomobil. To občutna razlika pomeni, da je včasih veliko več članov gospodinjstva moralo uporabljati javni transport, zdaj pa se lahko skoraj vsak odpelje z avtom tja, kamor želi. b) Ceste so bile v veliko slabšem stanju. Zaradi tega ni bilo take bistvene razlike v trajanju prevoza z vlakom in avtomobilom. c) Vlak je bil poceni, avto in bencin pa draga. Spomnim se, kako sem se ob koncu osemdesetih vozil z vlakom čez vso Jugoslavijo (od Ljubljane do makedonske Gevgelije tik pred mejo z Grčijo je pot trajala približno 24 ur), za povratno karto pa sem plačal kakih 30 evrov v današnjem denarju. č) Vozni red vlakov je bil precej bolj poln. Vlak je bil tudi logistično bolj prijazno prevozno sredstvo in je omogočal njegovo uporabo, ne da bi se mu bilo treba časovno posebej prilagajati – en ali dva vlaka dnevno na neko destinacijo je seveda neka povsem druga situacija. Kaj se je zgodilo? V principu to, da se je javni železniški, deloma pa tudi avtobusni transport v zadnjega četrt stoletja precej razgradil. Da je lahko tudi drugače, bom ponazoril z dansko izkušnjo.
Danska izkušnja Ko kot turist pristanete v Köbenhavnu, hitro ugotovite, da tam avta skoraj ne potrebujete. Niti pomislite ne, da bi tam najeli avto, saj je javni transport integriran in učinkovit. Kaj to pomeni? Kot prvo to, da če potuješ z družino, je to relativno poceni način prevažanja naokoli, saj otroci v spremstvu staršev potujejo večinoma brezplačno (bleščeča poteza, ki dela javni prevoz konkurenčen prevozu z avtomobilom). Kot drugo je na posameznih relacijah ustrezna frekvenca javnih vozil, da ne čakaš predolgo. Kot tretje pa seveda to, da lahko kupiš integrirano vozovnico, ki ti omogoča nemoteno uporabo vseh tipov javnega prevoza. Kakšna je ta integrirana vozovnica? Dal bom primerjavo s Slovenijo. Gre za tak koncept, kot da bi imel pri nas možnost kupiti dnevno, tedensko itn. vozovnico, s katero bi se lahko vozil: a) z vsemi ljubljanskimi avtobusi mestnega potniškega prometa (in še tramvajem, če bi ga imeli), b) z vsemi avtobusi in vlaki primestnega prometa (to pomeni z vsemi avtobusi in vlaki do Vrhnike, Logatca, Grosupljega, Kamnika, Domžal, Litije in še kam) ter potem tudi z vsemi tamkajšnjimi avtobusi še naprej (recimo iz Kamnika še naprej do Kamniške Bistrice itn.). Ko kupiš tako vstopnico, se počutiš, kot da bi se usedel na logistični tobogan, ki ti skriva še kar nekaj presenečenj. Podobno je tudi v norveškem Oslu, kjer ti ena vozovnica, poleg vsega prej naštetega, omogoča še vožnjo s podzemno železnico, pa s trajekti na bližnje otoke itn. Zakaj bi se utrujal z avtom?
Javni transport v Sloveniji po letu 1990 V zadnjega četrt stoletja je bilo v Sloveniji večino denarja za prometno logistiko vloženega v gradnjo avtocest. Medtem pa javni transport, kljub vsem pozitivnim učinkom, ki jih ima, od okoljskih in energetskih naprej, ni doživel večje transformacije. Nasprotno, celo nazadoval je. Slovenski vlaki so skoraj počasnejši kot v času Marije Terezije. Poglejmo primer. Do Kamnika, denimo, vlak iz Ljubljane (še vedno) vozi skoraj 50 minut, kar ustreza času vožnje s kolesom. Poleg tega moram še priti do železniške postaje. Google mi hitro izračuna, da potrebujem z avtom za to razdaljo dvajsetih kilometrov pol manj časa. Ne traja dolgo, da se odločim, kaj bom naredil. Lani po žledolomu, ko je bila prizadeta primorska železnica, je bilo objavljenih kar nekaj reportaž, v katerih se je odpiralo železniške omare, iz katerih so padali razni okostnjaki – denimo taki, iz katerih je bilo razvidno, da nekateri deli te proge niso bili resneje vzdrževani že tudi po pol stoletja in da se na določenih koncih v proge ni resneje vlagalo že več kot 40 let. Kaj se čaka? Prihodnost na tem področju torej ni svetla – kljub ogromnemu poslovnemu sistemu Slovenskih železnic prav nič ni videti, da se bo ta, gledano tudi srednjeročno, kaj resneje modernizirala.
Podobno je tudi s preostalim medmestnim javnim transportom. Zapisan je stagniranju brez resne razvojne vizije.
Mi pa smo zapisani avtomobilom in lastnemu prevozu.
Bi bilo lahko drugače? Seveda bi lahko bilo. Po mojem grobem izračunu smo zgolj za avtomobile (brez njihovega zavarovanja, vzdrževanja in goriva) v zadnjega četrt stoletja zapravili približno dvajset milijard evrov (nakup približno dveh milijonov avtomobilov v tem času po približni povprečni ceni deset tisoč evrov). Za druge stroške je šlo še približno dvakrat toliko denarja (vzdrževanje in uporaba avta stane vsaj dva tisoč evrov letno, pomnoženo s povprečnim število avtomobilov v tem času /osemsto tisoč/ in pomnoženo s 25 leti). To pomeni, da smo Slovenci v zadnjega četrt stoletja v avtomobile zmetali približno 60 milijard evrov denarja – to pa je vsota, ki ustreza dvakratnemu javnemu dolgu. Ob tem je šel ta denar za nekaj, kar nima skoraj nobene trajne vrednosti, temveč predvsem vsakodnevno, porabniško. Če bi bil trajen javni transport, ki je tudi precej bolj trajen, po letu 1990 zastavljen drugače in bi bil vanj pametno vložen samo majhen del tega denarja, bi že davno vsakodnevno želi sadove iz tega naslova. Tako pa bomo za avtomobile še naprej zapravljali milijarde evrov. Ker drugače pač ne gre.
Konec Poletje, petek popoldan; gneča na cesti, razbeljena pločevina se sveti na soncu, ta konec tedna se napoveduje letošnji vročinski rekord, trume (vikend) turistov se valijo proti morju, nekateri tudi proti hribom. Zakaj zgolj z avtom? Zakaj ne tudi z vlakom? Najbrž je razlogov toliko, kot je turistov, gotovo pa je med njimi tudi ta, da se z vlakom na Obalo skoraj več ne da. To pa je tudi odgovor na vprašanje, ali smo Slovenci res nori na avtomobile. Ne, nismo. Za avtomobile najbrž res zapravimo več, kot bi bilo treba, da bi se spodobno vozili. A nakup avtomobila je za Slovenca nuja, saj bi bil ob takem javnem transportu brez njega skoraj odrezan od sveta. To velja tudi za počitnice. Zato previdno na cesti – in srečno!
1
