SiolNET. Siol Plus Kolumne
Miha Mazzini (primerno za TOP 2)
Miha Mazzini
O kolumnistu
1

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Skrivnost slovenske morale

1

termometer

Čas je, da spregovorimo o morali. Začnimo seveda z definicijo, kaj naj bi to sploh bilo: "Skupek pravil in norm o nravnem obnašanju in nravnih dolžnostih (do soljudi, do družbe, do narave itd.).

Pravila in norme o tem, kaj se v določeni družbi šteje za pravilno in dobro (družbena morala)." (Musek, 1993). Dolžnosti do narave, družbe, soljudi? Kaj so to, dolžnosti? Kakšna beseda je to? Zakaj ti znanstveniki uporabljajo toliko tujk? Mar moram vsakič poseči po slovarju? Kje pa so omenjene pravice? Takole na hitro, v obratni smeri: prva stvar, ki je škripnila v samostojni državi, so bila ravno ekološka gibanja. Narave torej ne potrebujemo. Drugo, kar hitro crkuje, je družba. Menim, da je niti nismo dobro sestavili, saj skupnost vidimo kot teren za nategovanje in kasiranje. Glede soljudi, prijazni smo, dokler tisti zraven nas ostane znotraj železnega pravila egalitarnosti. Če poskusi izstopiti navzgor, bo že dobil po buči. Če pa izstopi navzdol, recimo pri naravnih nesrečah, ni bolj zlatih ljudi od nas. Moralo vzpostavi okolica Že dojenčki z odobravanjem gledajo filme, v katerem lik na zaslonu nekomu pomaga, in godrnjajo nad liki, ki drugim nagajajo. Znanstveniki iz tega sklepajo, da so osnove moralnega presojanja v nas vgrajene. Seveda, dodajam, saj je že zmlada bolje biti pri onem, ki ti bo pomagal, kot pri tistem, ki ti bo nagajal. Ker gre za čustveno kategorijo, je torej psihopati nimajo, a teh je med prebivalstvom vseeno samo okoli dva odstotka, čeprav so očitno dobro razporejeni. Morala je tisto, kar odloči skupina okoli nas. Naši bližnji nam držijo ogledalo. Pogledamo se vanj in ko smo nekaj storili, vidimo, če odobravajo ali ne. Pri nas očitno odobravajo prav vse. Ne pozabite, ko je Hilda Tovšak pobasala denar, zbran za pokojnega delavca, se je morala pogledati v ogledalo svojih bližnjih. In ti so rekli: "Hilda, ti si carica, to nam delaj!" Ali pa molčali in se smehljali, kar je še potuhnjeno slabše. To, da je bilo v njenem primeru ogledalo tudi krščansko občestvo, zadevo naredi še posebej tragično. Sploh če se spomnimo Gandijevih besed: "Bistvo religije je moralnost." Obljubljena dežela Živimo v obljubljeni deželi, kjer je vse mogoče. Ugibamo, ali bo politik prej dobil vabilo za premiersko mesto ali zapor. Nihče ne odgovarja za nič in ko je nedavno nek poslanec odstopil, ker je povzročil prometno nesrečo, je nastala taka anomalija v slovenskem dojemanju sveta, da so spletni forumi hrumeli od teorij zarot, češ kaj vse se mora skrivati za dejanjem, ki bi bilo v Nemčiji nekaj samoumevnega. Gospodarska zgodovina samostojne Slovenije je pravi bestiarum in vsi ti fantje korenjaki, pod katerimi so tonila podjetja, so se neprestano gledali v zrcalo okolice, in to jim je govorilo: "Igor, ti si genij! Boško, na juriš!" (Naštevam najbolj znana imena – a v senci pozabe plava tisoče junakov. Milijoni izginevajo povsod in oni dan smo lahko brali še o enem podjetju, ki je globoko v izgubi in mu bo očitno morala pomagati država. Imenuje se Loterija Slovenije. Hej! To je država, kjer ima še loterija izgubo, neverjeten dosežek! Na srečni strani gospodarstva očitno ne bo naš nov slogan.) Velikokrat sem zapisal, da smo kot narod izgubili stik s stvarnostjo. Ampak najprej ga moramo dobiti kot posamezniki. Če nam okolica pritrjuje za dejanja, kjer bi nas drugje izvrgla, potem očitno pri nas veljajo posebna moralna pravila. Najbolj pošten narod na svetu Splošna teorija, ki jo imamo tako radi, je, da nas je pokvaril Balkan. Pred njim smo bili najbolj pošten narod na svetu. Dr. Trstenjak je napisal nekaj knjig o naši poštenosti, Javoršek tudi: "Biti Slovenec terja od človeka najvišje moralne kvalitete." Ne strinjam se in v tej kolumni bom poskušal pokazati, zakaj ne. Je bogataš lahko pošten? V devetnajstem stoletju je začelo nastajati pojmovanje Slovencev kot naroda in ko so naši predniki pogledali sebe in svoje ter se primerjali z Nemci, so ugotovili, da je ena od bistvenih razlik tudi denar. To so bili vedno zelo revni kraji. Seveda so se vprašali, zakaj imajo Nemci premoženje, mi pa ne? Možen je bil en sam odgovor: ker imamo mi moralo, oni pa ne! Moralen človek torej ne more biti bogat. Premožen = lopov, reven = pošten. Od tu izvira Trstenjakov mit o neverjetnem poštenju Slovencev: vsi revni = vsi pošteni. Seveda se je prijel, kdo pa noče poslušati hvalnic na lasten račun. Sploh takih, ki šepetajo, da si nekaj več in ti omogočijo učinkovito krinko. Lažje je nategniti žrtev, če je prepričana, da sodeluje s poštenjakom. Čas za kavo V začetku dvajsetega stoletja je Ivan Cankar napisal Skodelico kave in ujel duha naroda. Na svojih nastopih v tujini, če je le priložnost, vprašam občinstvo, naj mi povedo eno samo zgodbo, za katero menijo, da izrazi narodnega duha, da je to tista zgodba, ki je zares njihova. Skodelica kave je naša – v šolah so se jo morali učiti na pamet, postala je naša osebna izkaznica. Kar pomeni, da sta se v tej kratki prozi prekrila pisateljevo in narodovo nezavedno. Na prvi pogled ni prav jasno, kaj je tako privlačnega v tej himni nevroticizma, odi človeku, ki niti najmanj ne pozna sebe. A tu imamo vse, kar nas določa: krivdna nevroza, kot nas je označil psihiater Ringel, kult matere in nesmiselno trpljenje, ki ga obožujemo. Še posebej pa je osvojilo srca Slovencev uvodno Cankarjevo razmišljanje. Vse je isto, pravi pisatelj: mali in naglavni grehi, če delaš ali samo misliš, umor ali srebanje čaja. Skrajno egalitarno ljudstvo smo in zato tudi v morali ne moremo biti drugačni: zato smo moralni relativisti. Dajmo se končno vprašat: čemu bi najbolj pošten narod na svetu potreboval za svojo ideologijo moralni relativizem? Poštenost vključuje vedenje o tem, kaj je prav in kaj narobe. Če je vse enako, potem so tudi nepošteni pošteni in tako dalje. Če ima prav Cankar, poštenost ne obstaja. Skratka, v samostojni Sloveniji je odpadla kontrola Tujcev in ostali smo sami s seboj; lahko smo se prepustili moralnemu egalitarizmu. Pripomba o šolstvu Naše šolstvo so vzpostavljali janzenisti, ena bolj strupenih ideologij vseh časov, in zato seveda ljubi moralni relativizem. Predstavljajte si siljenje otrok z učenjem tega, kako je umor enak srebanju čaja – in ko Janezek v najbolj nežnih letih to zrecitira na pamet, ga učiteljica pohvali: "Bravo!" Ni čudno, da bo tudi odrasel znal reči le "Bravo!" vsem zlorabam in nategom, kar jih vidi okoli sebe. Če že v šoli učijo, da so vsi zločini enaki, potem lahko počnemo karkoli. Na prvi pogled je torej temelj slovenstva amoralnost. Moralno pravilo Kar se mi zdi prelahak odgovor. Pravilo mora obstajati, le preveč očitno je, preveč naše, ponotranjeno, in ga zato ne opazimo. Antropologi so naleteli na ogromno število kultur in nekatere so nam bile videti povsem amoralne: kraje, prevare, prostitucija, tudi otroška, itd. Okolica je vse odobravala. Podrobnejše opazovanje in pogovori so pokazali pravilo: recimo, tisti, ki priskrbi denar družini, je moralen. Način ni pomemben, preživetje da. Okolica bi v taki družbi obsodila tistega, ki bi denar zadržal zase in ga ne bi izročil svojim. Kakšno bi torej bilo slovensko moralno pravilo? Menjave uslug Povejmo še enkrat: to so bili vedno revni kraji. Kar pomeni, da ljudje niso izmenjavali denarja, marveč usluge. Po vaseh se je točno vedelo, kdo je komu kaj dolžen, za več rodov nazaj. Ker se na okupatorja nismo mogli zanašati, smo se pač drug na drugega. Sčasoma se je spletla gosta mreža poznanstev in uslug. Ko sem pred davnimi leti iskal službo, so me skoraj vedno vzeli na razgovor, me vprašali "Čigav pa si?" in ker nisem bil od nikogar, službe nisem dobil. Danes, slišim, ni dosti drugače, le vsi se čudijo, kot bi to bilo nekaj novega. Slovenija je izjemno prijetna država za bivanje in delo, če ste dobro omreženi, in sovražna, če niste. Gre seveda za vrsto omrežij, od lokalnih do državnih. Narediš uslugo, dobiš uslugo – pravni sistem je ovira, ki so nam ga namestili tujci. S tem nimamo nič; mi bomo že sami trgovali z uslugami, le pustite nas pri miru. Za stvari, o katerih menimo, da kvarijo našo narcisistično podobo, uporabljamo tuje izraze. Preklinjamo po srbsko, z uslugami pa trgujemo po nemško – "richten" je tisti pravi glagol, s katerim usmerjamo usodo po naše, torej "zrihtamo". Če mislite, da ne podlegate sistemu uslug in znanstev, potem se spomnite, ko ste nazadnje stopili iz zdravniške ordinacije z malo težjo diagnozo, zase ali za svojega bližnjega. Vaš prvi gib je bil mobitel in razmišljanje, koga lahko pokličete, da si "zrihtate" človeka vredno oskrbo. Ker smo si naredili državo in z njo tudi zdravstvo po lastni podobi, sistem to pričakuje: pri čakalnih vrstah v zdravstvu računajo na vsakega drugega padalca, torej "zrihtane" pozicije. Ko so slovenske nezaposlene spraševali, kaj si želijo, to ni bila služba, marveč oseba, ki bi jim jo "zrihtala". Nezaposleni torej čutijo, da so izpadli iz sistema uslug in se ne počutijo popolni državljani. Služba ni problem, a dejstvo, da nimajo nikogar, ki bi jim jo "zrihtal", pomeni, da so socialno izločeni, da se omrežje vrti brez njih in njihovih otrok. Da so le prah pod kolesjem, ki pelje nad njimi. Kar je veliko hujša obsodba od tega, da nimajo ustreznih znanj ali sposobnosti. Te lahko vedno pridobite; a če ste družbeno izločeni, ste mrtvi. Smešni so mi Američani, ki so nedavno v priročnikih odkrili mreženje in nam ga poskušajo prodati, nam, ki smo iz njega doktorirali že pred stoletji (ter tako in tako ne znamo delovati drugače). Kako torej ločite uspešnega kandidata za delovno mesto od neuspešnega? Neuspešni je v pogovoru ves znotraj: znam to, znam ono. Uspešni pa ves zunaj: poznam tega, poznam onega. Skrivnost slovenske morale To predlagam kot rešitev skrivnosti slovenske morale: odgovor na vprašanje, zakaj politiki ne odstopajo, zakaj odpuščamo kradljivim in goljufivim, kako lahko milijarde izginevajo itd. Bistvo naše morale je "rihtabilnost" – dokler nam človek lahko kaj "zrihta", je moralen. Kot bi rekel Cankar, ni pomembno, če je srebal čaj ali moril, pomembno je le, da ga v nuji lahko pokličemo in nam bo "zrihtal" tisto, kar potrebujemo. Človek torej pri nas moralno propade tisti trenutek, ko ne more več "rihtati". Kar pomeni, da so propadanja izjemno dolga in trajajo v nedogled, saj se možnost dostopa do uslug znižuje počasi in kdor se je ugnezdil zadosti visoko, lahko mirno dočaka visoko starost, brez nevarnosti, da ga bodo ujeli stari grehi. Le uslug mu ne sme zmanjkati. Slovenec torej kot najbolj moralno bitje stvarstva pojmuje tistega, ki ga obišče s polno vrečo daril. Opisu ustrezata Božiček in Dedek Mraz. Iz tega bi sklepali, da se delimo na rdeče (Božiček) in bele (Dedek), a to je samo fasada, skrivnost je v vreči. Dokler je v vreči tudi darilo zanj, bo Slovenec dobrotniku vse odpustil, ne glede na barvo. Igre bo konec šele, ko bo vreča prazna.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin