SiolNET. Siol Plus Kolumne
Samo Rugelj
Samo Rugelj
O kolumnistu
1

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Božične zaobljube ali dvajset let odlašanja

1

termometer

Božični čas je obdobje vsakoletnih inventur tako v poslovnem kot tudi zasebnem življenju. Ozremo se nazaj in pogledamo, kaj nam je uspelo narediti in kaj bi lahko naredili bolje.

Podobno je tudi pri meni. Nekaj zadnjih let sva z ženo na začetku leta naredila spisek "projektov", ki sva si jih zadala za tekoče leto, in ko sva ob koncu pogledala nazaj, sem zase ugotavljal, da sem lahko kar zadovoljen, saj sem običajno uspel realizirati dobro polovico. To se mi je zdel povsem spodoben rezultat. Enega prejšnjih koncev tedna, ko je bilo še nekaj časa, da se kaj postori do konca leta, sem skušal preveriti letošnje stanje, pa spiska nekako nisva našla. Kmalu sva ugotovila, da ga letos niti nisva naredila, kar se nama je v danem trenutku zazdela čisto prijetna okoliščina (ker ni bilo načrta, ni bila potrebna niti kontrola njegove izvedbe), mene pa je počasi zazibalo v sanjavo razmišljanje, kaj bi dejansko želel narediti, pa še nisem. Kmalu sem našel eno reč. Neuresničeni izlet Že kar daljnega leta 1994 je pri založbi Sidarta izšel vodnik Izleti po ljubljanski okolici, po katerem smo v raznih družinskih kombinacijah v naslednjih dveh desetletjih prehodili skoraj vse izlete. Skoraj vse. Nerealiziran je ostal zadnji iz knjižice, pohod iz Ljubljane do Škofje Loke, ki je bil opisan kot tehnično preprost, vendar pa kar dolg in naporen izlet. V vsem tem času se nekako ni izšlo, da bi opravil ta pohod. Najprej so bili otroci premajhni. Potem se nam ta nižinska tura ni zdela primerna za poletni čas, ker nas je vleklo v višje hribe, za zimsko obdobje pa se nam je zdela premrzla in predolga, saj nismo hoteli, da nas na poti ujame tema. Potem se nekaj let nisem počutil dovolj močnega, da bi jo opravil na hitro in v športnem stilu. Še vedno pa je ostala moja romantična predstava o tem izletu. Predstavljal sem si samega sebe, kako v hitrem pohodnem koraku premagujem en polhograjski kucelj za drugim in se po urah hoje naposled zmagoslavno spustim v Škofjo Loko. Načrt Bila je sobota in za nedeljo je bil napovedan jasen, a mrzel dan. Pretegnil sem noge in preveril moč v njih. Letos sem imel za seboj kar nekaj dolgih tekov in tudi po ljubljanskem maratonu sem še naprej vzdrževal kondicijo. Zato sem se čutil dovolj močnega, da bi se lahko na tako pot odpravil že kar naslednji dan. Povprašal sem ženo, kaj misli o tem, strinjala se je in me spodbudila k uresničitvi moje dolgoletne ideje ter se ponudila, da me zapelje na izhodišče poti, končno postajo mestnega avtobusa številka pet. Iz človeka z idejo sem postal človek z načrtom. V omari sem hitro našel zemljevid in natančno preštudiral potek poti, zvečer pa sem pripravil primerna oblačila in obutev ter nekaj krepčil za pot. Odločil sem se, da bom turo vzel kot športni izlet, kar je pomenilo, da jo bom poskušal premagati v najkrajšem mogočem času, vendar pa še zmeraj dovolj lagodno, da bom imel nekaj tudi od preostanka dneva in da si ne bom ves popoldan lizal ran od preutrujenosti. V vodniku je bila za ta izlet navedena časovnica od osem do deset ur, tako da sem ocenil, da bi morda to razdaljo lahko premagal v približno pol krajšem času. Na poti V nedeljo pred deveto zjutraj sem bil že na izhodišču. Bilo je tako mrzlo, da je žena ostala kar v avtu in mi je za poslovilni poljub zgolj spustila šipo na vratih. Pogledal sem asfaltno cesto, ki se je vzdigovala proti Toškemu čelu, pa spet nazaj k njej, ki se je grela v avtu. Malo sem pomišljal, da bi prisedel nazaj in se z njo raje odpeljal kam na vročo jutranjo kavo. Potem pa sem ji le pomahal ter se odpravil na pot. Markirana pot je kmalu zavila s ceste ter jo v naslednjih dveh kilometrih še nekajkrat sekala. Klanec ni popuščal in je upočasnjeval moj pohodni korak. Vendar pa sem se počasi ogrel in moj notranji dizelski motor je sčasoma le dosegel delovno temperaturo. Na Toško čelo sem po pol ure prisopihal že dodobra segret ter s pravo hitrostjo za nadaljevanje. Asfaltno cesto je zamenjal makadam, rahel spust pa me je pospešil v počasen tek. S kombinacijo hoje in teka sem v naslednje pol ure zložno prišel do Sv. Katarine. Sonce je počasi segrevalo ozračje, nekaj gostov pa je že sedelo po okoliških gostilnah ter zamišljeno srkalo jutranji napitek. "Švignil" sem mimo njih in jo ubral po gozdni poti proti Grmadi. Izvlekel sem prvi priboljšek, ga pohrustal kar med potjo ter izdatno zalil s tekočino iz priročne plastenke. Preželo me je zadovoljstvo, da sem se odpravil na to pot. Zagrizel sem v nov klanec. Tik pred zadnjim vzponom na Grmado se je pot odcepila desno za kmetijo na Gontah. Tja sem prišel po poldrugi uri hoje, zunaj, pred kočo, pa je nekaj pohodnikov že srebalo vroč čaj ter lovilo zimske sončne žarke. Razmišljal sem, da bi se jim pridružil, potem pa se zbal, da se bom ohladil, zato sem raje podaljšal proti Tošču. Kakih sto višinskih metrov višje se je začelo pravo zimsko vzdušje, krpe snega je vrtinčilo v zraku, moj površnik pa je le s težavo zadrževal mrzel veter, ki mi je pihal okoli kosti. Ni mi preostalo drugega, kot da sem pospešil in se ogrel na ta način. Na vrhu so bili okrašena novoletna smrečica ter nekaj planincev, večinoma starejših parov, ki so se oddihovali in razgledovali naokoli. Pozdravili smo se in si pomahali, nadihal sem se zraka in na uri videl, da sem na poti dve uri, potem pa se v drncu zapodil v dolino. Bil je zoprn, polzeč spust, debela plast jesenskega listja je pod seboj skrivala drseče korenine, ki mi niso prizanesle in so poskrbele za nekaj zdrsov. Šele ko sem v daljavi zagledal cerkev Sv. Jedert, od koder smo že ničkolikokrat lezli na Tošč, se je vremo uneslo in postreglo s prijazno sončno zimsko idilo brez snega. Pri cerkvi sem se ustavil za nekaj trenutkov, saj so me preplavili spomini vseh vrst, ter si spet privoščil nekaj grižljajev in požirkov. Podaljšal sem do vasi Selo, na križišču obrnil desno in se spet začel vzpenjati proti Sv. Ožboltu, ki sem ga dosegel v širokem cestnem loku dobre pol ure pozneje. Porabil sem že skoraj vse zaloge hrane in pijače. Pred cerkvijo so se igrali dedek, vnuk in pes. Zmotil sem jih in povprašal za pot. Možakar me je očetovsko prijel za ramo in nekaj korakov stopil z menoj, potem pa zamahnil z roko proti obzorju, iz katerega je gledal še en zvonik. "Samo v tej smeri pojdite, do Sv. Andreja in še naprej do konca!" "Je markirano?" "Dovolj, da se ne izgubite," je odvrnil in mi pomahal v slovo. V počasnem teku sem se naslednjo uro spuščal proti Škofji Loki. Prečkal sem travnike in gozdove, nekajkrat sem skoraj zašel, a so me dobri ljudje preusmerili nazaj na pravo pot. Med drevjem sem končno ugledal prve hiše, potem pa le prišel v dolino. Do mesta sem imel še nekaj minut. Na cilju Stekel sem še zadnji kilometer do avtobusne postaje, kjer se uradno končuje ta tura. Svojo uro sem zaustavil na treh urah in tričetrt. Čutil sem prijetno utrujenost, nisem pa bil izčrpan. Privoščil sem si veliko merico pečenega kostanja in liter sadnega soka. Sedel sem na postaji, opazoval življenje okoli sebe, se zadovoljno grel na zimskem soncu ter pil, jedel in užival trenutke oddiha. Čez pol ure je prišel avtobus za Ljubljano in vkrcal sem se nanj. Bil sem skoraj edini potnik. Pomislil sem, da je bilo za izlet, ki sem ga odlašal dvajset let, dejansko potrebno samo pet ur časa. Pet ur! Pomislil sem na modrost, da je življenje tisto, kar se ti v resnici zgodi, medtem ko načrtuješ nekaj popolnoma drugega. Na avtobusu je bilo prijetno toplo, zato me je začelo hitro zmanjkovati. Kmalu nisem več vedel, ali se je vse to res zgodilo ali pa sem le sanjal.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin