Odpuščanje v javnem sektorju

Sam je ugotovil, da so "vse naše učiteljice dobre in priljubljene med učenci", torej enake, če bi kakšno ocenil bolje, bi šlo za "subjektivne ocene" in zato je posegel po objektivnih merilih. Popisal je premoženjsko stanje učiteljic in odpustil najbolj premožni – verjetno velike stanovanjske kvadrature, še kaka zemlja, kos gozda zraven. Ni ravnal po svoje, kriterije za odpuščanje mu ponuja 39. člen kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja, ki so ga sestavili sindikati izobraževanja. Res, to je hud problem – ste šef podjetja in vsi vaši delavci so enako dobri! Vsi enaki! Si predstavljate? Očitno se Slovenci ne rojevamo, marveč nekje na Kitajskem štancajo enega in istega, da smo vsi enaki. In če morate koga odpustiti, vprašate sindikat in ta odgovori, da izmerite njihove nepremičnine. Pozor: gre za sindikat izobraževanja, ne nepremičninarjev! Zgodba je šla mimo neopazno, torej se nikomur ni zazdela čudna. Kar pomeni, da se sklada z našim nezavednim programiranjem. Razlog, da jo razložimo. Sam v gozdu Naj opišem dogodek, ki na prvi pogled nima nobene zveze s poslovodstvom v javnem sektorju. Takole je bilo. Tekel sem skozi gozd in videl, da mi nasproti teče znanec, ki ga poznam še iz novinarskih časov. Pozneje je šel v politiko – imenujmo ga torej Politik. Spet ga občasno torej vidim na TV-zaslonu, le da v drugačni vlogi. Tečeva drug proti drugem, spotaknem se in padem. Zvrnem se točno k nogam Politika. Zaboli, pogledam gleženj, oteka hitro in odločno, kot bi napihoval balon. "Zlom!" sem pomislil in zgrabil telefon. Isto je pomislil tudi Politik, z velikimi očmi je gledal oteklino, nato pogledal mene, rekel: "Miha, tu ti pa jaz nimam kaj pomagati!" in hitro pobegnil. Če ostanete sami v gozdu, je reševalcem težko razložiti, kje ste. V dolini slišite sireno, ki se vozi sem in tja, ampak napotki so muka. Na srečo je prišel mimo neki par, ki sem ga prosil za pomoč, stekla sta do ceste in usmerila reševalce. Ko so me nalagali v vozilo, sta pritekla nazaj preverit, ali so me res našli. Prijaznost tujcev torej, za kar se jima najlepše zahvaljujem. Minilo je več kot leto, ko sem z nekim znancem šel po mestu in nasproti je prihajal Politik. "Ohoho!" se je smejal že od daleč. "Miha, da ne boš spet padel!" Z namenoma neumerjenim glasom sem povedal svoje, ostro in odločno. Znanec ob moji strani je seveda debelo gledal. Ko sem mu pojasnil, zakaj je šlo, je ostal osupel: "Miha, pa kaj je s tabo? Povedal si mu, kaj si o njem misliš? Si ti nor? Kaj, če ga boš še kdaj potreboval? Kaj, če ti bo zameril?" Življenje v majhni skupnosti Jasno je, da svoje države nismo imeli, torej so vedno odločali drugi. Zato nas odločanje navda z nelagodjem, češ, kaj pa si tale, ki odloča, misli – da je Okupator ali kaj? Je mogoče kaj več? Itd. Pri nas velja kult enakosti, ki smo jo pomešali z enakopravnostjo; izstopajoče zatiramo, o čemer sem že dostikrat pisal. A obstaja še dodaten element: v majhni skupnosti je jasno, da boste ene in iste ljudi srečevali neprestano. Razdeljeni so nam bili kot karte in z njimi bomo morali igrati svojo življenjsko partijo. To je to. Zato je seveda pomembno, v kakšnih odnosih smo z njimi. Usluge dajemo in vračamo, hkrati pa moramo paziti na to, kaj vsi preostali porečejo o nas. Skratka, strah pred zamero močno oblikuje obnašanje članov take skupnosti. Nikomur ne smete reči odločen NE, saj boste vsakega še kdaj potrebovali, prej ali slej. Slovensko poslovodstvo Slovenci torej tudi tistim, ki nas pustijo poškodovane sredi gozda, ne bi smeli povedati, kaj si mislimo o njih. Pobegnejo, mi pa smo srečni, ker nam niso zamerili. Kako naj torej poteka ravnateljevanje na naših šolah? Kako upravljanje v javnem sektorju? Če pa v vas žari ta silna želja, da se ne bi nikomur zamerili? Ravnatelj seveda točno ve, katere učiteljice so boljše in katere slabše, a, da se ne bi kateri zameril, mora seveda reči, da so vse enake. Skratka, če se ne smete zameriti, nikoli ne smete sprejeti osebne odločitve. Nikoli! Kar pomeni, da smo življenje in delo zasuli s pravilniki, komisijami in točkovanji. Vse strogo objektivno: aha, 100 kvadratov stanovanja, odpuščeni ste! V prostoru pa seveda stoji slon, za katerega se vsi pretvarjajo, da ne obstaja. Vsi: ravnatelj, učiteljice, novinarji, sindikati, vsi. Preberimo, kaj piše na slonu: Kakšno zvezo ima kakovost poučevanja s premoženjskim stanjem? Če imate dvosobno stanovanje, ste boljši učitelj od tistega, ki ima trosobno? Če imate gozd, se vam pedagogika kar izgubi v podrastju ali kaj? Najbolj gnusno pri takem poslovodstvu je opazovanje obrazov vodilnih, ki prelagajo papirje po rokah in žalobno kimajo zraven: "Ja, odličen učitelj ste, a kvadratura je prevelika ... Žal!" Predlani sem protestno izstopil iz Društva slovenskih pisateljev ravno zato, ker so začeli vrhunskost umetniškega dela avtorja ocenjevati s tem, ali je v redni službi ali ne. Ne bom pozabil žalobnega obraza pred menoj, češ, odličen pisatelj ste, ampak ... redna služba ... žal. Prek objektivnosti do svojih Slovenci torej izumljamo odločanje brez osebne odgovornosti – kar je utopičen podvig, podoben Kardeljevemu samoupravljanju. Vodili bi podjetje, a se nikomur ne bi zamerili. Sprejemali bi odločitve brez posledic. Imeli bi subjektivno objektivnost. Kot pravi srbski pregovor, imeli bi spolni odnos, a brez spolnosti. Seveda pa čisto v vseh pogledih nisem naiven kot francoska sobarica – jasno mi je, da majhna in zaprta družba kadruje svoje kadre, prijatelje in znance. A tudi tega ne počne tako, da bi lahko kdo kaj zameril – vse se točkuje in meri, le kriteriji so postavljeni tako, da zmaga tisti, ki je "naš". Enako velja za javne razpise, še eno čudo objektivnosti – kar nenadoma se v pogojih znajde zahteva, ki ustreza samo enemu kandidatu. In tako dalje. Seveda pa vam komisije, če odloči drugače, kot ste predvideli, nihče ne brani zamenjati. Pač postavite novo, dokler rezultati niso zares objektivni po vašem okusu. Zato pri nas banko izropajo s posojili "levi" in "desni", ker se bojijo zameriti drug drugemu in si puščajo odprte roke; "izvisite" le, če niste od nikogar, saj ste s tem izločeni iz sistema menjave uslug. Če se gospa Spomenka Hribar kdaj razžalosti, ker med Slovenci ni sprave, naj pogleda seznam pobeglih posojil – večje sloge med različnimi svetovnimi nazori ne morete najti nikjer. Kako spoznate slabo upravo? Kot posledica nastane potuhnjeno in podlo vodenje, ki ga spoznate po tem, da hvali vse delavce v obraz in jih kleveta v hrbet. Da razpošilja obvestila o tem, da nižajo vsem plače za enak odstotek, in se ukvarja se z ugotavljanjem vsega mogočega, le uspešnosti pri delu ne, če pa vse spodleti, začne malikovati uro za evidentiranje prihodov in pazi samo na opravljene ure in minute – tista naprava pri vhodu postane oltarček objektivnosti, ker pač šef ne upa sprejeti odločitve o dobro ali slabo opravljenem delu. Seveda vedno obstaja tudi druga plat, ki igro dopušča. Po anketi izpred nekaj let je pri nas "več kot 97 odstotkov ljudi" uspešnih oziroma celo zelo uspešnih v svojih karierah. Seveda, tako jim govorijo šefi. Predstavljajte si, da nenadoma naletijo na manj priliznjeno ocenjevanje? To ne more biti realnost, to mora biti mobing! Prihodnost javnega sektorja Pazite – pravila je pripravil sindikat! V njih res piše, da nadpovprečnemu delavcu prištejejo 30 točk – a če je lastnik zemlje, mu jih točno toliko tudi odbijejo. Pri čemer bi rad, da mi šefi sindikata jasno in glasno povedo, zakaj bi delodajalec odpuščal nadpovprečnega delavca? In kakšno zvezo ima zemljišče s kakovostjo poučevanja? Vem, za odgovor bomo slišali nekaj o socialnem čutu, kar je pri nas glavni vzvod, s katerim uničujemo sposobne in vzpostavljamo egalitarnost. Za uspešnost v svojem poklicu preprosto morate biti (vsaj na videz) revni in glasno jamrati zraven, pa je mnenje javnosti na vaši strani. Zanimivo, kadar pa potrebujemo storitve javnega sektorja, pa tudi največji zagovorniki točkovanja zahtevajo le kakovost dela in jih nenadoma premoženjske kvadrature zdravnika, ki jih bo operiral, ne zanimajo več. Kakšna dvoličnost! Kako bomo torej stanjšali naš javni sektor, če se vodilni ne upajo nikomur zameriti? Najprej bomo zaposlili ogromno ljudi, ki bodo točkovali in ocenjevali, nastavili bomo kriterije tako, da bodo ostali v službah le naši kadri. Če pri učiteljih štejejo drevesa, pri pisateljih redna zaposlitev, zakaj ne bi pri kirurgih odločala barva dirkalnega kolesa?