Torek, 4. 12. 2018, 0.01
6 let
Miha Mazzini: Kam se pelje slovensko zdravstvo?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,11
20
Z vlakom sem se odpeljal v Nemčijo. Nikoli si nisem mislil, da bo moje zasebno potovanje postalo tudi pogled v prihodnost slovenskega zdravstva.
Že začelo se je neobičajno: na peronu ljubljanske železniške postaje sem bil med mlajšimi. Po starem običaju je vlak iz Zagreba zamujal in sprehajal sem se gor in dol, da bi si pretegnil noge pred dolgim sedenjem.
"Kaj greste pa vi operirat?" je gospa vprašala gospoda zraven sebe.
Začel je razlagati.
Šel sem naprej.
"Tule bodo zarezali, pa tole ven vzeli," se je s konicami prstov špikal po obsežnem trebuhu možakar, ki ni bil ravno napravljen po najnovejši modi.
Nekaj metrov dalje je urejena gospa dejala sosedu: "Rehabilitacija, kaj pa vi?"
Užaljeno jo je pogledal, očitno ni hotel imeti nič skupnega s temi bolniki: "Samo pokazat se grem na zavod."
Na vlaku
Gospe, ki so sedele okoli mene, so druga drugi razlagale operativne posege, ki jih bodo deležne v Nemčiji, razen ene, ki se je šla operirat v Avstrijo.
Večina potnikov nikakor ni bila videti premožnih, nekateri celo precej neurejeni, torej ni šlo za bogataše, ki pa bi tako ali tako odleteli v švicarske klinike.
Čas je bil za klepet.
Zdravstvene storitve
Bili so upokojenci. Hrvati, ki so napolnili vlak v Zagrebu, plus čakajoči Slovenci s postaje. Delali so v Nemčiji ali Avstriji, nato so se vrnili domov, kjer lahko s tujo pokojnino lepo preživijo. A ko pride čas za nož, kupijo vozovnico za vlak.
"Naj pri nas čakam leto ali dve?" me je vprašal možakar. "Saj nisem nor, mene boli!"
V domačem jeziku
Hrvaške gospe so mi navdušeno pripovedovale, da bodo v nemških bolnišnicah tako ali tako stregle njihove znanke, in ko se bodo zbudile iz narkoze, jih bo pozdravila domača beseda. Toliko hrvaških medicinskih sester je šlo zaradi slabih pogojev delat v tujino, da ni domača beseda več nobena redkost. Pri tem so tam manj obremenjene, bolje zaslužijo in so bolj prijazne.
Neko damo bo celo operiral hrvaški zdravnik.
Naslednja bo v tujini opravila tudi fizioterapijo, domov pa se bo vrnila za okrevanje v toplicah. Pripovedovala pa mi je grozne zgodbe z operacije v manjšem hrvaškem mestu. Storila je napako, je rekla, ker ni hotela v tujino.
Hvalile so pogoje, organizacijo in mi, skratka, poskušale vzbuditi željo, da bi tudi jaz legel na operacijsko mizo.
Ne bi, hvala.
A zdaj pride najpogostejša slovenska beseda: ampak …
Operacija: vlak
Vlak, ki v Nemčijo vozi paciente? Nisem si predstavljal česa takega. A očitno je (predvsem hrvaški?) zdravstveni sistem že v stanju, ko tisti, ki lahko iz njega pobegne, to tudi stori. Pa naj bo zaposleni ali žrtev, hočem reči pacient. In četudi mora zaradi tega stalno bivališče obdržati v Nemčiji.
Mlajši bralci tega ne bodo verjeli, a bil je trenutek v zgodovini, kmalu po osamosvojitvi, ko so tekle debate, ali bi slovensko zdravstvo postalo velik izvozni artikel. Ljudje (predvsem petični) z vsega sveta bi letali k nam po visokokakovostne zdravstvene storitve. Skratka, če bi postali druga zdravstvena Švica.
Zdaj pa se mi z vlaki vozimo k njim.
Generacijski vrinek
Verjetno me je vlak pacientov impresioniral tudi zato, ker me ironije zgodovine napolnijo z otožnostjo. Pripadam generaciji, ki je gledala partizanske filme. Recimo Sutjesko, v kateri doni Titovo geslo, da bodo rešili ranjence. Ne bodo jih dali Nemcem!
Po vseh teh letih spet rešujemo ranjence, le da jih tokrat dajemo Nemcem.
Zdravstvo
Časopisi objavljajo čudovite novice, vredne vse pohvale, o zahtevnih operacijah naših zdravnikov, žal pa jih beremo v prepolnih čakalnicah in brez upanja, da jih bomo tudi sami deležni, če jih bomo potrebovali.
Tisti, ki živimo v Sloveniji, smo žabe v loncu. Ker se temperatura vode viša počasi, ne opazimo, da nas kuhajo. Opazimo sicer, da ima medicinska sestra vedno večje podočnjake in da se ji vedno bolj tresejo roke, ko nam daje injekcijo, a kaj nas briga, dokler ne pomeša zdravil - potem bomo imeli pa tako ali tako bolj nujne probleme.
Opazimo tudi, da nas splošni zdravnik pogleda za minuto, preostanek časa pa bulji v zaslon in izpolnjuje formularje. Od uradnika na občini se loči le po barvi oblačila.
Z veseljem opazimo, da se nam ni treba včlaniti v lovsko društvo, saj je lov na kirurga veliko bolj zanimiv - vse te zveze, znanci, kombinacije, pritiski, kako nam to popestri življenje in skrajša čakalne dobe.
Vse skupaj pa prenašamo le zato, ker nimamo primerjave. In ker spomine vedno tvorimo iz zdajšnjega trenutka, si mislimo, da nekako gre.
Dokler ne bo šlo več.
Problem je v tem, da bodo bogati odleteli v Švico, mi pa bomo stali ob tirih in z zavistjo gledali v okna vlaka, skozi katera nam bodo upokojeni nemški delavci kazali osle, ko se bodo peljali po kakovostno zdravstveno oskrbo.
Ob vrnitvi nam bodo metali rabljene povoje in mi jih bomo hvaležno pobirali.
(Če mislite, da pretiravam, najdite kakšnega pacienta, ki se je zdravil v srbskih bolnišnicah proti koncu Miloševićeve vladavine.)
In tako se to pelje
Sistem, s katerim se ne ukvarjate, nadaljuje pot po inerciji. Neverjetno nesposobna ministrica Kolarčeva (s potuho Mira Cerarja in njegove vlade) se zdravstva ni zares niti dotaknila, kar pomeni, da ga je pustila propadati.
Sistemi se začnejo kvariti počasi, nato pa se hitrost razsula povečuje.
Nekako tako kot vlak s pacienti: lezli smo po Sloveniji, vozili po Avstriji in drveli po Nemčiji.
A to je že zgodba o drugem sistemu, ki se ga nihče ne dotakne, o Slovenskih železnicah.
20