SiolNET. Siol Plus Kolumne
Miha Mazzini (primerno za TOP 2)
Miha Mazzini
O kolumnistu
4

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Dežela žrtev, lisjakov in posebnežev

4

termometer

Naša čutila zaznajo 10.000.000.000 bitov informacij na sekundo, medtem ko jih razum lahko obdela le 110 bitov na sekundo.

Platon je bil optimist: o svetu imamo manj predstave, kot je prinese opazovanje senc v votlini. Da bi možgani sploh kaj naredili, posegajo po vnaprej pripravljenih vlogah (procedurah, programih, shemah, vzorcih, scenarijih, arhetipih … kakorkoli jih že imenujete).

Odraščanje, sploh prvih pet let, je skladiščenje vlog, ki bi nam lahko prišle prav.

Primer: vsak otrok mora najti način za privabljanje pozornosti in tako nekateri posežejo po žalostnem pogledu, drugi joku, tretji vpitju, četrti uporu … Dobro delujočega mehanizma ni pametno menjati in uporabljamo ga do smrti.

Če ne deluje več, nastopi huda kriza, ki jo razrešimo tako, da se zavemo, kaj smo sploh počeli, in poskušamo drugače. Kdor neprestano poskuša isto, kljub stalnim neuspehom, je nevrotik.

Kar velja za posameznike, velja tudi za skupine.

Slovencev ne povezujejo geni, marveč kultura v antropološkem smislu – in ta v resnici ni drugega kot gromozanski seznam vlog. Določene vloge družba odobrava, drugih ne.

Menim, da pri nas obstajajo trije glavni načini, ki nam ponujajo največ možnosti za dosego želenega cilja.

Žrtev Če oblastnik pogleda skozi okno in zavpije podanikom, kako gre, mu morajo odgovoriti z jamranjem.

Če ne, jim bo naložil več dela. Zato pač kulture, ki so bile dolgo pod tujo ali/in kruto oblastjo, razvijejo kult joka in stoka. V raziskavi, ki so jo naredili s poslušanjem pogovorov med potniki javnega prometa pri nas, je 90 odstotkov ljudi stik navezalo z jamranjem. Prav tako ljudje v zdravniških čakalnicah laže navežejo stik in introvertiranim Slovencem bolezen pomaga pri družabnosti.

Pritoževanje je torej splošno priznan način za izpolnjevanje želja in očitno dobro deluje, drugače bi že izumrl.

Slovenska literatura je jamr, ne more biti drugačna: pasivni junaki, stokanje, krivice, zamere in tako v neskončnost. Tudi kulturniški sistem je parasocialna struktura, kjer delijo vsakemu malo, največ pa tistim, ki najbolj jamrajo. To je družba, v kateri dejansko lahko slišite člana žirije, kako se pohvali, da so dali nagrado gospe X, ker se pravkar ločuje in jo bo nagrada razveselila. Itd.

Tudi z gospodarstvom ni dosti drugače: bankrotirate, jamrate, dobite pomoč, da lahko spet bankrotirate in jamrate. Itd.

To, da Slovenijo napada Nato s pomočjo kemičnih izpustov letal in da po tem vodimo v svetovnem merilu, je le strašna potrditev, kakšne žrtve smo.

Da o zapovedanem načinu vzgoje, imenovanem trpljenje slovenske mame, ne govorimo …

Lisjak Majhen narod pod tujo oblastjo seveda ne more iti na moč.

Tu ni velikih bitk, polj posekanih vojakov, to je kultura malih nategov.

Ker se prebivalstvo ne more zanašati na okupatorja, razvije sistem vzajemne menjave uslug in zacvetijo ljudje, ki so sposobni "rihtanja".

Podjetniki se menijo, kako bi nategnili državo in potegnili kako subvencijo, vsak zakon sproži pravo manijo iskanja lukenj in tako dalje.

Že v naši najstarejši literaturi je Matiček lisjak, Martin Krpan tihotapec itd.

Vaški posebnež Revne družbe so ponavadi zelo egalitarne. A vsak sistem mora imeti svoj varnostni ventil in naš so vaški posebneži.

Tisti, ki zna igrati klovna, bo pri nas prav tako kot žrtev ali lisjak prišel daleč. Tu ne gre za prefinjen humor, marveč burkaštvo, s katerim posebnež jasno sporoča, da je slehernik in nikakor noče postati "nekaj več", česar se egalitarna družba najbolj boji.

Od literarnih junakov je še posebej zanimiv Martin Krpan, ki je najprej človek, ki "zrihta" vse, česar si cesar želi, nato v trenutku, ko bi moral pokasirati obljubljeno nagrado, postane vaški posebnež le zato, da se lahko reven vrne domov (= je enak sovaščanom).

Verjetno je potem do smrti v vaški gostilni jamral, kako so ga na Dunaju nategnili, in žel splošno sočustvovanje.

Izstopajoči posameznik Vloge izstopajočega posameznika, ki je pokukal iz egalitarne družbe, v resnici sploh nimamo!

Vedno so jo zasedali tuji gospodarji, zato se ni mogla razviti. Če nekomu od naših priznamo prvenstvo, potem se je egalitarna družba razpočila, končala, naš svet je ogrožen.

Strah pred razpadom družbe, kot jo poznamo, je silno močan. Kar pomislite, kolikokrat slišite vzklike: "Pa kdo je on?", "Kaj si pa misli, da je?", "On mi bo govoril!", "Misliš, da si nekaj več?" in tako naprej, v neskončnost.

Izstopanja ne priznamo nikomur. Poglejmo politike: mar imamo državnika, torej človeka s širšim razmišljanjem in daljšim načrtovanjem? Ne, po dvajsetih letih samostojnosti je jasno, od dolgoprogaških politikov so za krmilom ostali točno tisti, ki so se umestili v vloge, ki jih zares obvladamo: žrtev, lisjak in posebnež.

Saj tudi naš edini literarni vladar ne odloča o ničemer in ne odgovarja za nič; le spi in goji brado, ker pač ne prenesemo, da nekdo ne bi čisto nič delal.

Kako torej možgani izbirajo vloge? Razum za realnostjo zamuja pol sekunde in to je zadosti časa, da v nezavednem poteka iskanje prave vloge za tisto, kar smo pravkar videli.

Recimo, da nam nekdo reče, da je po poklicu izumitelj. Če bo ves povezan in v mavcu, ga bomo vtaknili v vlogo žrtve, zbudilo se nam bo sočutje, resno bomo razpravljali, kako je mogoče, da mu je razneslo raketo na sončni pogon.

Če zraven mežika in maha s kako subvencijo, nam je že jasno, da je lisjak in raketa sploh ne obstaja. Navdal nas bo ponos, da poznamo tako koristnega človeka, takoj bomo navezali pogovor, mogoče lahko še nam kaj "zrihta".

Če mu bo obraz trzal in jezik molel čez brado, bomo vedeli, da je bebček, in bomo komaj zadrževali smeh.

Težava nastane v trenutku, ko se našim možganom začne svitati, da možakar misli resno, da je projekt resen in da lahko vse skupaj deluje. V tistem trenutku nas prežame strah, da pred nami stoji nekdo, ki nas prekaša!

Napade nas divja zavist, agresivno poskušamo človeka stlačiti v eno od obstoječih vlog.

V precej lovsko-nabiralniških skupnostih (ki so večinoma egalitarne) poznajo ritualni umor – skupnost izstopajočega posameznika čisto zares ubije. Tako ga spremenijo v žrtev in svet je rešen.

Naslednja prosta vloga je lisjak – če izumitelj ne klone pred pohlepom in namerava čisto resno narediti nekaj za državni ali svoj denar, začnemo širiti govorice, s katerimi ga blatimo.

Če še to ne pomaga, ostane ena sama vloga: vaškega posebneža. Posmehujemo se njemu in projektu, dajemo ga v nič, skratka nižamo njegov dosežek.

V kolumni o spletnih komentarjih Braniki slovenstva si lahko ogledate primere spreminjanja uspešnih ljudi v vaške posebneže.

Ne moremo si predstavljati, da bi do uspeha vodila še kakšna druga vloga razen jamranja, lisjaštva in klovnovstva.

Tudi naši klepeti v sproščenih družbah se večinoma vrtijo o nesrečah (žrtve), nategih (lisjaki) in o tem, kako se je kdo osramotil (vaški posebneži).

Razmislite o razliki med našo predstavo o sebi in realnostjo: najbolj hvalimo pošteno in odgovorno delo, v resnici pa sploh nimamo vloge zanj. Zato imamo pač človeka, ki dela pošteno in odgovorno, ne jamra in ne nateguje sodržavljanov, za vaškega bebčka.

Človeka, ki dela za skupnost koristna dela, pa imenujemo dobričina. Torej ga označimo z besedo, ki pomeni omejenca, tepčka. Država Vsak dan lahko beremo, da so nam ukradli državo. Ljubimo to razlago, saj nas postavi v najbolj priljubljeno vlogo žrtve. Nič hudega sluteči smo se sprehajali in – hop – države ni bilo več. V resnici je dva milijona ljudi izoblikovalo državo natanko po lastni podobi, ki je pač podoba naših vlog.

Ker preveč uživamo v vlogi žrtve, malikujemo lisjake in se zabavamo ob klovnih, nočemo dovoliti nastanka novih vlog in zato ne drugačne države, saj nam zdajšnja povsem ustreza. Stanje, ki bi ga lahko najbolje opisali z omedlevico na avtopilotu: vlade, ki se neprestano menjajo, zakoni, ki so vsak dan novi, odgovornost, ki ponikne, kadar lisjakom ustreza, in tako dalje.

Ko sem pred precej leti zapisal, da je naša mentaliteta bolj podobna italijanski kot nemški, so me množično pljuvali – čas je pokazal svoje, dodam lahko le, da se je v Italiji vsaj izoblikoval del družbe, ki opravlja osnovne funkcije, pri nas pa je še ta v eroziji.

Slovenska družba se bo spremenila šele, ko bo nastala kritična masa podjetnikov, ki ne bodo hoteli v nobeno od predpisanih vlog, kritična masa politikov, kritična masa umetnikov in tako dalje.

Ne vem, koliko ljudi je potrebnih za spremembo, a delali so poskus, koliko oseb mora na stadionu vstati in začeti mahati z rokami, da nastane mehiški val: sedem.

Da, tako malo.

Težava je le v tem, da ima slovenska egalitarnost že stoletja varnostni ventil: ljudje, ki bi lahko vzpostavili nove vloge, prej odnehajo ali pa se izselijo.

Zgodovinsko gledano je naša moč v nepremičnosti in boju proti spremembam ("Za staro pravdo!"), zato smo obstali. Naše vodilo je "stati inu obstati" in zanj moramo biti hvaležni – pripeljalo nas je do samostojne države. Težava je v tem, da bi zdaj morali še napredovati, tega pa si ne upamo.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin