SiolNET. Siol Plus Kolumne
Žiga Turk.
Žiga Turk
O kolumnistu
1

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Ločitev duhov 2015? Ne, hvala.

1

termometer

Preden je sovjetski režim postavil berlinski zid, so prebivalci Vzhodne Nemčije skorajda neopazno izginjali na Zahod.

Zid je to sprva kapilarno, pozneje pa kar deročo reko ljudi ustavil. Zid so postavili Kitajci, da bi se zavarovali pred Mongoli, zid so postavili Rimljani, da bi imeli mir pred Škoti. Zidove postavlja močnejši in večji v svojo obrambo.

Kadar v politiki kaže na podobno prehajanje z ene na drugo stran, namesto fizičnega zidu postavijo miselnega. Reče se mu "ločitev duhov". Na tej ločnici se potem bije Kulturkampf, kulturni boj. Katerega prva žrtev je kultura. Tista kultura, ki je kultura dialoga, in tista kultura, ki s svojimi deli povezuje in plemeniti neko skupnost.

Motivi za ločitev Ločitev duhov naj bi proti koncu 19. stoletja sprožil Mahnič. S tem, ko je ostro zarisal meje med konservativnim in liberalnim, naj bi preprečil bolj množično drsenje Slovencev v levo. Poznejši volilni izidi Slovenske ljudske stranke kažejo, da mu je uspelo.

Drugi motiv za delitev duhov in koncentracijo politične diskusije na kulturnobojniških temah je, da le majhen del ljudi racionalno dojema politiko. Večina jo dojema čustveno, za razpihovanje čustev pa so kulturnobojniške teme učinkovit način mobilizacije.

Tretji motiv za ločevanje duhov je boj za prevlado nad somišljeniki znotraj istega pola. Ko se med seboj vsi strinjamo o gospodarskih in socialnih vprašanjih, je bolj "naš" tisti, ki zna sezidati višji zid in skopati globlji miselni jarek pred tistimi, ki "niso naši". Ki jih zna bolj sočno kritizirati in bolj grobo demonizirati. Ki zna jasneje povedati, zakaj so "naši" naši in "njihovi" njihovi. Če nima kakšnih posebnih idej o gospodarskih in socialnih vprašanjih, je to tudi edino, kar ima povedati. Postavljanje zidov tudi v tem primeru koristi močnejšemu.

Ločitev zdaj Ločevanje duhov se v zadnjih letih v slovensko politiko vrača skozi velika vrata. Pravzaprav je to edino, v čemer glavni protagonisti levice in desnice (nevede?) sodelujejo. Kar je, glede na to, da ustreza ohranjanju položaja večjega in močnejšega, nenavadno, in čudi, da je desnica v to igro sploh privolila. Kaj privolila, ni potreben poseben piškotarski napor, da lahko za ločevanje duhov okrivijo izključno desnico.

Tako gledanje pa je površno. Konec koncev se je treba po latinsko vprašati: "Cui bono?" In zagotovo to ne koristi desnici.

Levo od SDS samo še udbomafija? Pred nekaj dnevi je komentarstvo (tako pravim desnemu komentariatu) na Twitterju mazohistično pritrjevalo citatu, da "so za komuniste desno od njih samo fašisti".

Podobno logiko je prevzel lunatični rob desne sredine. Vljudneje mu bom rekel "prava desnica". Včasih se vede tako, kot da ga ni zunaj SDS, ki ne bi bil korak ali dva od Kučanovih Murgel; če že ni sorodnik, sosed, sodelavec ali znanec, pa vsaj obstaja fotografija, na kateri je z napačnimi ljudmi.

Geometrijsko gledano gre pri tem za dva procesa. Eden je pomik "prave desnice" stran od sredine. Kar je strateška napaka prve kategorije. Evropski parlament je najboljši pokazatelj evropske politične geometrije in kaže, da sta največji leva in desna stranka tudi najbolj sredinski. Zato lahko sodelujeta, kar tudi dosledno počneta.

Pri omenjenem pomikanju na rob je pomenljivo, da se ta niti ne dogaja toliko v zvezi z otipljivimi gospodarskimi in socialnimi politikami, ampak je odmik na desno predvsem simbolen, retoričen, stilski. Ta politika je glasnejša, bolj robata, pogosto žaljiva in zato odbijajoča.

Drugi način ločevanja je gradnja visokih zidov med nami in njimi. Ali določanje kot britev ostrih meril, zakaj je kdo "naš" in nekdo drug ni. Brez odtenkov sive. Črno-beli svet za barvne naslovnice in poročila na televizijskih HD-aparatih.

Ločitev je tudi izločitev Sitnost tega ločevanja je v tem, da je od Londona do Pariza enako daleč kot od Pariza do Londona. V obe smeri je vmes Rokavski preliv. Niso samo "pravi desničarji" bleščeče izolirani od vseh preostalih. Tudi vsi preostali so daleč od njih. Kako potem nagovarjati ljudi, ki so daleč in na drugi strani zidu? Kako je izolacija lahko podlaga za sodelovanje v neki širši, morda veliki koaliciji?

Še več. Pretiravanje z delitvami na leve in desne briše zveznost sredine. Briše negotovost, meglo, poljubnost, izbirnost. Onemogoča premikanje, nagibanje, drsenje, prehajanje sredinskega volivca. Preprečuje, da bi se sredinski volivec lahko še kdaj odločil za stranko, ki je rahlo desno od sredine. Ves čas mu namreč razlagajo, kdo je in kdo ni desen. In on to ni.

Ta sredinski volivec je tisti naš sosed ali sodelavec, ki dneva ne začne s poročili o politiki ob sedmih in ne konča z Odmevi ob desetih; ki zadeve spremlja površno in ne preveč zagreto, ki si želi, da bi lahko normalno živel in delal; ki od države pričakuje, da mu odpelje smeti, spluži ceste, zagotovi solidno šolstvo, zdravstvo brez čakalnih vrst in sodišče, na katerega se bo lahko v skrajni sili zatekel po pravico in jo tudi hitro dosegel.

Kolaboranti na levi Levica je pri ločevanju duhov bolj prefinjena. S fašisti, domobranci in neoliberalci ne zmerja kar vse vprek, ampak ciljno, premišljeno in zato še učinkoviteje.

Zadnji primer so kulturniki iz Društva slovenskih pisateljev, ki so k ločevanju duhov prispevali s spotikanjem ob udeležbo predsednika republike Pahorja na dogodku v Kočevski Reki. Zakaj tako ropotanje? Ker je prestopil zid, ki naj bi ločeval duhove.

Protagonist ločevanja na levi vsaj navidezno ni politika, ampak umazane naloge opravljajo mediji, mnenjski voditelji in civilna družba. Negativizem tega početja se zato ne lepi na politike. Levičarji postavljajo zid delitve duhov daleč na desno. S tem držijo polje zmernih volivcev na svoji strani zidu in jim vsakič posebej ponudijo nekaj novega, kar lahko kupijo.

Graditelji Mira Cerarja Zadnji tak proizvod je bila Stranka Mira Cerarja. Ta ponuja morda najboljši dokaz tega, kako premišljeno in konsistentno zidove delitev gradijo celo tisti, ki se ponujajo kot zmerni in sredinski.

Osnovnošolsko pravilo politike je, da mora politik vedno imeti izbiro. Če nima izbire, ne more odločati, če ne more odločati, ne more voditi, vodenje in odločanje pa sta osnovno opravilo politike.

Še tako velik politični začetnik bi se v Cerarjevih čevljih poskusil izogniti možnosti, da bi ga koalicijski partnerji izsiljevali. Če bi bila nekje v ozadju priprta vrata do koalicije med SMC, SDS in NSi, bi bilo dosti lažje Erjavca in Židana pripraviti do kakšnega kompromisa. Štruklja in Semoliča tudi.

Pa so zmernemu in umerjenemu Miru Cerarju svetovali, naj ta vrata zapre. Kaj zapre, zaloputnil jih je takoj po volitvah, ko je največjo desnosredinsko stranko postavil tako rekoč zunaj zakona oz. zunaj demokracije. To je stranka, s katero se ne pogovarja, ki ni povabljena niti na vljudnostni pogovor o prihodnji koaliciji. To je Hanibal ante portas, to so Mongoli, ki ogrožajo cesarstvo nebeškega miru.

Eno je medijsko ali civilnodružbeno zmerjanje z udbomafijo, komiji, opankarji, pa s fašisti, neoliberalci in belogardisti, nekaj čisto drugega pa, da največja stranka v državi politično izobči drugo največjo stranko v državi, ki predstavlja petino vseh volivcev. Pa če se drugouvrščena za zidom še tako dobro počuti.

Porušimo naš berlinski zid! Nobene težave nimam z uvrščanjem ljudi na levo, na desno in na sredino. Nekateri so konservativni, drugi progresivni, nekateri so etatisti, drugi liberalci. Razlike morajo biti, razlike so dobre, razlike delajo polemike zanimive, v polemikah se brusijo ideje.

Ne sprejemam pa ločevanja duhov, tega, da med nami gradijo čedalje višji zid. Za ta zid si želim, da leta 2015 pade. To ni tisti naš domači berlinski zid iz leta 1945, o katerem prava desnica trdi, da ga vzdržuje udbomafija. To je zid, ki ga gradijo skupaj in ki preprečuje, da bi se razumno pogovarjali o tem, kako našo državo spet spraviti v gibanje.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin