SiolNET. Siol Plus Kolumne
4,33

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Urbani portreti

Samo Rugelj: Naj si dijaki sami pišejo opravičila?

4,33

termometer

matura, dijaki, šola
Foto: Bojan Puhek

Poleti me je presenetila odločitev Bruslja, spretno sporočena med šolskimi počitnicami, da si bodo poslej lahko polnoletni šolajoči, v praksi torej večinoma dijaki četrtih letnikov (in seveda tudi študenti), sami pisali opravičila za svoje izostanke v šoli. Poleg tega pa bodo starši, ki bodo želeli imeti vpogled v njihove ocene in učni uspeh, potrebovali tudi njihovo privolitev, saj gre za občutljive osebne podatke.

Če rečem, da me je to presenetilo, s tem ne mislim presenečenja v negativnem smislu – ne glede na to, da je moj mlajši sin ravno nekaj tednov poprej dopolnil 18 let. V naši družini že do zdaj nismo uporabljali eAsistenta in drugih pripomočkov za neposredni vpogled v to, kakšne ocene dobiva naša mularija. Pri izostajanju od pouka in neupravičenih urah pa tudi ni bilo kakšnih težav z njimi. Novica me je presenetila bolj zaradi pričakovanja odzivov ljudi, predvsem staršev in šolnikov, nanjo.

Po pričakovanju so bili odzivi v glavnem dveh vrst.

Olimp Siol Plus Samo Rugelj: Na grškem Triglavu

Vpogled v ocene nam pripada po naravni logiki

Na eni strani so bili bolj zaščitniški in tudi morda bolj posesivni starši, ki so novico interpretirali kot neposreden poseg v starševske pravice, ki da jih imajo kot roditelji zdaj formalno sicer že polnoletnih otrok, saj ti po njihovem v praksi še niso vredni takega zaupanja. Zato so se zgražali nad tem, da bi po novem morali lastne otroke prositi za privoljenje, če lahko neposredno spremljajo, kaj se z njimi dogaja v šoli.

"Ni šanse, da bi to sprejeli v praksi," so komentirali nekateri, "dokler otroci pri nas živijo in imajo na voljo poln hladilnik, posteljo in streho nad glavo, toliko časa bomo imeli tudi nadzor nad njihovimi ocenami," so zatrjevali in na razne, tudi zelo odločne načine utemeljevali svojo pravico, ki naj bi jim pripadala skorajda po nekakšnem naravnem pravu.

Na drugi strani so bili tisti bolj spravljivi.

Sprejemanje odgovornosti za dejanja je del odraščanja

Ti so seveda zastopali v današnjem času precej prisotno logiko, da so starši v povprečju veliko preveč nadzorovalni, preveč prisotni v življenju otrok, preveč se vtikajo v njihov vsakdan in jim ga hočejo ves čas organizirati – so torej t. i. helikopterski starši – kar nespodbudno vpliva na proces odraščanja ter otrok ne postavlja pred različne moralne dileme in izbire, na katere (in za katere) bodo morali slej ko prej odgovarjati sami.

kinodvorana Siol Plus Samo Rugelj: Izumiranje (pop)kulture na Slovenskem

"Kakšna neopravičena ura in kakšna slaba ocena pa res ni nič takega, da bi morali to ves čas nadzorovati," so argumentirali in polnoletnim dijakom priznavali pravico, da se sami odločajo okoli tega, kdaj jim bodo povedali za kakšen neuspeh v šoli ali pa se bodo morda tudi odločili, da jim zanj ne bodo povedali, temveč ga bodo najprej popravili, potem pa jih o vsem skupaj obvestili za nazaj.

Ko sem prebiral komentarje obeh strani (zanimivo, kako se hitro in odločno vzpostavita poziciji za in proti, tistega vmes je zelo malo), sem se, čeprav sem bil bolj na strani drugih, torej bolj liberalnih, vseeno znašel v dilemi, v kateri sem moral priznati, da imajo po svoje prav oboji.

Razlog je bila moja osebna epizoda, stara nekaj več kot 30 let.

"Moje rusko leto"

V enakem obdobju, natančno pred 35 leti, nekaj mesecev pred svojo polnoletnostjo, nisem, tako kot moji sošolci, začel obiskovati tretjega letnika srednje šole. Prva dva tedna šolskega leta 1983/1984 sem namreč preživel v bolnišnici. Konec avgusta sem na neidentificiranem kraju in ob neidentificiranem času staknil sepso, na kratko rečeno torej zastrupitev krvi z zlatim stafilokokom (Staphylococcus aureus), kar je s preroško jasnovidnostjo ugotovil dežurni zdravnik na infekcijski kliniki, ko sem zadnjo avgustovsko nedeljo z očetom prišel tja.

Zato so me na hitro preselili na oddelek, mi v žilo takoj napeljali antibiotik ter mi v prihodnjih dneh, nedvomno najhujših v mojem dosedanjem bivanju, poskušali rešiti življenje.

Dalai Lama zaključni govor podelitev diplom amerika Siol Plus Samo Rugelj: Katerega Slovenca dati mladim za zgled

Ne, res ne dramatiziram po nepotrebnem; pri tej bolezni je v tistih časih še vedno veljala 50-odstotna smrtnost in samo osem gramov antibiotika neposredno v žilo vsakih osem ur kar nekaj dni zapored je ugonobilo trdoživo bakterijo, ki se je odločila zavladati moji krvi in me spraviti na oni svet. Ni se ji izšlo. Po dobrih desetih dnevih so me odpustili iz bolnišnice, nekaj dni pozneje pa sem se, sicer precej oslabljen, a ozdravljen, že pridružil svojim sošolcem.

Znašel sem se v neprijetnem ciklu, ki me je tiščal vse bolj k dnu: ker nisem hodil k jeziku, ga nisem znal, ker ga nisem znal, nisem hotel hoditi na učne ure, zaradi česar sem dobil negativne ocene itn. Bila je klasična negativna povratna zanka, ki je sam nisem znal presekati. Znašel sem se v neprijetnem ciklu, ki me je tiščal vse bolj k dnu: ker nisem hodil k jeziku, ga nisem znal, ker ga nisem znal, nisem hotel hoditi na učne ure, zaradi česar sem dobil negativne ocene itn. Bila je klasična negativna povratna zanka, ki je sam nisem znal presekati. Foto: Thinkstock

Poleg klasičnih predmetov smo tisto leto na učni spored dobili tudi drugi tuji jezik. Večina je izbrala nemščino, nekaj jih je odšlo k francoščini, nekaj pa nas je poskusilo ruščino. Sam sem ta jezik izbral zato, ker sem se nemščino učil že kot otrok in se mi ni ljubilo še enkrat začenjati znova, poleg tega pa se mi je ruščina takole čez palec zdela tudi precej lahka. A to se je v praksi kmalu izkazalo za zmotno.

Zdaj pa si predstavljajte precej zmahanega gimnazijskega tretješolca, ki po dveh tednih bolnišnice pride k prvi uri ruščine, se malce zmedeno zazre v učbenik, v katerem migota cirilica, ki jo je od osnovne šole že skoraj povsem pozabil, potem pa ga po nekaj minutah učiteljica pozove, naj nadaljuje branje tam, kjer je končal njegov predhodnik. Seveda je logično – vsaj meni je takrat bilo – da se mu ruščina v trenutku upre.

Jurski svet Siol Plus Samo Rugelj: Dinozavri živijo naprej

To se je tudi zgodilo. V naslednjih tednih in mesecih sem vse bolj sistematično in načrtno začel izostajati iz ruščine. To ni bilo tako težko, saj je bila običajno na sporedu ob koncu pouka, ko smo se razdelili vsak za svoj jezik, tako da tega drugi sošolci, razen tistih, ki so hodili na ruščino, niti niso opazili.

Šlo je sicer samo za dve uri na teden, vendar so se počasi, a zanesljivo začele nabirati neupravičene ure, v nadaljevanju pa tudi slabe ocene. Dobil sem prvi ukor, ki sem ga stlačil v zadnji žep kavbojk in ga doma nisem pokazal. Prvo konferenco sem končal z grajo. Dobil sem drugi ukor, ki se je v žepu pridružil prvemu, že precej zmečkanemu.

Prišlo je prvo polletje, ko sem bil ocenjen negativno, kar sem doma tudi zamolčal. Znašel sem se v neprijetnem ciklu, ki me je tiščal vse bolj k dnu: ker nisem hodil k jeziku, ga nisem znal, ker ga nisem znal, nisem hotel hoditi na učne ure, zaradi česar sem dobil negativne ocene in tako naprej. Bila je klasična negativna povratna zanka, ki je sam nisem znal presekati.

Vse se je spremenilo nekega dne v februarju ali morda celo marcu, ko je mama prišla domov z zariplim obrazom, v roki pa je mahala z listom, na katerem je bil – nič več in nič manj – ukor po učiteljskem zboru zaradi neupravičenih ur. Tega mi pač niso izročili osebno, temveč so ga odposlali s priporočeno pošto na mamino ime. "Kako si mogel!?" me je vprašala, jaz pa sem ostal brez besed.

Saj grem samo mimo Debeljak Siol Plus Samo Rugelj: Kdaj ste nazadnje poslali tiskano razglednico? (Aleš Debeljak – kralj razglednic)

V naslednjem, psihično precej napornem tednu so se stvari hitro začele razreševati. Na dan je prišlo moje stanje pri neupravičenih urah in pri ocenah, maske so padle in na koncu sem na sestanku, na katerem so bile prisotne moja razredničarka, pa učiteljica ruščine in seveda moja mama, obljubil, da se bom poboljšal.

To se je res zgodilo. Do konca šolskega leta sem redno hodil tudi k ruščini in spravil oceno na pozitivno.

Do današnjih dni pa mi je ostalo nejasno, kaj bi se zgodilo, če se v vse skupaj takrat ne bi, tudi zaradi uradnega obvestila šole, vključila še moja mama in obe učiteljici.

O tem sem razmišljal, ko sem izvedel za novico iz Bruslja: bi zdajšnji jaz 35 let mlajšemu sebi res prepustil izključno odločanje o dostopu do ocen in pisanju opravičil? 

Kolikor slišim, so starševske dileme in strahove ponekod rešili kar učitelji s preprostim manevrom: že prve dni so polnoletnim dijakom dali podpisati formular, v katerem se ti strinjajo, da za opravičilo daljše odsotnosti od pouka velja zgolj opravičilo zdravnika, za krajše odsotnosti pa ga lahko namesto zdravnika napišejo tudi starši. Kolikor slišim, so starševske dileme in strahove ponekod rešili kar učitelji s preprostim manevrom: že prve dni so polnoletnim dijakom dali podpisati formular, v katerem se ti strinjajo, da za opravičilo daljše odsotnosti od pouka velja zgolj opravičilo zdravnika, za krajše odsotnosti pa ga lahko namesto zdravnika napišejo tudi starši. Foto: Thinkstock

Če ni problemov, ni problemov, če pa so, potem so

Tale mednaslov je seveda svojevrsten oksimoron, a vendar vseeno lepo ponazarja situacijo v tem primeru. V številnih primerih s srednješolci, ki so dopolnili polnoletnost, ni težav, zato tega ne bi – oziroma ne bo – spremenila niti pravica, da si sami pišejo opravičila ali ne dovolijo drugim vpogleda v svoje ocene. Morda je takih dijakov kake štiri petine, ne predstavljam si prav dobro, natančnejše podatke imajo seveda šolniki.

Obstaja pa kaka desetina ali še nekaj več dijakov, ki imajo redne ali občasne težave z ocenami, v procesu odraščanja pa jih prizadenejo tudi različne osebne krize, ki lahko pomembno vplivajo na njihov učni uspeh in s tem tudi na njihovo prihodnost. Nove bruseljske pravice in dileme v zvezi z njimi se po mojem mnenju najbolj tičejo prav njih – zaradi njih pa seveda tudi vseh drugih, s katerimi v resnici ni bilo in ne bo nobenih težav.

In tu je torej razlog, da mislim, da imajo po mojem prav oboji. Tisti starši, ki s svojimi otroki nimajo težav (kar seveda ne pomeni, da jih nikoli ne bodo imeli), so morda bolj naklonjeni temu, da se bruseljska pravica do "samoodločbe" spoštuje tudi pri nas. Tisti drugi, ki so že izkusili kaj takega, kot moja mama pred desetletji, pa so do tega razumljivo veliko bolj zadržani.

Epilog

Kolikor slišim, so starševske dileme in strahove ponekod rešili kar učitelji s preprostim manevrom: že prve dni so polnoletnim dijakom dali podpisati formular, v katerem se ti strinjajo, da za opravičilo daljše odsotnosti od pouka velja zgolj opravičilo zdravnika, za krajše odsotnosti pa ga lahko namesto zdravnika napišejo tudi starši. Mimogrede pa dijaki s podpisom formularja soglašajo tudi s starševskim vpogledom v njihove ocene. Problem je, kot kaže, vsaj ponekod, začasno rešen.

Dileme o tem, ali so polnoletni dijaki v stanju odgovarjati sami zase, pa ostajajo.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

 

Komentarji

8

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • PolentaPolitik / 07.09.2018. ob 09:27 +3 - 1

    Samo v info: Bruselj in GDPR nimata s tem veliko. Tudi to področje bi lahko Slovenija v svoji zakonodaji uredila drugače in nima smisla v prvem odstavku trditi, da je zato kriv Bruselj.

    +3 - 1
  • Vesna / 08.09.2018. ob 00:23 0 0

    Kjer med dijaki in starši obstaja korekten družinski odnos in zaupanje, tam tudi s sprejetjem tega zakona ne bo težav. Vse bo potekalo kot doslej. Sicer smo si pa že mi, pred cirka 40-timi leti sami pisali opravičila za šolo, kadar smo špricali, pa to brez vednosti staršev in brez podpore zakona. :)

    0 0
  • Rudnik12 / 10.09.2018. ob 00:59 0 0

    To se zgodi, ko so nasi birokrati bolj butasti od butla.

    0 0
delitve: 132
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin