Jože Dežman: Širokova lakira in falzificira

Širokova se precej posveča temu, kako so jugoslovanske enote in enote zahodnih zaveznikov prihajale v Gorico. Omenja tudi prihod Škofjeloškega odreda. Če bi šla brat še knjigo o Škofjeloškem odredu, bi tam izvedela, da je odred prav v njenem rodnem Solkanu ujel "čez štiristo" vojnih ujetnikov. "Neprizadete je odred izročil narodni zaščiti v Grgarju kot ujetnike z vsemi pravicami vojnih ujetnikov, zločince pa je naglo sodišče obsodilo na zasluženo kazen. Sodba je bila izvršena takoj."

Novice Ali v oddaji Spomini na TV Slovenija lažejo/prikrivajo dejstva?

Gre za Solkan in gre za več kot 250 umorjenih vojnih ujetnikov v bunkerjih na Prevalu tik nad Solkanom. To je bil hud vojni zločin, gre za veliko prikrito morišče in grobišče.

Ena od pričevalk je Širokovi povedala, da "je eden, ki so ga vrgli v fojbo, en učitelj, ki se je edini rešil, ki si je pomagal in se je rešil ... ime ... recimo, da je bil Benedetti, ma tisti je bil Benedetič".

Širokova niti ne preveri, ali pričevalka morda ne navaja urbane legende. Ko sem nekaj oseb, ki razmeroma dobro poznajo goriške razmere, povprašal o taki usodi, je ne poznajo. Ali ta rešenec iz brezna obstaja ali ne?

Širokova navaja, da so komunistična vojska in oblasti v Gorici ter okolici umorile verjetno okoli 900 domačinov, a se ne posveča posebej ne žrtvam in njihovim družinam ne storilcem. A ne nazadnje med sledovi zgodovine v imenih goriških ulic omenja tudi Delpinovo. Rastislav Delpin - Zmago je pokopan v Solkanu. Sam sem o njem navedel, da je "kot udbovec sodeloval pri napadu na goriški zapor, da so od tam odpeljali aretiranega majorja Udbe. Zato so ga Angloameričani aretirali novembra 1945 in obsojen je bil na pet let zapora. Po dveh letih in pol je bil izpuščen. Potem ga je italijansko sodišče v odsotnosti obsodilo na 120 let zapora." Ali ni to zgodba, ki zavrta v jedro slovensko-italijanskih (ne)sporazumov?

Toda ni mogoče reči, da bi Širokova vse te za spominjanje in pozabo nadvse zanimive teme obšla le zaradi nevednosti. Opozoril sem že, da kot direktorica MNZS (s podporo predsednika sveta MNZS Ota Lutharja) ni hotela več sprejemati v muzejske zbirke predmetov, odkritih pri raziskavah prikritih morišč in grobišč. Po drugi strani pa je nastopala kot govornica na spominskih prireditvah komunistične veteranske organizacije. Omenimo njen govor leta 2016 v Solkanu ob obletnici ustanovitve Osvobodilne fronte. Uporabila je besednjak, ki je značilen za novo generacijo potitoistične revizije: "Osvobodilna fronta, narodnoosvobodilno gibanje slovenskega naroda, je kmalu z okupiranih ozemelj prešla tudi na Primorsko, ki je bila zaradi svoje pripadnosti italijanski državi še posebej občutljivo in pomembno strateško območje. Ne nazadnje je boj za slovensko besedo, za življenje brez strahu pred šikaniranji in teptanjem svobode, za samoodločbo in demokracijo, ta boj ni bil nikjer in nad nobenim delom slovenskega naroda tako dolgotrajen in boleč kot v naših krajih."

To je besednjak, v katerem ni prostora za stalinistično revolucijo, državljansko vojno, Komunistično partijo kot voditeljico partizanskega gibanja in nosilko enopartijske diktature, za opis življenja v laži. Skratka, Širokova sama je imeniten primer oportunističnega prevzemanja ideološko-interesno zelo natančno določenih vzorcev pozabljanja in spominjanja, revidiranja in falzificiranja.

Zato ni čudno, da se Širokova na široko izogne številnim temam oz. se jih nadvse enostransko ali površno dotakne. So pa nadvse zanimiva prav glede tega, kako se jim v različnih oblikah dogajajo pozaba in spomin tako v italijanskem kot slovenskem prostoru: mobilizacija v italijansko vojsko in usoda mobilizirancev, holokavst goriških Judov, goriška fronta, zločini komunistične strani, destrukcija spomenikov, nasilje na železni zavesi, demografske spremembe (ezuli, priseljeni v Novo Gorico), nasprotujoči si spomini v slovenskih in italijanskih skupnostih, nazorske razlike - verniki, fašisti, komunisti …

Mnenja Dežman: Ali je dr. Kaja Širok potegnila nemško veleposlaništvo za nos?