SiolNET. Siol Plus Kolumne
3,52

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Kulturni boj 2021: Kje in kdo so (proti)liberalci?

Bruseljski montirani proces

3,52

termometer

Dimitrij Rupel
Foto: Reuters

Nekaj mesecev (v Sloveniji od nastopa koalicije SDS, NSi, SMC in DeSUS) že traja nekakšen kulturni boj, ki se na zunaj izraža z nasprotovanjem, celo obračunavanjem (polemikami, protesti, obtožbami, deklaracijami, javnimi pismi s številnimi podpisi …) med zastopniki demokracije na eni in avtoritarne miselnosti na drugi strani. Boj se predstavlja tudi kot boj med liberalnimi in protiliberalnimi skupinami.

V Sloveniji sta v ta boj zapleteni:

  • na eni strani Janševa vlada, ki jo - če nekoliko poenostavim - podpirajo privrženci in nasledniki generacije, ki je pred tridesetimi leti poleg demokracije z večstrankarskim sistemom dosegla samostojno slovensko državo,
  • na drugi strani pa precej raznolika druščina strank, medijev in ustanov, ki 3/4 časa od osamosvojitve vodijo politiko zavarovanja "pridobitev socializma". 
Značilni predstavniki te povezave so poleg "novih obrazov", ki se skrivajo za starimi obrazi komunistov in vseh mogočih revolucionarjev, tudi novinarji in dopisniki vodilnih medijev. Profesor Rastko Močnik je 27. marca 2021 v članku "Državna znanost in skrb za prihodnost" v Delu (v rubriki Prejeli smo) opozoril, da "živimo v odvisnem kapitalizmu". Slovenija je po njegovem prepričanju postala plen imperialističnih korporacij in imperialističnega izkoriščanja. Močnik zavrača izjavo SAZU o spravi, ki "zamrzne obstoječa razmerja zatiranja in izkoriščanja, zatiranim in izkoriščanim pa odvzame možnost, da se upirajo". Izjava SAZU "diskreditira odpor proti zatiranju in izkoriščanju".

Na zunaj je videti, kot da gre za spor med vladno desnico in opozicijsko levico. Spor je zapleten iz različnih razlogov, njegova zapletenost se je nedavno (26. marca 2021) pokazala na zaslišanju slovenskih vladnih in opozicijskih predstavnikov pred Skupino Evropskega parlamenta za spremljanje spoštovanja demokracije, vladavine prava in temeljnih pravic (DRFMG), ki jo vodi evropska poslanka iz Nizozemske iz liberalnih vrst Sophie in 't Veld.

Sophie In t'Veld Novice Planet TV: Izmenjava sporočil med Janševim kabinetom in Brusljem postavlja Sophie In t'Veldovo v čudno luč

Besedno zvezo "kulturni boj" (Kulturkampf v nemščini, culture wars v angleščini) uporabljamo npr. za označevanje sporov med cerkveno in državno politiko konec 19. stoletja. V Prusiji se je Bismarckova - na Kranjskem pa npr. mladoslovenska - svobodomiselna/liberalna politika hotela rešiti pokroviteljstva Vatikana.

Dimitrij Rupel Siol Plus Rupel: Ne ozirajo se na škodo, ki bi prizadela Slovenijo v celoti

V dvajsetem stoletju smo imeli tri velike vojne: prvo svetovno, drugo svetovno in hladno vojno, ki se je po prepričanju nekaterih avtorjev (Fukuyama) končala s "koncem zgodovine", po mnenju nekaterih diplomatskih ekspertov pa s koncem bipolarnega sveta. Ostala naj bi bila ena sama velesila - ZDA. To se je v novejšem času spremenilo. Danes mnogi govorijo o multipolarnosti. O tem tupatam podvomimo, ko opazujemo glasovanje v Varnostnem svetu OZN; kadar Rusija in Kitajska skupaj glasujeta proti ZDA, Veliki Britaniji in Franciji. (Res pa je, da med stalnimi članicami VS OZN ni niti predstavnika Indije niti predstavnika Evropske unije.)

Ameriški Samuel Huntington je napovedal, da bo (v prihodnosti) prišlo do trka civilizacij. V svetu po hladni vojni najbolj pomembne razlike med ljudmi niso ideološke, politične ali ekonomske. Razlike so kulturne … Ljudje ne uporabljajo politike samo za uveljavljanje svojih interesov, ampak tudi za opredelitev svoje istovetnosti. Kdo smo, vemo takrat, ko vemo, kdo nismo, in pogosto samo, kadar vemo, zoper koga smo … Najbolj pomembne skupine držav niso več trije bloki iz hladne vojne (ZDA, Sovjetska zveza in revne "neuvrščene" – pretežno avtokratske – države – op. D. R.), temveč sedem ali osem glavnih civilizacij (Zahod, afriška, latinsko-ameriška, japonska, pravoslavna, islamska, kitajska, indijska civilizacija - op. D. R.).

Na svoj način je bila tridesetletna vojna, ki se je končala z vestfalskim sistemom (1648), tudi trk civilizacij oz. kultur: trk med katoliško in protestantsko kulturo, ki je bil neke vrste kulturni boj. Značilnosti kulturnega boja vsebuje tudi aktualni boj med liberalno in protiliberalno (angl. illiberal)  politiko, vanj pa so se (po nekaterih razpravah in izjavah sodeč) zapletle tudi Evropska unija in ZDA. V zanimivo polemiko, ki jo je - če se dobro spominjam - okrog leta 2016 začel Jacques Rupnik, sta se nedavno vključila tudi Alexander Cooley in Daniel H. Nexon, ki sta v reviji Foreign Affairs objavila članek "Protiliberalna plima" (The Illiberal Tide). 

Avtorja pišeta: Populistični politiki povsod po svetu pozivajo k večjim spremembam pravil in vrednot svetovne politike. Napadajo liberalno ureditev kot tako imenovani globalistični projekt, ki služi interesom sumljivih elit, ki teptajo nacionalno suverenost, tradicionalne vrednote in lokalno kulturo.

Ameriška avtorja razlagata, kako so po koncu hladne vojne ZDA, Nato in EU pridobivali na svojo stran postkomunistične evropske države v znamenju in imenu liberalnega medvladnega oz. mnogostranskega sodelovanja (intergovernmentalism). Multilateralizem je mogoče izkoriščati tudi za protiliberalne namene. Pri glasovanju v OZN (UNHCR) o zatiranju človekovih pravic v prevzgojnih taboriščih v Šindžijangu (Xinjiang) na Kitajskem je avtoritarni blok Kitajske in Rusije dosegel 88 glasov proti 58 glasovom podpore liberalnemu stališču Evropske unije. V bistvu gre za tekmovanje med liberalnim in avtoritarnim blokom. 

thumb Novice V Evropskem parlamentu znova soočenje mnenj o svobodi medijev v Sloveniji

Rusija je svojo protiliberalno politiko preskusila pri zatiranju protestov na "post-sovjetskem" območju (Ukrajina, Belorusija). Za protiliberalni blok (Kitajska, Rusija in neuvrščeni) je značilno povezovanje liberalizma s propadanjem in zahodno dekadenco. Avtorja "Protiliberalne plime" sta ob tem kritična do ameriškega zanemarjanja človekovih pravic pri obračunavanju s terorizmom, pri čemer opozarjata na nasprotno politiko latinskoameriških regionalnih organizacij, ki jih podpirajo Bolivija, Kuba in Venezuela. Na področju ekonomskega protiliberalizma Cooley in Nexon opisujeta težnje po "deglobalizaciji", korupciji, pranju denarja, kleptokraciji in oligarhični mednarodni ekonomiji, pri kateri včasih sodelujejo tudi zahodni bankirji, računovodje, advokati in lobisti.

Na prav poseben način se razmerje med liberalnim in protiliberalnim blokom kaže v nekdanjih komunističnih državah, tudi v Sloveniji. Nekoč je bila "cerkev" teh sistemov moskovska Komunistična partija, ki je neusmiljeno zatirala - čeprav plahe - poskuse liberalizacije. Komunisti so zapirali svoje države za zidove, kot je bil berlinski, predvsem pa prepovedovali vsakršno avtonomijo, podjetniško pobudo, privatno lastnino, umetniško in sploh akademsko svobodo itn.

Dimitrij Rupel Siol Plus Dimitrij Rupel: Res zaušnica in sramotilni steber?

Kdo je bil protiliberalen v socialističnih časih, je jasno in znano. Po (po)puščanju protiliberalnega sveta, ki se je z veliko previdnostjo začelo leta 1975 v Helsinkih, se je liberalna stran okrepila, navsezadnje pa so pred tridesetimi leti protiliberalci, avtokrati, kleptokrati, oligarhi in tajkuni zgrmeli v prepad na napačni strani zgodovine. O tem, kar je sledilo, seveda ni soglasja. Naša dva avtorja govorita o plimi protiliberalizma. Ponovimo: protiliberalizem pomeni diktaturo, zaničevanje vladavine prava, zatiranje človekovih pravic, korupcijo, goljufijo, hinavstvo …

Vsekakor bi se morali vprašati, katere slovenske stranke in katere skupine so bližje politikam in sploh družbenim pojavom obstoječega in naraščajočega bloka protiliberalnosti, zaničevanja in zatiranja demokracije. Popolnoma jasno so to stranke postkomunistične oz. tranzicijske levice in njihovi somišljeniki na odločilnih položajih, do katerih so se dokopali, kadar je bila levica na oblasti, to pa je, kot smo že večkrat izračunali, 3/4 časa od obstoja slovenske države. To očitno dejstvo se spretno in s pomočjo vseh mogočih orodij, tudi s pomočjo inozemskih prijateljev, navsezadnje z zaslišanji pred skupino nizozemske poslanke Sophie in 't Veld v Evropskem parlamentu, skrbno skriva in prikriva. Tu se zastavljajo pomembna vprašanja.

  • Kako je mogoče, da slovenska tranzicijska levica, ki je najbližja konceptom in svetovnim varuhom protiliberalizma, obtožuje protiliberalizma stranke in skupine, ki ohranjajo tradicijo liberalnega upora zoper komunistično diktaturo, tj. tradicijo osamosvojitve in zavračanja partijskih central v Beogradu, Moskvi in Pekingu?
  • Kako je mogoče, da se tranzicijska levica pri tem sklicuje na liberalizem in liberalne povezave v današnji Evropi?
  • Kako je mogoče, da na Slovenskem (celo bolj kot v drugih bivših socialističnih državah) še vedno uspevajo in udobno delujejo stranke in skupine, ki največje napore namenjajo ohranjanju "pridobitve socializma"?
  • kako je mogoče, da se sodobna slovenska liberalno-demokratična politika brez sramu titulira kot desničarska in celo fašistoidna?

Odgovor na to najdemo v nenehnem preoblačenju in brisanju sledov privrženosti avtoritarnemu, protiliberalnemu sistemu. Komunisti so se iz Zveze komunistov Slovenije najprej preimenovali v Stranko demokratične prenove (SDP), nato v Združeno listo socialnih demokratov (ZLSD) in naposled v Socialne demokrate (SD). Ustanovili so si satelite, ki so si nadeli liberalna imena in se - na evropski ravni - naselili v skupinah Alde in Renew. Protiliberalci in psevdoliberalci so se razglasili za liberalce. Intimnosti med levičarji in psevdoliberalci (ki jih je Tine Hribar nekoč imenoval "vulvo-liberalce") dokazujejo brezšumni prehodi iz LDS (ki je bila v času Janeza Drnovška blizu klasičnim liberalnim strankam) in SMC v levo Socialnodemokratsko stranko (SD). Danes sta "zgledna" levičarja npr. Anton Rop, ki je bil celo predsednik LDS, in Milan Brglez, soustanovitelj Stranke Mira Cerarja, ki se je pozneje preimenovala v Stranko modernega centra (SMC).

Dimitrij Rupel Siol Plus Dimitrij Rupel: Prešeren in Simoniti

Žal pojav ni omejen na Slovenijo. Zbliževanje med liberalci in socialnimi demokrati (t. i. Lib-Lab) poteka tudi drugod v Evropski uniji. Ko gre za obrambo njihovih privilegijev, naši socialni demokrati – brezobzirno, brez ozira na svojo nekdanjo "cerkev" - uporabljajo liberalni žargon. Prepoznali jih boste po njihovi verbalni obsedenosti s človekovimi pravicami, vladavino prava, svobodo umetniškega in novinarskega izražanja, čeprav so (oni ali njihovi učitelji) te temeljne sestavine demokracije nekoč - pred preoblačenjem - veselo preganjali ali se jim posmehovali. Potlačili so vednost o tem, da je trideset let nazaj Demos, katerega dediča sta med drugimi SDS in Nova Slovenija, odpravil enostrankarsko (levo) diktaturo, pripravil liberalno ustavo in včlanil državo v dve središči/svetišči svetovnega liberalizma: EU in Nato.

Zaslišanje slovenskih predstavnikov v evropski parlamentarni skupini, ki jo vodi nizozemska liberalka, je bilo svojevrstna osramotitev organizatorjev in sovražnih prič iz Slovenije. Izkazalo se je namreč dvoje: da imajo slovenske levičarske in psevdoliberalne ustanove (vključno z nekaterimi novinarji, ki so pozabili ali potlačili, od kod in čigavi so) na glavi veliko protiliberalnega masla; in da jim je kot edina obramba ostala več ko očitna cenzura zanje kompromitirajočega gradiva. Kako liberalno je (nizozemsko?) liberalno partnerstvo s slovensko tranzicijsko levico (Lib-Lab), se je pokazalo s tem, da Nizozemka dokaznega gradiva, ki ji ni ustrezalo, preprosto ni dopustila prikazati.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 19
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin