Enim selfieji, drugim nadzorovalec aktivnosti

Nosim jo okoli zapestja, kot da sem na pogojnem izpustu in je potrebno kontrolirati mojo lokacijo, ali morda v kakšnem programu za odvajanje od alkohola in naprava preverja promile v mojem telesu. Nadzor za lepše obnašanje. Ironično sem zadnje čase ravno razmišljala o tem, da zapestna ura ne bi bila slaba ideja. Dvajset let po tem, ko sem nosila drugo in zadnjo. Zdaj pa z zapestja vame bolšči črni policaj, ki redno nadzira mene, jaz pa njega.

Ali aktivnost sploh velja, če ni podprta z aplikacijo? Simbioza z zelo sumljivim darilom je v resnici prostovoljna in zadeva, ki že teden dni tiči na moji roki, ne preverja mojega treznega življenja, ampak moje aktivno življenje. Ja, do tega smo prišli – v 21. stoletju se premikamo v družbi aplikacij in malih ustrahovalcev, ki štejejo naše korake in nas nadirajo, ko smo predolgo v stanju mirovanja. No, tečnoba me v resnici ne nadira, mi pa po kakšni uri neaktivnosti pokaže rdeč karton in ne, poležavanje pred televizijo ni več tisto, kar je bilo. Saj pravim – tečnoba. Manjka ji samo še funkcija javnega sramotenja, ampak na srečo tuljenja v javnosti še ne pozna. Pri tako ustrežljivih žrtvah tega niti ne potrebuje.

Mala pošast je seznanjena celo z mojimi spalnimi navadami, to vtikanje vame pa ji seveda dovolim kar sama. Malo ironije v podrejanju tehnologiji pa mora biti. Za zdaj se voajerskim težnjam po vohunjenju za samo sabo (ne glede na to, kako nesmiselno to zveni) pač še nisem uspela upreti. Nekaj čudovito neškodljivo narcističnega je v nadzorovanju svojih dejanj, ki so zapisana, oštevilčena in oblikovana v krivuljo na grafu. Male perverzije samonadzora. Eni imajo selfieje, drugi pa analizo gibanja med spanjem.

Med sužnji korakov Ko ljudem razložim, da zadeva na moji roki ni samo ura in ni samo števec korakov, ampak tudi tečnoba, ki ti postavlja dnevne cilje, nadzira tvoj spanec in se, če preveč miruješ, razpeni do rdečega, mi ponavadi rečejo, da je to tako kot tamagoči. Tega sicer nisem nikoli imela, tudi primerljivih iger na računalniku ali Facebooku ne, a zdaj tako ali tako obstajajo aplikacije z ustreznimi nadomestki in menda se je že zgodilo, da virtualne živali na telefonu hranijo tudi odrasli ljudje na sestankih. Na cingljanje telefona v sejni sobi ne boste nikoli več gledali enako, kajne? Tako kot jaz ne gledam več enako na ljudi, ki jih vidim živčno pogledovati na svoje zapestje. Morda gre za še enega sužnja korakov, nikoli ne veš ...

Svoje zapestne tečnobe žal ne morem "nahraniti" z nekaj kliki, zato pa zdaj za zajezitev utripajočega rdečega alarma neaktivnosti večkrat hodim po stopnicah in delam kroge po prostoru. Ne povejte nikomur, ampak zgodilo se je že, da sem šla iz prvega nadstropja na stranišče v četrtega, obenem pa točno vem, koliko korakov je od enega konca mojega domovanja do drugega. Verjetno sem videti malo noro, ampak malo norosti ni še nikoli škodilo. Ste že kdaj slišali za napravo, ki vas prisili (no, spodbudi), da vsako uro odplešete eno pesem? No, jaz jo imam, zjutraj sva se zavrteli na Queene. Seveda ji dajem potuho in se uklanjam vsaki njeni želji, vsaj za zdaj, a vseeno. Menda je to za moje dobro. Klasična dinamika žrtve in ustrahovalca. Hec.

Aplikacija za individualnost Virtualni ljubljenčki me tako ne ganejo, a dajte mi sezname, lestvice, grafe in vse bom izpolnila. Že telefonske aplikacije so past – ponujajo neskončno možnosti za dokumentiranje, predalčkanje, razvrščanje. Menda delamo sezname tudi zato, ker tako lovimo večnost in se ženemo naprej, ampak mislim, da gre včasih tudi za malo sodobnega narcizma. Takšnega, ki ga lahko ponuja samo z jazom obsedeno 21. stoletje. Ves ta jaz, ki se ga tako trudimo pokazati svetu, je v resnici samo mimobežen val v morju uporabnikov, ki poganja mašinerijo. Vsaka pametna aplikacija je podprta z družabnim omrežjem. Z mrežo, v kateri se nabiramo ribice.

Tisti, ki ne prenašajo vpisovanja svojih podatkov v obrazce in začutijo napad tesnobe že takrat, ko opazijo kamero na ulici ali jih kdo vpraša po članski kartici za trgovino, ob raznih aplikacijah verjetno niso srečni. A sodelovanje v procesu sodobnih tehnologij s seboj prinaša tudi kompromise. Če hočeš nakupovati po spletu, pustiš svoje podatke. Če kupiš nov telefon, pustiš podatke. Razen, če imaš predplačniškega, seveda, tako kot sumljivi tipi v filmih. Pokličem pomoč glede televizije in med čakanjem na prostega operaterja me že seznanijo s tem, da lahko naročim tudi povratni klic na dom. Pa sploh nočem vedeti, da zdaj vedo mojo telefonsko številko. Da bo analizirana, procesirana, shranjena, obdelana. Arhivirana anonimnost.

Kakorkoli že, svojo mejo izmuzljive zasebnosti ohranjam s tem, da ne vklapljam geolokacijskih podatkov, čeprav vem, da je to samo pljunek v morje. Mala tolažba. A če bi našla aplikacijo, ki učinkovito opozarja na pravilnejše sedenje, bi takoj uporabljala tudi to. Tisti s pomanjkanjem samodiscipline pač sprejemamo pomoč majhnih elektronskih policajčkov, zaradi katerih se med pogovorom sprehajamo gor in dol po sobi. Ne, niste vi krivi, jaz sem. Zdaj poznate mojo skrivnost – nisem živčna in ne dolgočasite me, samo korake nabiram. V večini primerov ...