SiolNET. Siol Plus Kolumne
Irena Jenko
Irena Jenko
O kolumnistu
1

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Divjina v mestu

1

termometer

Za nekoga, ki sploh ne vozi, imam čisto preveč opravka z avtomobili.

Človek se lahko iz vsakdanjih prometnih situacij nauči marsikaj, opazovanje voznikov pa je tako ali tako precej zanimiva dejavnost. Nekateri radi opazujejo ptice, jaz pa rada opazujem šoferje, ki za razliko od kolesarjev in motoristov pogosto menijo, da so v svojem enoprostorcu nedotakljivi in nevidni, kot bi bil avto njihov čarobni oklep. Odkar imamo mobitele, je za vetrobranskimi stekli videti manj brskanja po nosu, ker se je na drugo mesto prioritet pri razpoložljivih rokah pač vrinil telefon (pretvarjajmo se, da je na prvem mestu volan), in zadnje čase ob čakanju na zeleno luč več voznikov svoj avto kar ugasne, posebej zanimivo pa je tudi število voznikov, ki ob zavijanju najdejo čas, da od glave do peta premerijo na semafor čakajoče pešce. Kot bi ocenjevali, ali bodo koga pobrali ali ne. Čeprav vsi vemo, da si pri nas neradi delimo avto, tudi prisedemo neradi; raje bi šli povsod kar s svojim avtom, da smo "odvisni le od sebe" ali nekaj takega. Kaj počne terenec v mestu? Malo lažne svobode nikoli ne škodi in oglasi za avtomobile to idejo izkoriščajo skoraj s takšnim veseljem, kot loščijo idejo o drugačnosti. Češ, s tem avtom vas bodo vsi opazili (pa čeprav ni na njem prav nič drugačnega, še en v vrsti črnih, belih in srebrnih pločevinkov). No, ker sem izjemno nenadarjena za prepoznavanje različnih tipov osebnih vozil (ne, tudi barva me ne gane), vas bom sama opazila predvsem takrat, ko zaparkirate pločnik in ovirate moje gibanje ali pa ko se neupravičeno spravite na prostor, rezerviran za invalide. Tudi vozila na zelenicah imam zelo rada, še posebej če gre za urbane terence, ki so bili očitno ustvarjeni prav za to – da v urbanih okoljih premagujejo vse robnike in parkirajo tam, kjer kakšna petka na primer ne more. Že sama skovanka "urbani terenec" je nesmiselna. Zakaj bi za mesto potreboval terenca? In zakaj točno niso te živine, ki pogosto komajda ustrezajo standardni velikosti parkirnega mesta, obenem pa so glede na raziskave tudi večji onesnaževalci, v mestih dodatno obdavčene? Ja, vem, poznavalcem (in "poznavalcem") avtomobilov bo zdajle začela kapljati pena iz ust. Varnost je stvar prometne kulture, ne tipa vozila Terenska vozila naj bi bila tista, ki se vozijo po bolj razgibanih terenih, kamor s fičom na primer ne bi prišli. Vem, da imamo v Sloveniji precej uničene ceste, ampak resno ne razumem, kdaj so terenci postali vozila, katerih nakup je smiseln tudi ob izključno mestni uporabi in ko niti na makadam raje ne bi zapeljali, da ne umažete avta. Verjamem, da se vozniki v večjih in višjih vozilih počutijo varneje, ampak verjetno bi se še varneje počutili v oklepnem vozilu, pa vam je verjetno jasno, kako nesmiselno (tudi če bi bilo dovoljeno) bi bilo to. Varnost je problem, ki bi ga morali najprej začeti reševati pri voznikih samih. Kar nas znova pripelje do prometne kulture. Pri tej je napačno parkiranje verjetno le manjša nevšečnost, a vseeno ena izmed tistih, ki jih občasno celo dokumentiram, da lahko to parkirno eleganco občudujejo tudi drugi. Še posebej rada imam urbane terence, ki splezajo na pločnik, vozila, ki jim uspe v začrtani parkirni prostor zapeljati nekako po diagonali, ali pa tiste, ki izvajajo invazijo na avtobusno postajo v bližini mojega doma. Še bližje kot dom je namreč samopostrežna trgovina, ki ima sicer pred vrati veliko parkirišče, a zakaj bi izpeljal še en ovinek, če lahko avto preprosto pustiš na avtobusni postaji? No, če si v terencu, bo dober tudi pločnik. Nihče ne mara tožibabe Tam sem nekoč ujela tudi urbanega terenca z diplomatskimi tablicami, katerega voznica je "na hitro skočila" po živila in se ji je zdelo parkiranje na napol zasneženem pločniku pač bolj smotrno kot parkiranje na očiščenem parkirišču. Zapomnila sem si jo tudi zato, ker je gospa z vozilom pešcu na pločniku prepustila dve alpinistični možnosti: da spleza prek kupa snega ali prek njenega avta. Ampak ker nisem v videospotu za pesem Bitter Sweet Symphony, v katerem pevca na njegovi pešpoti ne upočasni niti avto, pač fotografiram te zanimive prizore divjine v urbanem okolju. Ironično pa je objava fotografij (na primer na družabnih omrežjih) prestopek sam zase; če je vidna tudi registrska številka, s tem na primer po besedah nekdanje informacijske pooblaščenke kršiš zakon o varstvu osebnih podatkov. Tudi če bi fotografijo posnela z namenom, da prijavim prekršek, ne bi bila uspešna, saj je v resnici bolj pomembna moja prijava in pripravljenost pričati v postopku. Fotografija ni omembe vreden dokazni material – na podlagi te bi me zaradi prej omenjenih razkritih osebnih podatkov lahko kvečjemu tožil prometni prekrškar sam. Smešno, kajne? Ampak v resnici nič kaj nenavadno; kolega je nedavno dobil kazen za kršenje javnega reda in miru, ker je fotografiral voznika mestnega potniškega prometa med govorjenjem po telefonu, potem pa sta še malo hrulila drug na drugega. Voznik ni dobil nobene kazni. Nihče ne mara tožibabe.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin