Ponedeljek, 25. 6. 2018, 10.09
5 let, 9 mesecev
Miha Mazzini: Usoda slovenske mame
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
9,70
17
Slovenska mama je do skrajnosti prignan fenomen krščansko-mediteranske kulture, kulta device Marije in lenobe od nje odvisnih. Kot sem pisal v kolumni Nedokončana rojstva, se pojav stopnjuje – matere ne ločijo več sebe od otrok, ne glede na to, koliko so stari. Vse opravijo množinsko, od "smo šli v prvi razred" do "smo vpisali doktorat". In da, matere hodijo s sinovi tudi na razgovore za službo, vključno s pilotskimi. Resno.
Nato pa vsi razmišljamo in pišemo, kakšne posledice ima nepretrgana popkovina na otroke. Na spletu lahko najdete dolge razprave o razvajenosti, nesamostojnosti itd. Ne manjka niti znanstvenih študij o uničujočih posledicah za otroke (vir).
Ker je na svetu vedno manj smiselnega dela in otrok, imajo ljudje vedno več časa za ukvarjanje s starševstvom in tako se pojav širi tudi izven Mediterana. V angleško govorečih deželah take starše imenujejo helikopterski, ker pač lebdijo nad otrokom. Primerjava se mi ne zdi ravno posrečena, bolj gre za odejo, ki je legla med otroka in svet – čeprav res obenem ropota kot helikopterski rotor.
Nisem pa še zasledil razmišljanja o tem, kakšne posledice ima na take matere simbiotična povezava z otroki. Ne more obstajati razmerje, ki ne bi vplivalo na vse vpletene in jih spremenilo.
Kje so torej premišljevanja in študije o usodi in koncu teh ljudi, ki so postali množina še za živa?
Matere padajo s češenj
Pred kratkim smo bili deležni poziva javnosti, kot ga še nisem zasledil. Slovensko zdravstvo prosi starejše od 70, naj ne lezejo na češnje, ker v bolnišnicah ni več prostora: "Praktično imamo popolnoma zapolnjeno kliniko z nabiralci češenj." Epidemija padcev s češenj se je razširila med starostniki, "saj je povprečna starost polomljenih okoli sedemdeset let" (vir).
Kaj se je zgodilo, da je drevesna akrobatika postala tako moderna? Kot je pojasnila ena od polomljenih: "Ta mladi nočejo in bo vse zgnilo."
Na tem mestu sem znova začel razmišljati o usodi slovenske matere. Dovolil sem domišljiji narisati prizor več kot 70 let stare mame, ob kateri stoji več kot 40 let star sin in nenadoma mu mama, kar zlepa, reče, naj spleza na češnjo in jo obere. Sin je upravičeno šokiran: "Čakaj, ko sem bil otrok, mi nisi pustila plezati. Takrat je bilo nevarno. A zdaj pa ni? Pri svojih letih naj kar sam nenadoma skačem z veje na vejo kot Tarzan?"
Če zraven stoji še vnuk, za trenutek odtegne pogled od zaslona, preden še bolj divje tipka: "Babi, počakaj, bom jaz našel aplikacijo za obiranje češenj!"
Če je življenje do tiste točke šlo takole: "smo se vpisovali", "smo diplomirali", "smo se poročili" in "smo rodili", pa se nenadoma pred čisto običajnim drevesom izkaže, da je bila množina namišljena in obiranje zahteva ednino.
Mama mora požeti tisto, kar je sejala. Pleza na češnjo, upa, da bo preživela in da jo bodo v bolnišnici redno obiskovali.
Identiteta
Najprej smo skupina, potem šele posamezniki. V kolikšni meri, je odvisno od kulture, v katero smo rojeni. Japonci manj kot Zahodnjaki, recimo. Med poskusom so prostovoljcem kazali akvarij in skenirali možgane. Zahodnjaki so s pogledom iskali največjo ribo, Azijci pa strukturo skupine. Verjetno je judovsko-grška civilizacija daleč najbolj individualistična od vseh.
Individualnost je večinoma breme. Vprašanje posamezniku "Kaj si misliš?" je neprimerno bolj stresno od vprašanja množici "Kaj si mislite?". Množica nudi varnost in – kar vidimo v Sloveniji dnevno – razprši odgovornost. Starejši pomnijo socializem in neprestano izgovarjanje na "kolektivno odgovornost", karkoli naj bi to že bilo.
Načeloma otrok sprva res ne loči sebe od pomembnih bližnjih in odraščanje ni drugega kot postavljanje okvira okrog sebe – do sem sem jaz, od tu dalje pa ti. Žalostno je gledati zakonske pare, ki tega ne obvladajo niti med seboj, kaj šele do otrok.
Povezava do matere je najmočnejša, in če si mati aktivno prizadeva, da povezavo ohranja ("vpisujemo šolo", "obiramo češnje" ...), je s tem svoj ego raztegnila prek potomca. Skrbi, težave in izzivi so nenadoma skupni, in če uspe zgrabiti še vnuke, že na meji nesmrtnosti. Da o občutku kontrole, potrebovanja in moči ne govorimo. Nenadoma sem množica in ne posameznik.
A tako razširjen ego je kot drevo, živ na zunaj, mrtev na znotraj. Nastala je množica enega, umrla pa je identiteta.
Končna postaja
Ne dolgo tega sem hodil po pokopališču in obšel me je občutek, da sem nekaj spregledal, kar bi preprosto moral opaziti. Ustavil sem se, se obrnil proti vrstam nagrobnikov in čakal. MAMA (od–do) je pisalo na vrhu enega izmed njih, pod napisom pa so sledila našteta moška imena in letnice. Obrnil sem glavo le za nekaj stopinj in podoben družinski spomenik je stal v naslednji vrsti: MAMA (od–do). Začel sem hoditi in se čudil, kolikokrat se pojavi ta MAMA (od–do).
Vemo, od kdaj do kdaj so živele, vemo, kako so se pisale, ne vemo pa, kako jim je bilo ime. Za njimi je ostala le funkcija, ki so jo opravljale, ne pa spomin na osebo. Sinovi zagotovo imajo imena, očetje tudi, hčerke pa le, če so umrle mlade. Če so imele svoje družine, je mogoče, da so izginule kot MAMA (od–do).
V dvanajstem stoletju je Bernard iz Clunyja zapisal, da mine vse, razen imen. A takrat je bil vsepovsod prisoten in vse nadzirajoč Bog, ne mati.
Preizkus
Osebo, ki je na poti proti MAMA (od– do) nagrobniku, lahko hitro prepoznate. Preizkus ne traja dolgo in je zelo zanesljiv. Recimo, da sta stara znanca ali celo sošolca. Oba ne več rosno mlada, srečata se, naročita kavo in začneta klepetati.
A: Kako si?B: Ja ... S sinom smo ravno vpisali magisterij. (sledi blabla o sinu)
A: Pa ti, kako si?
B: Ja ... (malo daljši premolk) S hčerjo končujemo tretji letnik. (sledi blabla o hčeri)
A: Ampak ti, kako si ti?
B: Ja ... (še daljši premolk) Mož pa ... samo ta motor in služba ... saj ga sploh ne vidim več. (o možu ne sledi blabla, marveč le ogorčen molk)
A: Razumem. Ampak ti, osebno, kako si ti?
B: Ja ... (dolg premolk, zadrega) Starši so tudi že stari, moram skrbeti zanje. (sledi blabla o starših)
A: Razumem, razumem. Kako pa si ti?
B: Jaz? (zadrega, že malo panična, češ, kaj hoče ta manijak od mene?) Nekaj razmišljam, če bi kupili vikend, da se malo spočijem od vsega. (sledi blabla o kreditih)
Skratka, na kavi ste s telesom osebe A, le da vsebine ni več nikjer. Če ostanem pri rastlinski primerjavi, na kavo ste povabili drevo, prišlo pa je samo lubje.
Saj pravijo: "naša mati se razdaja". No, ta se je že razdala do konca in je znotraj votla, okrog pa razpršena med družinskimi člani in nepremičninami.
Če se skozi spiritualistične medije oglašajo duše mrtvih, je prava slovenska mama v zadnjem stadiju ravno nasprotno: duhovni mrtvec, skozi katerega se oglašajo živi.
Ljudska modrost
V nekem afriškem plemenu člani obiščejo novorojenca in mu zaželijo, naj ga smrt najde živega. To zveni kot nekaj najbolj neumnega, kar ste danes prebrali, a če ostanete z mislimi pri povedanem in če boste skozi leta držali odprte oči, boste prej ali slej ugotovili, za kako globoko in lepo željo gre. A ne zgodi se kar sama, zanjo se je treba boriti.
Hotel sem reči le, drage slovenske mame, počitnice so pač čas, ko se lahko tudi spočijete in poskusite po kapljicah, previdno, biti tudi malce same s sabo - manj ega, več identitete. Pa četudi zgnijejo češnje, da o jesenskem sadju ne govorimo.
Pa srečno!
17