SiolNET. Siol Plus Kolumne
Tanja Kocman
O kolumnistu
3

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Prepovedani odnosi

3

termometer

Obstajajo ljudje, s katerimi naj ne bi bili. Recimo naši profesorji, šefi, sodelavci, oddani bivši in bratranci.

Okej, zadnjim se da precej dobro upreti. Ker nekako ti taisti geni (sploh pri Slovencih) prej privedejo do sodišča kot pa do slačenja hlačk.

Je pa nekaj na drugih, s katerimi nas parjenje sicer ne bo stalo ničesar (razen morda izobrazbe in službe), kar nas dela precej ... vlažne. In verjetno se temu reče avtoriteta.

Gospod profesor Spomnite se svojih študentskih časov. Zagotovo je bil vsaj en profesor ali ena asistentka ali en kuhar v menzi, ki so vam nudili osnovo za veliko samotnih uric s svojo roko in umom brez meja. Ta sinhronizacija s kakšnim starim nemškim erotičnim filmom, ko vstopiš v pisarno svojega profesorja in ti on reče: ''Kolegica, upam, da ste se dobro pripravili na izpit, ker drugače vam bo trda predla.'' in ti ga nagajivo pogledaš in rečeš: ''Bolj je trdo, bolj mi gre.'' je temelj neštetim sanjarjenjem. Ki so sicer precej na prvo žogo, ampak občasno več kot dovolj.

In taisto velja za šefe in sodelavce. Vse ti je jasno. Da ni dobro, da je služba, da je nasploh nesprejemljivo. A ta en trenutek, ko bi vstopil v pisarno, za sabo zaprl vrata ter odigral partijo Net XXL-a, zna biti zelo privlačen. Mogoče celo preveč.

Rada hodim v službo Je pa res, da znajo biti tako faks kot služba mnogo bolj zanimivi, če je tam nekdo, ki nam vsak dan povzroča indijanski ogenj na intimnih predelih. Ker nekako rad poslušaš še tako bedna predavanja, nekako rad sediš na neskončno dolgih sestankih in nekako ti celo uspe, da se za vse te akcije urediš. Poželenje človeka pripravi do tega, da dela in je videti mnogo boljše, kot bi sicer.

A vendar ostane vprašanje, kaj je prav in kaj ni. Kje moramo potegniti in kje moramo potegniti mejo. Ali ne? Ker poznam kar nekaj parov, ki so se spoznali prav na delovnem mestu. Verjetno tudi zato, ker smo postali ljudje, ki ob delu nimamo ničesar drugega razen letnega oddiha v Umagu in občasnega izleta do bara Urška. In seveda se potem zapleteš s sodelavcem, ki napol živi tvoje življenje in napol preživlja tebi znane frustracije. Pa še tam je.

Sem lahko spodaj? Ampak če izpustimo resne zveze s sošolci in sodelavci, ki se nas nekako držijo med odraščanjem, so tu še afere, ki smo si jih zaželeli ali pa si jih še želimo. In tu pride v igro avtoriteta. To, da bi nekaj trenutkov nagi preživeli z nekom, ki nam v vsakdanjem svetu povzroča rahle živčne zlome zavoljo tega, ker nam je nadvladal, je ena takšna majhna motnja, prepletena s čisto logiko. Nenazadnje si ženska, ki je morda sicer navajena biti odgovorna za vse na svetu, občasno samo želi prepustiti odgovornost nekomu drugemu. Pa četudi to samo v horizontali (ki je pri nekaterih položajih tudi vertikala).

Prepuščanje kontrole ni pokazatelj nemoči, temveč zgolj poznavanja sebe in svojih potreb. Bi rekla. Čeprav nisem psiholog, ki bi morda trdil drugače in predvsem bolj na dolgo. A verjetno nas je vse dojenje drug drugega, iskanje telefonskih številk zobozdravnikov in vsesplošno reševanje pripeljalo do tega, da smo v nekaterih situacijah pač radi podrejeni. Brez potreb po klicanju socialne službe, ampak samo zavoljo užitka. In zato nas ekstremno rajcajo profesorji, šefi in nasploh ljudje, ki svoja jajca razkazujejo kje drugje kot pa na nudistični plaži.

Življenje ni Star Wars A vendar zna biti fantazija precej oddaljena od realnosti. Nenazadnje se ljudje, ki sami v vsakdanjem življenju izživljajo moč nad drugimi, pri seksu raje oblečejo v medvedka in pustijo, da se po njih lula. Ljudje in dogodki. Kaj češ.

Vendar ljudje nujno potrebujemo takšne fantazije. Ker nas pripeljejo do tega, da preživimo dan malo boljše in masturbacijo malo prej kot sicer. Zato vas, dragi dobri profesorji, sodelavci in šefi, vljudno prosim, da nam pustite sanje. O tem, da ste dejansko ta jebeno dober moški, ki bi nas nagnil nad pisalno mizo, nam pokazal prijeme, o katerih sanjajo same pornoigralke, nam ob tem ne bi razlagal svojih strahov in sanj ter kazal slik svojih otrok.

Ne, ker smo preledenega srca, da bi to hotele sprejeti, ampak, ker smo prevročih genitalij, da nam bi to bilo pomembno.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin