SiolNET. Siol Plus Kolumne
1,26

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Urbani portreti

Samo Rugelj: Kdor ne hodi, naj ne teče

1,26

termometer

Hoja
Foto: Reuters

Pred dnevi smo v prijetni družbi debatirali o tem, kako so začetki leta dobra priložnost, da se človek loti novih podvigov tudi na športno-rekreativnem področju. Ljudje na splošno kujemo nove načrte ob začetku koledarskega leta, zato statistike kažejo, da je v tem delu leta veliko več možnosti, da bomo začeli obiskovati telovadnico, da bomo začeli teči, tudi hujšati, morda celo nehali kaditi in tako naprej.

No, kot trdi Daniel H. Pink v knjigi Kdaj; znanstvene skrivnosti natančne izbire pravega trenutka, ni nujno, da gre zgolj za začetek leta. Pomemben mejnik so tudi razna zaključevanja: če se na primer v tem letu bližate koncu kakega svojega desetletja (in boste letos stari recimo devetindvajset, devetintrideset in podobno število let), je veliko več možnosti, da boste ravno letos pretekli svoj prvi (pol)maraton, prehodili kako transverzalo ali pa si zadali kak drug življenjski izziv kot v nekaj letih poprej.

Ob tej sproščeni debati je tekaški trener Urban Praprotnik, ki je bil tudi član našega omizja, pripomnil, da ob teh športnih začetkih svojim novincem pogosto reče naslednje: "Kdor ne hodi, naj ne teče."

Moral sem se strinjati z njim.

Slovenci s povprečjem manj kot pet tisoč korakov na dan

Prejšnji teden sem z zanimanjem prebral intervju s slovenskim raziskovalcem Juretom Leskovcem, ki dela v Ameriki, pri enem od svojih projektov pa je raziskoval število dnevno prehojenih korakov ljudi po svetu (v 47 različnih državah sveta) in iskal povezavo med dnevno narejenimi koraki in telesno težo. Ugotovil je, da Slovenke dnevno naredijo 4.437 korakov, Slovenci pa 5.300 korakov. To nas uvršča na precej nizko 29. mesto na tej lestvici.

predor Karavanke Siol Plus Samo Rugelj: Druga cev Karavank, drugi tir in drugi NUK

Kaj pomeni teh manj kot pet tisoč korakov na dan? Pojdimo od začetka, torej od takrat, ko zjutraj vstanemo iz postelje, in ob predpostavki, da pri hiši nimamo psa, ki že zjutraj (ter potem tudi popoldne in zvečer) seveda zahteva obvezne sprehode.

Če živimo običajno življenje nekje v bloku ali stanovanjski hiši, nas naša osebna "pohodna" pot zjutraj najbolj običajno vodi po obveznih opravkih, od tistih, kamor gre še cesar peš, do tistih občasnih, na primer, da je treba odnesti smeti in podobno.

Ko pozajtrkujemo in se odpravimo od doma, imamo, če je do naše službe malo daljša razdalja in uporabljamo avtomobil, običajno nekaj deset metrov do parkirišča. Avto nas potem pripelje kar najbližje službi, potem pa, če je naše delo statično, na primer torej pisarniško, čez dan naredimo le nekaj sprehodov sem ter tja. Ko je čas za malico, se nanjo lahko včasih odpravimo kar znotraj stavbe, v kateri delamo, ali pa nedaleč stran, kjer je kaka okrepčevalnica.

Druga polovica delovnega dneva je običajno nekakšna zrcalna slike prve, po koncu dela pa se, morda še s kakim postankom v trgovini, pripeljemo domov. Tam se spočijemo od dela, postorimo kaj po domu, potem pa (če ni na programu kaka rekreacija) večer preživimo s knjigo, z domačimi, najpogosteje pa pred takšnim ali drugačnim zaslonom.

Približno tak ritem življenja nanese nekako pet tisoč korakov, ki jih v delovnem dnevu naredi povprečen Slovenec.

Ob koncu tedna je, če se seveda ne odpravimo na kakšen izlet, lahko še precej slabše. Moja aplikacija na mobilnem telefonu je tako ob kakšnih bolj počasnih sobotah ali pa nedeljah kdaj čez dan pokazala tudi samo kakih dva tisoč opravljenih korakov.

Pri tem bi najverjetneje tudi ostalo, če ne bi bil zadnja dva meseca prostovoljno udeležen v malce posebnem eksperimentu z lastnim telesom, ki je v takem primeru zahteval dolg večerni sprehod.

Hoja Foto: Reuters

Dva meseca sprehajanja z ženo

Sredi minule jeseni je žena sanirala lažjo poškodbo na kolenu in po nekaj tednih rehabilitacije se je odločila, da si bo spet utrdila mišice in kite, to pa bo naredila na najbolj naraven način – s hojo. Zadala si je 30-dnevni izziv, ki bi ga le težko imeli za kaj posebnega: čisto vsak dan bo prehodila vsaj deset tisoč korakov, kar je tista opevana številka, ki naj bi že sama po sebi (po)skrbela za osnovno človekovo kondicijo, s tem pa tudi osnovno zdravje.

V novembru je tako opravila prvi mesec svojega aktivnega sprehajanja, na katerem sem se ji večkrat pridružil tudi sam, ker pa nama je bila reč všeč, sva jo potem podaljšala še v december in zdaj še naprej v januar. Hitro sva ugotovila nekaj zelo koristnih reči.

Prva je bila ta, da deset tisoč korakov sicer ni ne vem kako veliko, da pa jih ob najinem predvsem pisarniškem načinu dela ni ravno preprosto narediti prav vsak dan, če k temu ne pristopiš načrtno. Do službe imava poltretji kilometer, do središča mesta pa kaka dva kilometra. Tako sva v (pred)prazničnem času odšla peš v službo in nazaj, vendar je bilo potem treba za izpolnitev cilja zvečer odkorakati še v mesto. Seveda sva potem tam malo zaokrožila ter včasih prehodila tudi več od načrtovanega, a to naju je ravno dobro razgibalo.

Druga reč je bila ta, da sva v nekaj tednih dobila precejšnjo telesno čvrstost. In to od povsem običajnega sprehajanja! Po dobrem mesecu pohajanja sva se namreč čez vikend kdaj podala tudi na kak pospešen in podaljšan pohod čez Golovec, Rašico in podobno ter ugotovila – predvsem to velja za ženo po rehabilitaciji – da to delava zlahka in brez kakršne koli utrujenosti ali kasnejših posledic.

Kot tretje sva ugotovila, da se naju v prazničnem času niso prijeli kakšni dodatni kilogrami. To je po svoje logično: hoja na sploh ne pomeni neke posebne aktivacije telesa, zato tudi ne vzbudi apetita in potrebe, da bi bilo treba po njej takoj nekaj pojesti. Obenem pa aktivna hoja lepo pripomore k temu, da je telo dlje časa v višjem energetskem stanju, tako da počasi tudi "raztopi" nekaj odvečnih maščob, če si seveda ustrezno racionalen pri vsakodnevnem uživanju hrane.  

Sam pa sem zase ugotovil še to, kar je priporočal tudi naš priljubljeni tekaški trener: Kdor ne hodi, naj ne teče.

s Siol Plus Samo Rugelj: Ne gre samo za to, da preživiš. Gre za to, kako živiš.

Kdor ne hodi, naj ne teče

Kljub dolgoletnim izkušnjam z rekreativnim vztrajnostnim tekom sem šele v zadnjih mesecih ugotovil, da sem svojo tekaško "kariero" koncipiral na neustrezni osnovi. Kaj to pomeni?

Preprosto to, da sem, odkar sem začel resneje delati, torej pred dobrega četrt stoletja, bolj ali manj prakticiral pisarniški slog življenja z le malo rutinirane vsakodnevne hoje, na katero pa sem potem "naložil" vztrajnostni tek in treninge zanj. Tako se je pogosto zgodilo, da sem presedel skoraj ves dan, potem pa se zvečer odpravil na tek. Če pogledam, je bilo moje razmerje med hojo in tekom v tistih dneh zelo čudno: naredil sem nekaj tisoč korakov v "statusu" hoje, potem pa kakih deset tisoč tekaških korakov (kolikor jih prinese kak klasičen počasen desetkilometrski tek) v "statusu" teka. Na vsak korak hoje sem torej odtekel tri korake. To je (bilo) seveda povsem nesmiselno, saj sem se iz povsem statičnega stanja zaganjal v tekaški ritem.

Že dobro leto in več hojo seveda prakticiram veliko bolj kot včasih, dva meseca kontinuirane hoje v zadnjem obdobju pa sta mi tako precej spremenila pogled na mojo tekaško rekreacijo. Ta zdaj počiva (in raste) na drugačnih temeljih.

Temelj mojega počasnega vztrajnostnega teka je namreč postala hoja. Sedem, osem pa tudi več kilometrov hoje na dan me ohranja in vzdržuje v statusu osnovne telesne kondicije, kar je primerna osnova za tek. Ta je zato dodatek, ne pa več baza moje rekreacije. Tudi razmerje med hojo in tekom se je ustrezno spremenilo: zdaj s hojo tedensko naredim približno trikrat več kot pa s tekom, ob tem pa po teku ne čutim več praktično nikakršne utrujenosti.

Lani sem občasno že razmišljal, da se moja tekaška pot počasi končuje.

Po dveh mesecih hoje pa slutim, da gre morda tudi za nov tekaški začetek.

Luka Dončić Siol Plus Samo Rugelj: "Pa kdo je ta Luka Dončić?"
Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Komentarji

1

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • jugda / 13.01.2019. ob 13:06 0 0

    Bravo! Kjer je volja je tudi pot☺

    0 0
delitve: 330
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin