SiolNET. Siol Plus Kolumne
1,94

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Pol kljukastega križa

Dimitrij Rupel: Bodeči simboli

1,94

termometer

Hitler |  | Foto: Wikimedia Commons
Foto: Wikimedia Commons

Po dolgih letih ponovno prebiram Vojno in mir Leva Tolstoja. Razmišljam, kako bi v okviru slovenskega “častnega gostovanja” na Frankfurtskem knjižnem sejmu prihodnje leto pripravili posvet (konferenco, okroglo mizo) o aktualnih vojaških in mirovniških dogodkih, to se pravi o vojni med Rusi in Ukrajinci oz. med Rusijo in Evropo.

Nemški tednik Der Spiegel je 6. avgusta objavil poročilo svojega, po rojstvu ruskega novinarja Timofeya Neshitova o pogovorih z njegovimi rojaki, ki so pobegnili iz Rusije zaradi vojne v Ukrajini. V Armeniji je srečal pol-rusko, pol-ukrajinsko aktivistko Marijko Semenenko, ki pomaga iz zasedenih ukrajinskih ozemelj v Rusijo pregnanim Ukrajincem, da se vrnejo domov, ali se preselijo na Zahod. Posebej zanimiva je njena izjava o veliki črki “Z”, s katero ruska vojska označuje svoja vozila in orožja. “Prekleti znak Z je pol kljukastega križa.”[1]

Kljukasti križ ali svastika (卐 ali 卍) je starodavni hinduistični in budistični simbol sreče, ki je postal sporen in osovražen zaradi uporabe v kontekstu hitlerizma in nacionalnega socializma. Nasprotnikom in dedičem nasprotnikov tega režima se zdi kljukasti križ neprijazen in grozeč tudi zaradi svojih trdih, udarnih, pravzaprav ostrih in ošiljenih oblik. Čeprav je morda nekoč spominjal na sončne žarke, danes pooseblja napadalno sovraštvo na pohodu. Če nismo ravno verniki komunističnih voditeljev in njihovih režimov, se nam morata ostra in sovražna zdeti tudi srp in kladivo. Medtem ko kljukasti križ spominja na približevanje nevarnega stroja, sta srp in kladivo simbola primitivnega obrtništva ali poljedelstva. Na eni strani industrijska in tehnološka, na drugi strani nevarnost primitivizma. Italijanski fašisti so se predstavljali z butaro in sekiro, jugoslovanski komunisti z rdečo zvezdo, ki ima pet konic; španski falangistični/frankistični simbol vsebuje pet puščic. Črka Z, ki je polovica kljukastega križa, je nemara poenostavljena vrnitev prebadanja in mendranja z jeklenimi ostmi, kovaških udarcev, rezanja in sekanja.

O sodelovanju med kljukastim križem, srpom in kladivom, med nacionalnim in internacionalnim socializmom smo se lahko dokončno prepričali v delih anglosaških zgodovinarjev, kot sta Dežele krvi (Bloodlands, 2010) Timothyja Snyderja in Stalinova vojna (Stalin’s War, 2021) Seana McMeekina. O teh rečeh je treba govoriti zaradi 83. obletnice pakta Ribbentrop-Molotov (Hitler-Stalin) in začetka II. svetovne vojne 1. septembra 1939. Obletavajo nas različne asociacije: zaradi grozljive zgodovine Poljske, zaradi vse usodnejšega rusko-nemškega (ali rusko-evropskega) spora  in zaradi ukrajinske krize. Navsezadnje se vsega tega dotika tudi odlični članek poljskega predsednika vlade Mateusza Morawieckega "Zgodovinski izzivi in napačne rešitve - Evropa na razpotju".[2]

Leta 1939 se je Stalinu zdelo najpametneje doseči sporazum z Nemci in potem opazovati boj med kapitalističnimi silami v zahodni Evropi. Iz Hitlerjeve perspektive bi sporazum z Moskvo preprečil popolno obkolitev Nemčije, torej je 20. avgusta 1939 poslal Stalinu osebno sporočilo, v katerem ga je prosil, da sprejme Ribbentropa najkasneje do 23. avgusta. Ob prihodu na letališče prestolnice domovine socializma je nemškega ministra pričakala množica rdečih zastav. Zastave s kljukastimi križi so plapolale skupaj z zastavami s srpi in kladivi. Nemški in sovjetski oblastniki so se predvsem strinjali, da je Poljska rezultat nerealnih versajskih odločitev leta 1919. Poljske naj v resnici sploh ne bi bilo. (Ali ne trdi Vladimir Putin nekaj podobnega za Ukrajino?)

Pravzaprav sta se Molotov in Ribbentrop dogovorila o tajnem protokolu, ki je določil vplivna področja za nacistično Nemčijo in Sovjetsko zvezo v vzhodni Evropi: z ozirom na še vedno neodvisne države, kot so bile Finska, Estonija, Latvija, Litva, Poljska in Romunija.[3]

Dva diktatorja sta naredila petletno pogodbo. Stalin si je 19. avgusta zapisal, da je

…“naloga” sovjetske zunanje politike pomagati Nemčiji, torej podpisati pakt z Berlinom… ZSSR bi si morala prizadevati ostati  zunaj evropske vojne, dokler je mogoče, medtem ko bi morala biti sposobna pravočasno vstopiti v vojno…

…v nedeljo 20. avgusta je najprej nastal osnutek nemško-sovjetskega gospodarskega sporazuma, po katerem bi Sovjeti v naslednjih dveh letih dobavili Hitlerju za najmanj 240 milijonov “Reichsmark” surovin (predvsem nafto, bombaž, mangan in gumo)…[4]

Na podlagi pakta med Hitlerjem in Stalinom je kapitalistični svet zabredel v strahotno vojno, ZSSR pa je lahko bistveno razširila svoje ozemlje proti zahodu. Tam - kot smo videli že pri primeru münchenske kapitulacije leta 1938, pri Češkoslovaški in pri Avstriji - ni bilo prave volje za vojskovanje. Pariški L’oeuvre je 4. maja 1939 na naslovni strani objavil slavno vprašanje: “So Francozi zares pripravljeni umreti za Gdansk?”

Danes, leta 2022, lahko seveda ugotavljamo, da so režimi z bodečimi simboli večinoma propadli: sovjetski komunizem po 74 letih (1917-1991, italijanski fašizem po 21 letih (1922-1943), nacionalni socializem po 12 letih (1933-1945), frankistični sistem po 36 letih (1939-1975) in jugoslovanski socializem po 45 letih (1945-1990). Odločni ljudje, ki so ugašali luči v poveljstvih propadlih diktatur, si niso postavljali vprašanj kot Francozi leta 1939.

Z, ruski vojaki, črka Z | Foto: Guliver Image Foto: Guliver Image

Slovenci imamo glede velikih držav na severu in na vzhodu posebne poglede. V časih malodušja smo se spraševali, ali naj opustimo slovenstvo in postanemo Prusi ali Rusi. V drugi svetovni vojni so se Slovenci uprli prvim in se spajdašili z drugimi. Konec hladne vojne smo doživeli v evropskem taboru in (podobno kot Hrvati) v posebnem prijateljstvu z Nemci, všeč pa nam je bila tudi ruska/Jelcinova osamosvojitev leta 1991. Kaže, da so se srednjeevropske države pri svojem osamosvajanju (od sovjetskega sistema) bolj kot na Nemčijo zanašale na Združene države Amerike. To - če (neupravičeno) zanemarimo papeža Janeza Pavla II. - vsekakor velja za Poljsko in za baltske države. Ko je šlo za Slovenijo, je bilo Američane težje prepričati kot Evropejce, vendar so nas podprli pri vključevanju v Nato.

Poljski predsednik vlade Morawiecki je odličen poznavalec evropskega sistema, predvsem pa razmer pri svojih vzhodnih in zahodnih sosedih. V omenjenem članku kritizira nemško energetsko politiko (Severni tok 2) in obotavljanje, ko gre za pomoč Ukrajini. Njegovi argumenti niso brez zgodovinske podlage: v vojnah in vseh mogočih sporih z diktaturami je bilo treba zmagati. Nasprotnike, kot so ruski roboti s črko Z, je treba poraziti. Da bi uspeli, v EU ne bi smeli dovoliti spremembe sistema odločanja. Poljski predsednik domneva, da bi z ukinitvijo soglasnega odločanja o največjih vprašanjih prestopili mejo med pravo in napačno stranjo zgodovine. Takole pravi:

O usmeritvah in prioritetah delovanja Unije morajo odločati države članice, ne institucije EU, saj so institucije v službi držav in ne države v službi institucij. Podlaga za sodelovanje mora vedno biti dogovor, ne pa prevlada največjih nad vsemi drugimi.

[1] Cf. Timofey Neshitov, “Der russische Patient”, Der Spiegel, štev. 32, 6.8. 2022, str. 53.

[2] Cf. Mateusz Morawiecki, "Zgodovinski izzivi in napačne rešitve - Evropa na razpotju", Siol.net, 16. 8. 2022.

[3] Cf.  Timothy Snyder, Bloodlands - Europe between Hitler and Stalin, New York 2010, str. 116.

[4] Cf. Sean McMeekin, Stalin’s War - A New History of World War II, New York 2021, str. 84.

Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin