SiolNET. Siol Plus Kolumne
Dejan Steinbuch
Dejan Steinbuch
O kolumnistu
1

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Hitler in fenomenologija zla

1

termometer

Biografija Adolfa Hitlerja, ki jo je spisal britanski zgodovinar Ian Kershaw in ki je pred kratkim izšla tudi v slovenskem prevodu, je do zdaj najbolj poglobljena študija politika, ki je s svojim iracionalnim družbenim diskurzom in ideologijo organizirane blaznosti zapeljal nemški narod v prepad. Da bi bila ironija še večja, Hitler sploh ni bil pravi Nemec, temveč čisto navadni Avstrijec. Z nekoliko manj sreče se niti Hitler ne bi pisal, pač pa Schicklgruber. Heil Schicklgruber?! A pustimo humor. Težava dozdajšnjih študij in portretov Adolfa Hitlerja je bila v tem, da so se ga lotevali podcenjujoče, pavšalno in pogosto tudi zasmehujoče. Predvsem vzhodnoevropski pisci, ne nazadnje tudi filmski ustvarjalci, so ga prikazovali kot psihopata, izprijenca ali duševnega bolnika. Ruski režiser Aleksandr Sokurov mu je posvetil prvi del tetralogije političnih zločincev, film Moloh. Firerja je kamera večkrat namenoma snemala skozi zarošeno lečo, kar je dajalo posebne učinke nekakšne zamegljenosti. Kot da bi bil Hitlerjev um omračen, njegov pogled na svet pa nejasen, nerazločen. Sokurov je v nekem prizoru, ki se dogaja na Berchtesgadnu, svojega moloha ponižal v fetišista, ki svoje izločke po pasje zakoplje in se obnaša tako rekoč živalsko. I. Umetniške interpretacije – takšne ali drugačne – so sicer legitimne, vendar nimajo prav velike vrednosti za realno in verodostojno rekonstrukcijo zgodovinskega lika, ki je s svojim zločinskim delovanjem ključni krivec za najhujšo svetovno morijo, v kateri je umrlo več deset milijonov ljudi. Bistveno bolj, v določenih pogledih celo brutalno realističen je bil Hirschbieglov film Propad, posnet na podlagi pol ducata pričevanj, spominov in zgodovinskih knjig. Zaprt v svoj berlinski bunker Hitler klavstrofobično preživlja zadnjih deset dni svojega življenja. S sijajno igralsko upodobitvijo Bruna Ganza podoživimo človeški propad in osebnostni razkroj starca, ki je v nekem trenutku obvladoval večino Evrope. Konec je strašen in brezizhoden. Drugačen ni mogel biti. Le kakšno karmično prekletstvo je moralo doleteti dušo tega človeka?! Če se vrnemo k izhodišču, tj. najnovejši ter do zdaj najbolj celoviti in temeljiti študiji Adolfa Hitlerja, potem nas v prvi vrsti zanima, kako je mogoče, da se lahko takšna neizrazita, neuspešna, celo luzerska in kompleksov polna oseba sploh tako visoko povzpne v politiki, postane kancler (predsednik vlade) in si potem povsem podredi oblast. Sploh pa v deželi s takšno kulturno tradicijo in civilizacijskimi dosežki, kot je Nemčija. Zakaj se (mu) nihče ni uprl? Kershaw ponuja trezne in argumentirane odgovore, ki jih gre iskati v zgodovinskih okoliščinah. Kaotične razmere, v katerih se je znašla Nemčija v začetku 30. let 20. stoletja, strah pred širjenjem sovjetskega boljševizma, socialna neenakost, beda delavstva in brezposelnost, kapitalistična brezobzirnost in velikansko bogastvo v rokah oligarhije ter – nikakor ne nazadnje – trhla weimarska demokracija s svojim anarhičnim liberalizmom. Vsi ti dejavniki so tlakovali pot v pekel. Evropski humanizem je ponižno pokleknil pred brezmejno slo po oblasti nacionalnih socialistov, ki so za dosego svojega cilja uporabljali vsa razpoložljiva sredstva. V tem so bili vzorni učenci svojih sovjetskih tovarišev. Obojim so bili lastni brutalna brezobzirnost, laž, megalomanija in egoizem. Stalin in Hitler sta se kot tipični narcisoidni osebnosti obdajala z ljudmi, ki so se jima povsem podrejali. Ni naključje, da je imel nemški moloh ves čas ob sebi psa, ki mu je izkazoval več naklonjenosti in ljubezni kot večini človeških bitij okoli sebe. Na videz drobna malenkost, ki pa je v resnici zelo pomembna pri presojanju njegove osebnosti. Da bi takšnega človeka lahko razumeli, se moramo vrniti v njegovo otroštvo in zgodnjo mladost. II. Adolfa Hitlerja, ki je bil rojen v družini poštnega uradnika iz Zgornje Avstrije in ki je svoje otroštvo preživel na Salzburškem, sta zaznamovala spor z avtoriteto očeta in ljubeče zaščitništvo šibke, možu podrejene matere. Nerazrešen Ojdipov kompleks in očetova zgodnja smrt sta ga oblikovala v sanjavo osebnost, ki se ni bila sposobna soočiti sama s sabo. Pravzaprav je imel Hitler hud manjvrednostni kompleks, ki bi se pri kom drugem lahko končal v alkoholizmu, mamilih ali v skrajnem primeru celo samomoru (ki ga je Hitler na koncu tudi dejansko storil). Človek, ki po cele dneve, tedne, mesece ničesar ne dela, živi v svojem svetu iluzij, predsodkov in zlasti svete vere, da je njegov neuspeh posledica zarote drugih. Ti drugi so krivi za vse, kar se mu slabega dogaja. Vedno bolj se človekov um pogreza v paranoičnost, vedno bolj se zapira pred zunanjim svetom. Ne le izkušnja prve svetovne vojne, tudi Hitlerjeva leta na Dunaju, ki jih zgodovinopisju do zdaj še ni uspelo povsem osvetliti, so ključ za razumevanje njegove osebnosti. Nerazrešen odnos z (umrlim) očetom, poznejša materina smrt (ki ga je izredno prizadela) in socialna otopelost, zaradi katere je težko navezoval stike z vrstniki in ljudmi na splošno, ter dvakratna zavrnitev na dunajski akademiji za umetnost so zastrupljali Hitlerjevo osebnost in značaj. Kajti če izhajamo iz predpostavke, da se vsi rodimo dobri in neomadeževani, potem sta prvi dve desetletji tisti, ki odločilno oblikujeta in zaznamujeta našo duševnost. Hitlerja je obremenjevala tudi seksualnost, do katere je čutil gnus. Bil je izrazito seksualno zavrt in potlačen, kar je najverjetneje posledica obremenjenosti z nezavedno percepcijo matere kot očetu popolno podrejenega objekta. Hitlerja so pozneje zato privlačile močne, avtoritativne ženske, v katerih je videl moško energijo svoje nemočne matere. Toda, boste porekli, takšnih ljudi je vendar veliko! Nimamo vsi idealnega otroštva, ne izhajamo vsi iz idiličnih družin. Koliko je med nami takšnih, ki so bili v otroštvu izpostavljeni nasilju v družini, alkoholizmu in različnim psihozam, pa danes niso nič manj normalni od vseh preostalih. Živijo med nami, v glavnem v ničemer posebej ne izstopajo od povprečja. Predvsem pa niso zločinci. Razlika je v tem, da nimajo vsi priložnosti, da bi to postali. Priložnost pa ne naredi samo tatu; ko so pred štiridesetimi leti na Stanfordu naredili psihološki eksperiment v namišljenem zaporu, z namišljenimi zaporniki na eni ter pazniki na drugi strani (vloge so si razdelili študenti), se je razpletel grozljiv scenarij. Dvajset sodelujočih, razdeljenih na zatiralce in zatirane, se je sprva uspešno borilo proti prevzemanju svoje dejanske vloge, vendar se je napetost med njimi povečevala tako rekoč vsako uro, dokler ni izbruhnila z vso silovitostjo. Brutalna avtoriteta, podžgana z močjo paznikov proti podrejenim zapornikom, je preraščala v nasilje nad šibkejšimi in bi se najbrž za zapornike zelo tragično končala, če eksperimenta po šestih dneh ne bi prekinili (prvotno je bilo mišljeno, da bo trajal dva tedna). Desetletje pred tem so na univerzi Yale opravili podoben poskus, znan tudi kot Milgramov test poslušnosti; poskus je sovpadal s sojenjem Adolfu Eichmannu, ključno pa je bilo vprašanje, ali je mogoče, da so nacistični zločinci med holokavstom zgolj sledili ukazom, pri čemer niso nikoli podvomili o moralnih razsežnostih svojega zločinskega početja. Prostovoljci so imeli popolno oblast nad sodelujočimi žrtvami, ki so jih morali kaznovati z električnimi šoki, če niso pravilno odgovarjale na njihova vprašanja, kazen pa so določili njihovi nadrejeni kot legitimne avtoritete, o katerih mučitelji niso podvomili. Rezultat: 65 odstotkov ljudi bi brez pomislekov uporabilo smrtonosno jakost električnega toka na svojih žrtvah. Z drugimi besedami, ubili bi jih, ker bi dobili takšen ukaz. Oba eksperimenta sta empirično potrdila mračno resnico: da je pot, ki povprečnega človeka lahko zapelje na tisto drugo, temno stran, bistveno krajša, kot si mislimo. Za navideznim mirom in ljubeznivostjo se pri več kot polovici ljudi skriva potencialna zloba, ki jo lahko določen zunanji dražljaj aktivira. In potem pride do katastrofalnih posledic. III. Kdor je študiral zgodovino Kambodže in Rdečih Kmerov, je bil šokiran nad blagohotnostjo Pol Pota in njegove tovarišije, pa je danes znanstveno dokazano, da so ti psihopati v genocidu iztrebili skoraj četrtino lastnega naroda. Nasmešek, skromno obnašanje in absolutno zanikanje kakršnekoli osebne odgovornosti je bilo tipično za voditelja Rdečih Kmerov in njegove pajdaše. Vsi so delovali za višji cilj. Bili so pod vplivom nekakšne sile, ki jih je vodila, da bi dosegli namen, ki so si ga zadali. Kot da bi v 20. stoletju vsi dobesedno razlagali tisto Marxovo misel o filozofih, ki naj bi do zdaj svet zgolj razlagali, v resnici pa gre zato, da ga spremenimo. Cena, ki jo je človeštvo plačalo, je bila strahotna. Sto milijonov ljudi je umrlo zaradi "višjih ciljev" in psihopatskih voditeljev, ki so jih poskušali uresničiti. Če jim zgodovina ne bi dala priložnosti, bi se verjetno pojavil kdo drug. O tem skoraj ne gre dvomiti. Vedno je nekdo, ki s svojo temno energijo privlači psihično labilne ljudi brez moralnega dekaloga. V nekem trenutku pokažejo svojo temno plat. Ali kot je zapisal Lord Acton v pismu škofu Mandellu Creightonu: "Power tends to corrupt, and absolute power corrupts absolutely." Slavni citat so večkrat nedosledno prevajali kot "oblast korumpira, absolutna oblast pa korumpira absolutno". V čem je torej kleč? Da se v vsakem posamezniku, ki je bil v najobčutljivejšem obdobju izpostavljen travmatičnim, stresnim izkustvom, skriva nekakšen "speči gen", ki se aktivira, če so za to izpolnjeni določeni zunanji pogoji? Milfordov test je pokazal, da je teh posameznikov kar 65 odstotkov. Sploh ni nujno, da katastrofični scenosled sproži politični ali družbeni angažma, kajti po naravi stvari je zelo ozek krog ljudi pripuščen v to sfero. Hitler je imel neznansko srečo, spremljal ga je cel kup naključij, da se je znašel v vrtincu dogajanja in se povzpel na kanclersko mesto. V nasprotju z Leninom, Stalinom ali Mussolinijem je bil celo zakonito izvoljen, čemur do zdaj načeloma nihče nikoli ni posebej oporekal. Kaj se je dogajalo po letu 1933, pa je seveda popolnoma druga zgodba. Nezmožnost sklepanja pristnega prijateljstva, strah pred ženskami, aseksualnost, obsedenost z Wagnerjevimi operami, kar Ian Kershaw pripisuje mlademu Hitlerju, ni danes nekaj nič bolj strašnega, kot je bilo pred stoletjem, ko je bodoči firer postopal po Dunaju in slikal podobe mestnih znamenitosti, ki so jih v promet spravljali njegovi večinoma judovski znanci. Duševnih motenj je med Zahodnjaki danes celo bistveno več, kot jih je bilo na začetku 20. stoletja. Vendar zaradi tega nekdo še ni potencialni zločinec ali diktator. Razlika med letoma 1933 in 2013 je drugje. Družbeni in politični sistemi so zaradi strahotnih izkušenj fašizma in obeh socializmov tako napredovali, da imajo danes v sebi vgrajenih dovolj varovalk, da – če banalno poenostavimo – preprečujejo psihopatu, da bi prišel na oblast. V dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja je bilo drugače, razmere so bile bistveno bolj kaotične, demokratična tradicija v Evropi šibka. Nemčija in Italija sta bili začetnici, da o Rusiji, kjer so se komaj dobro poslovili od fevdalizma, sploh ne govorimo. Zaradi tega je bil v takšnih družbah vzpon zla tudi mogoč. V Veliki Britaniji, ki je svojo parlamentarno monarhijo in vladavino zakonov v grobem postavila že z Magno Charto Libertatum leta 1215, kaj takega pač ni bilo mogoče. Še nekaj moramo upoštevati: psihopatov, ki so imeli mesijanski kompleks in na vsak način hoteli v politiko, je bilo relativno malo nekoč in jih je relativno malo danes. Sistem je takšna tveganja predvidel in jih poskuša a priori, v kali zatreti. Kar je mnogo huje in na kar morda nismo pozorni, je tisto drugo, individualizirano in malo zlo, ki se skriva v glavah povprečnih, običajnih ljudi in se lahko kadarkoli izrodi v sadistično nasilje. Danes nas ne ogrožajo Hitlerji in Stalini, pač pa psihopatski posamezniki, ki v sebi nosijo nerazčiščene travme iz otroštva, ko so bili izpostavljeni nečloveškim družinskim razmeram. Britanski film Lake Eden – v marsičem spominja na Funny Games Michaela Hanekeja – govori o mladoletniški tolpi, ki se v zakotnih angleških gozdovih izživlja nad mladim parom na tako grozovit in brutalen način, da gledalcu postane slabo. Film, ki so ga je otoški bulvarski tisk raztrgal, češ da demonizira angleški proletariat, je le odsev realnosti, v kateri se vsake toliko zgodi zločin, storjen na nepredstavljivo grozovit način. Da so lahko mladoletniki v tem smislu še posebej neobčutljivi, ni nič novega. Koncentracijska taborišča v Kambodži so v času Rdečih Kmerov vodili – otroci. IV. Kje so potemtakem meje, kdaj nekdo prestopi iz sfere normalnega v iracionalno? Ko so v Jeruzalemu sodili Adolfu Eichmannu, desni roki Reinharda Heydricha (o čemer je odlično knjigo napisala Hannah Arendt), se je obtoženi nekdanji esesovec branil z argumentom, da nikoli ni nad nikogar dvignil roke, kaj šele da bi ga ubil. Podobno bi lahko trdila večina nacističnih, stalinističnih in drugih zločincev. Vsaj tisti na najvišjih položajih si niso nikoli mazali rok s krvjo. Najbrž se jim je celo gnusila. S svojimi ukazi in zgolj enim podpisom so v smrt pahnili na tisoče, sto tisoče ali celo milijone ljudi. Kaj jih torej dela drugačne od, na primer, mladoletne tolpe, ki je z bencinom polila in zažgala moškega, ki so ga že prej z žepnim nožem porezali, da je izkrvavel? Je neki mali birokrat Pentagona, ki iz svoje pisarne usmerja brezpilotno letalo nad Afganistanom, ki pomotoma bombardira vas in pobije celo družino, kaj manjši zločinec od vojaka na bojišču, ki z bajonetom pokolje vojne ujetnike ali civiliste, kar se je do zdaj dogajalo skoraj v vseh vojnah? Kako se meri zlo? Je sploh dopustno – če pač odmislimo kazenskopravni vidik – primerjati najhujše zločine in moralno zavržna dejanja ter jih poskušati "vrednotiti"? Mislim, da ne. Ko razmišljamo o zlu, se moramo izogibati relativiziranju. Zlo pač ni nikoli banalno. Vsako zlo je na temni strani življenja. Nobenega opravičila ne more biti zanj. Zaradi takšnega zla so umirali ljudi in še vedno umirajo. Zaradi zla so kurili ljudi v pečeh koncentracijskih taborišč, jih pobijali v sibirskih gulagih in metali v kraška brezna, kočevske jame in rudniške jaške. Nihče ni imun proti temu. Noben narod ni nedolžen. Vsak ima svoje pokopane zločine in molk na obrazih preživelih storilcev. Zlo ne dela nobenih razlik. Vsi imamo svoje Hitlerje. Dokler se nam ne uspe prebiti na tisto drugo, svetlo stran, kjer ni negativne energije, bomo ostali tukaj, kjer smo se rodili. V deželi senc.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin