Dežela brezplačnega dela

Revolt ravnateljev in učiteljev je glasen in povsod prisoten. V branje priporočam tole pismo, pa tudi tudi spletne strani njihovega sindikata, kjer neka učiteljica jasno zapiše: "da NIHČE na tem svetu ne bi delal brez plačila, saj konec koncev vsi plačujemo položnice z denarjem".

Res je. Absolutno se mi zdi od ministrice Stanislave Setnikar Cankar nedopustno, da se sploh podpisuje pod tovrstne dopise. Če nima hrbtenice, da bi branila svoj sektor in le kima financarjem, potem naj reče hvala, adijo, in to je to. Dajem vso podporo učiteljem, ki protestirajo, navkljub odzivom po forumih, češ saj to ni poklic, to je poslanstvo, mar ne delajo iz ljubezni do otrok itd. Vse te ljubezni in poslanstva se namreč končajo na blagajni vaše lokalne trgovine, kajti gre za valuto, ki je tam ne sprejemajo.

Avtorji

Medtem ko učitelji upravičeno protestirajo, da zastonj pa ne bi delali, pa brezplačnost pričakujejo od drugih poklicev. Slovenija je namreč ena zadnjih, če ne zadnja država znotraj EU, kjer v šolah kradejo avtorska dela. Ko učitelj pri pouku potrebuje neko pesem, jo pač skopira. Pri čemer seveda nihče nima problema plačati papirja, stroja, stroška dela, a ko se oglasijo avtorji, učitelji debelo pogledajo in rečejo: "Pa saj je ustvarjalno delo poslanstvo, ki ga delate v javno dobro! Saj to delate za lastno promocijo!"

Že od leta 2007 potekajo pogajanja med SAZOR-jem, kolektivno organizacijo avtorjev in založnikov, ki seveda ne pridejo nikamor (razkritje: sem član poslovodstva te organizacije in kar moram vedno dodati, ne, to ni SAZAS. Kolumna izraža moje mnenje in ne mnenja organizacije.). Kot z vsem drugim tudi tu ni nihče odgovoren: ministrstvo zvrača odgovornost na ravnatelje in šole, ti nazaj, vmes kdo omeni še občine itd itd.

Skratka, že osmo leto iščejo, kdo bi moral spoštovati zakon, a ne najdejo rešitve. Verjetno zato ne, ker redno dobivajo plače. Če jih ne bi, bi se takoj sporazumeli.

Globoko vdihnite in preberite tale odlomek iz uradnega zapisnika zadnjega sestanka, lani, novembra: "Pri ravnateljih OŠ je bil odziv buren in različen. Vsi avtorji se morajo zavedati, da šole delajo avtorjem reklamo."

Izgovori

Plačilo za opravljeno delo je povsod v razvitem svetu normalno, pri nas pa že tradicionalno vse ustvarjanje šteje v nekakšen hobi, delo lunatikov in vaških bebcev, torej nekaj brezplačnega. Dodajmo temu še tipičen slovenski "lopovluk", torej iznajdljivost pri slalomiranju med zakoni in dobimo to, kar imamo: čobodro. Tako se nekatere šole izgovarjajo, da ne fotokopirajo, saj skenirajo in tiskajo, druge, da itak nesejo zadeve v lokalno fotokopirnico in torej one nimajo nič s tem, tretje pa povabijo starše, če bi lahko kdo to opravljal za dobro otrok. Vedno se najde kaka zagreta mama, ki potem krade avtorska dela namesto šole. Da ne omenim tistih, ki pravijo, da bodo torej uporabljali le tisto, za kar ni treba plačati, torej XIX. stoletje in začetek dvajsetega – čudovit recept za moderno državo in za otroke, ki bodo živeli globoko v XXI. stoletje. Ministrstvo pa pošlje šolam navodilo, naj ne kopirajo, in si s tem umije roke. Pri čemer pozabi, da Poncij Pilat ni najbolje zapisan v zgodovini.

Kaj se je v resnici zgodilo? Mišljenje, da morajo pisatelji delati zastonj in celo trpeti zraven, je splošno in naprej ni bilo videti posebej škodljivo (razen za pisatelje). Nastalo je že v davno in globoko so ga vcepili tudi v pisatelje. Preberite, kako Lojze Kovačič v knjigi Preseljevanja opisuje čisto običajen klic k založniku in iz tega naredi celo dramo. Saj bodo mislili, da je "pohlepen na denar, domišljav" in "že med telefonskim pogovorom me je navdal občutek umazanosti in labilnosti". Seveda je klic neuspešen.

Naivno sem ob osamosvojitvi menil, da je temu zastonjkarstvu prišel konec, kajti samostojna država mora graditi na svojem "softwaru" in ne na fizisu, ta je pač v državah tretjega sveta. Zmotil sem se, Slovenija je izbrala pot v tretji svet. Na to se spomnite vsakič, ko vam omenijo, da so stroški dela previsoki. In spomnite se tudi na to, da so začeli tisti, ki denar imajo, preigravati poklice med seboj.

Tako zdaj učitelji vpijejo, pisatelji morajo delati zastonj! Potem seveda pisatelji nazaj, če mi zastonj, zakaj pa bi vi bili plačani? Dobro vprašanje, mar ne? Državni uradniki pa se hahljajo obojim.

V Sloveniji plačljivi poklici padajo kot domine. Zvrnejo se po dolgem in počez in pristanejo na zastonjkarstvu ali minimalcu. Zadnji velik izum je čudežno delovanje pridevnika mladi – takoj, ko ga dodate k poklicu, postane neplačljiv. Zakaj bi bili pa plačani mladi pravniki, veterinarji, kdorkoli? Obenem seveda tečejo debate, kako dolgo mladost traja – do tridesetega zagotovo, mar tudi do 35? Nekateri zagovarjajo že štirideseta.

Skratka, dolgo boste zastonj delali, da boste potem prestari za plačljivo zaposlitev.

Narcisizem Ideja, naj postane edino plačilo za svoje delo le lastna promocija (samoreklama), je izjemno nevarna. Če je glavno gonilo narcisizem, potem boste na fotografijah videti lepi, a opravljenega dela nihče ne slika.

Pisatelj, recimo, mora iti proti mnenju množice, kajti če ne, ne ostane od njega kaj več kot Paulo Coelho.

Politik, katerega ves delavnik je zapolnjen s pozami za fotografe, pač nima časa narediti tega, za kar je plačan, torej delati za javno dobro.

Učitelj, ki hoče biti priljubljen in narcistično povzdignjen, seveda kima staršem in deli petice otrokom. Če so bili še v kruti Jugoslaviji naši otroci tlačeni v ocene po Gaussovi krivulji, torej v tisto, kar so včasih imenovali normalna distribucija, se je zdaj spremenilo v narcistično razporeditev: "z 'nadpovprečnim' (odličnim ali prav dobrim) uspehom ocenili 69 odstotkov osnovnošolcev. Nižji učni uspeh od dobrega je imelo 5 odstotkov otrok," opozarjata Zupanc in Bren.

Amaterizem Druga posledica je družba amaterizma. Če najdete nekoga, ki bo delal zastonj, mu boste takoj dali nogo, ko bo hotel plačo, in najeli novega zastonjkarja. Veste, da bo kmalu odšel, zato ga ne boste učili, marveč naj se znajde sam.

Naslednje je sicer odlomek iz romana, a je nastal po resničnem dogodku: "Isto se ji je zgodilo pri veterinarju, ko je zaradi krčev in bruhanja peljala svojo mačko sredi noči k dežurnemu. Mladenič v beli halji je diplomo res imel, ampak čisto svežo. Rekel ji je, da bo mačka crknila, lahko pa poskusi z operacijo. Poiskal je posnetek na YouTubu in prosil lastnico, naj film ustavlja in zaganja, kot ji bo govoril. Veterinar je pojasnil, da je edina plača, ki v Sloveniji še obstaja, minimalna in zanjo pač lahko dobijo samo tiste, ki rabijo prakso in prvo službo za vpis med osebne podatke, Youtube pa je njihov učitelj, kar velja za vsa področja, za katera je slišal."

Raven storitev se naglo znižuje in to je možno le zato, ker smo Slovenci izjemno nezahtevni uporabniki. Pisal sem že o raziskavi, kjer se je pokazalo, da samo devet odstotkov slovenskih podjetij zanima, kaj si uporabniki njihovih izdelkov mislijo o njih.

Torej lahko najamejo novinarja brez prakse in ga ničesar ne naučijo.

Lahko najamejo veterinarja brez dneva prakse.

Lahko na centru za socialno delo prvi dan pošljejo na teren dekle, ki je tam prek javnih del in nima pojma o pojmu.

Lahko oblikuje izdelek direktorjeva hči, fotografira njegov sin, model je pa ljubica.

Lahko je natakar vsak.

Lahko poučuje vsak.

Ne pozabite: začelo se je s tem, da ste menili, kako niso vredni plačila tisti, ki delamo skupno nadstavbo, torej ustvarjalci. In zdaj se je razširilo na vse poklice.

Privoščljivo se hahljamo, kako so drugi nasrkali, dokler ne udari po našem poklicu.

Gnus Trenutek skrajnega gnusa: ko slovenski politiki in gospodarstveniki razlagajo, da nas lahko samo ustvarjalnost reši. Pa ne upajo dodati, da mora biti zastonj, popoldanska, kot hobi, ker je edino taka primerna za naše stroške dela in predvsem za našo miselnost.

Posledice Dobro, mirno lahko rečete, pa kaj, če v šolah ne spoštujejo zakonov in ne manir, kakšno zvezo ima to z menoj?

Kakšna je funkcija šole?

To je ustanova, ki otroke prva seznani s pravili delovanja države.

Resno. Otrok odrašča v domačem okolju in se s tem nauči, kako deluje zasebno področje življenja. Tam, recimo, vidi, da starši kradejo glasbo in filme in si misli, v redu, to je pravilo za zasebnost.

Nato pa pride v šolo in se sreča s prvim državnim sistemom. Prav tako vidi, da ustvarjalnost ni nič vredna, da jo lahko vsak krade, da učitelji morajo delati tudi zastonj in da bo imel dobro oceno, če bodo starši hodili v šolo in težili, torej mu bodo odliko "zrihtali".

In tako bo Janezek postal Janez in bo seveda preziral ustvarjanje, nategoval druge, da mu bodo delali zastonj in samo prežal na zveze, ki mu bodo "rihtale" to in ono.

Take generacije nam zdaj odraščajo in z njimi bo treba živeti.

Ali pa se izseliti, kar drugače misleči vedno bolj počnejo.

Rešitev Lani sem dobil prek 200 vabil in bi se torej lahko vsak delovnik odpeljal v kak slovenski kraj in tam sodeloval na pogovorih, predavanjih, okroglih mizah in podobnem.

Točno šest (6) vabil je omenjalo honorar. Vsi preostali so mi povedali, da to počnem za lastno promocijo, vključno z velikimi imeni slovenskega gospodarstva in celo gospodarskih združenj. Prav mi je, kaj pa pripadam poklicu, ki mora delati zastonj.

Pred dnevi so poleg mene povabili še kolegico in kolega, seveda za lastno promocijo. Ko sem predlagal, da odklonimo, je kolegica rekla, da pač to tako rada počne, kolega pa se je bal zameriti.

V to smo ujeti v naši miselnosti: na eni strani krivdna nevroza (če nekaj rad počnem, se ne spodobi, da bi bil za to plačan!), na drugi majhnost družbe. Če vas muči prvo, pojdite k psihoterapevtu (nisem še slišal za takega, ki bi delal zastonj, že to vas bo ozdravilo). Če vas muči drugo, si montirajte kozmodisk (ups, tudi tega morate kupiti).

Zanimivo, mar ne? Na koncu boste vedno plačali. In potem se vprašajte, zakaj bi prav vi pripadali poklicu, ki naj dela zastonj? Prvi korak k odrešitvi je, da od drugih poklicev nehate pričakovati zastonjkarstvo, drugi pa, da sami ne delate brezplačno.