SiolNET. Siol Plus Kolumne
Miha Mazzini (primerno za TOP 2)
Miha Mazzini
O kolumnistu
1

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Glavno, da ostane Ljubljana

1

termometer

Miha Mazzini

Pogajanja glede slovenskega dostopa do odprtega morja so potonila v kotičke internetnih portalov in na obrobje papirnatih novic, v javnosti pa pustila le vtis amaterizma, zbeganosti in prislovičnega "eh, bomo že, saj ni prav pomembno!". Nadaljujejo se, seveda, a ni videti, da bi še koga zanimala. Kar je čudno – gre za del ozemlja države, ki ga nima na odmet, in dostop do odprtega morja, torej pomembno državotvorno temo. Pri čemer smo lahko brali, recimo: "Problem Piranskega zaliva je namišljen, brezpredmeten, nepomemben." (vir) V članku je citiran pisatelj Miljenko Jergović: v EU smo, torej ni meja, prepir je nesmiseln. Redkokdaj je bila kakšna trditev tako hitro postavljena na trda tla – še preden so se elektroni dobro posušili, so že Madžari odmotavali svaljke bodeče žice po svojih mejah. Združene Evrope so fantazma, ki se vrača od propada Rima dalje, torej ideja o njej pride in gre, meje pa ostanejo. Po domače: bolje vrabec v roki kot združen golob na strehi. Začel sem razmišljati, zakaj se nam zdi ta lahkota boja za državne meje tako samoumevna in naštel bom nekaj domnev, ki so se mi porodile. Prosim, prispevajte svoje. Naše morje Najprej sem pomislil na naš poseben odnos do Jadrana, ki ga večina prebivalstva ima za nekaj, kar nam pripada, torej naše morje. O tem sem pisal v kolumni z naslovom Na svojem hrvaškem morju. Če je za nas psihološka meja nekje po Korčuli, potem se razprava o Piranskem zalivu dogaja globoko na našem dvorišču in zato lahko o njej kar klepetamo po navadnih, nezaščitenih telefonskih linijah. Prav tako lahko dajemo takšne in drugačne izjave, saj gre očitno za nepomemben prepir med Janezom in Franceljnom o ograji, ki se je preveč nagnila. Jadran je naš, zato Piranskega zaliva pač ne moremo jemati resno. Zaradi tega novinarji spregledajo prava junaštva. Ko je naš zunanji minister sredi do zdaj najhujšega spora bival v Istri in po telefonu klepetal s premierjem, so mediji novico priobčili nekako spotoma. Zaslužila pa si je, da bi bila udarna vest: Naš minister se javlja globoko iz nasprotnikovega ozemlja! Junaški solo izpad! Itd. Narodni interes Sledil je spomin na branje Javorškove zgodovine Slovencev (Spomini na Slovence, knjigi I,II), ko opisuje čas po propadu Avstro-Ogrske. Nekakšen podobna amaterska zbeganost je zavladala med politiki v Ljubljani. Bali so se močnih figur in so tako raje generala Svetozarja Borojevića pregnali s Primorske, Italijanom predlagali pogajanja, ti pa so lepo vkorakali in to je bilo to. Podobno so zadeve krenile na štajerski strani, a je general Maister potegnil pištolo in Slovenija je postala večja. Ko je Maister hotel še na Koroško, so v Ljubljani organizirali sestankovanje o tem, kdo je kakšnega svetonazora. Itd. Skratka, Slovenijo so takrat naredili tisti, ki se niso udeleževali sestankov. Spotoma, kot prej Borojeviću, tako se je ob prvi priložnosti zgodilo Maistru – prisilno so ga upokojili, mu stisnili roko in dali medaljo v spomin. Čao, pa zdrav ostani! Javoršek sam sklene, da Slovenci junaškega lika nismo poznali in smo se ga zato bali. Dodajam antropološke ugotovitve: gre za tipično družbo negativne selekcije, v kateri se povprečneži bolj bojijo lastnih alfa posameznikov kot tujih sovražnikov.

Zanimivo, kako še danes, po vseh teh letih, del prebivalstva obžaluje Maistrov pogum: "Če ne bi bilo generala Rudolfa Maistra, nam na Štajerskem ne bi bilo slabo, spadali bi pod Avstrijce, plače bi bile dobre, življenje boljše ... Aja, pa po firmah bi iz pisarn gledali pa se Hrvatom drli 'halo du jugo'. Zdaj se pač Avstrijci nam derejo," je izjavil Igor Marinič, predsednik podmladka SDS v Šentilju (vir), predstavnik stranke, ki naj bi bila desna, torej veliko bolj občutljiva za državne meje.

Seveda ne govorim o tem, da bi morali po Piranskem zalivu tekati z orožjem, marveč o miselnosti, ki dostikrat pokuka na plano, tudi v zgodovini, kot smo videli. Nekdo govori o Sloveniji, a v resnici misli le na Ljubljano, torej o formuli Slovenija = Ljubljana. Dokler torej ne izgubimo Ljubljane, nam lahko vzamejo karkoli, kjerkoli in zato Piranski zaliv, do katerega mestni promet ne vozi, ni omembe vreden.

Strašna misel Seveda ne smem pozabiti strašne misli: kaj, če naši najboljši kadri drugače kot amatersko zbegano sploh ne znajo? Da torej gledamo uradnike na njihovem delovnem maksimumu?

Nenaravni položaj In nazadnje, še razmislek o vlogah, ki smo se jih imeli priložnost naučiti skozi zgodovino. Kolikokrat pa ima majhen narod v rokah močne adute? Kolikokrat se mu nasmiha gotova zmaga? Tega ni navajen, naravno stanje je stanje ponižanih in razžaljenih, tarnanje o krivicah, zarotah, kalimerovstvo.

(Zdaj mi je za hip postalo žal, da ne gledam športnih prenosov. Kajti tu tiči najbolj pogosta priložnost preveriti, če znamo zmagati dobljen položaj ali se sesujemo sami vase.)

Kdaj pa se je plaz amaterizma začel valiti v javnost? Očitno je Sloveniji v pogajanjih dobro kazalo. Hrvaški mediji so že objavljali novice, da smo dobili celoten Piranski zaliv in s tem dostop do morja, potem pa so se na naši strani začele neprimerne izjave, zamahovanje z roko, češ, kaj je to pomembno, hrvaška stran je potegnila na plan prisluhe in vse je šlo, kamor je šlo.

Kaj, če smo se ustrašili – joj, zmagali bomo! Saj mi ne znamo ravnati kot zmagovalci! Mar se ne počutimo bolje brez Piranskega zaliva in brez dostopa do odprtega morja? Kakšno veselje bo, ko se bomo imeli nad čim pritoževati, tarnati, se zgražati nad Hrvati.

Koliko iztočnic za pogovore! In če sem prej omenil miselnost, po kateri je Ljubljana vsa Slovenija, takoj moram omeniti soodvisnost vseh preostalih krajev, ki tako miselnost podpirajo z večnim: "Saj bi kaj naredili, ampak v Ljubljani nam ne dajo ... ne dovolijo ... ne smemo ... Itd".

Če bo dostop do odprtega morja naš, ne bo zaradi naših prizadevanj, marveč njim navkljub.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin