Raka je prijel za roko in zakorakal do sreče

Mladost je posvetil nogometu in sanjal, da mu bo v njem uspelo. Temu cilju je podredil vse. Pri 21 letih je v Dravogradu zaigral prvič v prvi slovenski nogometni ligi in bil ves iz sebe. "Takrat so bili drugačni časi. Že to, da sem lahko igral v tekmovanju, v katerem so nastopali številni reprezentanti, je bilo zame ogromno priznanje," se Jaka Jakopič, pozitiven in vedno nasmejan človek, spominja začetkov nogometne poti, ki je šla pozneje v povsem drugi smeri od načrtovane.

Dve leti za tem, takrat je bil član Domžal, je v njegovo življenje vstopila bolezen, ki ga je za vedno zaznamovala. "Začele so se spremembe na telesu, za katere sem iskal raznorazne izgovore. Srbenje je povzročil prašek, s katerim nam je klubski ekonom pral drese. Nočno potenje sem pripisal dekletu, ki je preveč ogrevalo stanovanje. Ko so mi otekle bezgavke, sem mislil, da zaradi prehlada. Vzrok za bulo, ki mi je zrasla med rebri, je bil seveda udarec, ki sem ga prejel med tekmo. Nazadnje sem se, ko sem imel težave z ušesi, med treningi sem slišal samega sebe, kar me je zelo motilo, napotil k zdravnici. Da mi jih očisti, seveda," je opisal številne simptome, vsi skupaj so pomenili le eno.

"Hodkinov limfom. Ko sem prišel k zdravnici, je hitro ugotovila, da težave še zdaleč niso tako nedolžne, kot sem si razlagal sam. Po punkcijah in enomesečnih preiskavah je sledila potrditev diagnoze. Rak. Imel sem 13 metastaz, največja je bila velika 13 centimetrov. Vse življenje sem posvetil nogometu, a v trenutku, ko sem izvedel za diagnozo, ga zame ni bilo več. V isti sekundi sem pozabil na žogo in si rekel, to je moja nova tekma in v njej bom zmagal. Tako kot sem prej verjel trenerjem, sem potem zdravnikom. Vedel sem, da lahko sam takoj začnem prebirati raznorazno literaturo o tej bolezni, a bom čez pet let o tej bolezni vedel manj, kot so oni vedeli v tistem trenutku. Zaupal sem jim in se skupaj z njimi podal v boj," je opisal začetek zgodbe, v kateri je opravil 15 kemoterapij in 32 obsevanj.

"Ravno na 24. rojstni dan sem začel zdravljenje. Takrat sem hitro ugotovil, da vsi treningi in odrekanje niso bili zaman. Zato se danes ne sprašujem, kaj bi mi uspelo v športu, če ne bi bilo bolezni, saj mi je nogomet pomagal. Bil sem odlično fizično pripravljen, kar je pomagalo pri regeneraciji. Medtem ko je po kemoterapiji večina k sebi prihajala štiri, pet dni, sem bil sam po dveh dneh že na morju. Sprva ni bilo tako hudo. Po tretji, četrti terapiji je bilo slabše. Bilo mi je slabo, bruhal sem, izgubljal sem apetit in težo, izpadali so mi lasje …" se spominja napornega obdobja in tudi tega, da je bil vseskozi prepričan, da bo v najpomembnejši tekmi življenja zmagal. "Druge možnosti nisem videl," je odgovoril.

V času boja z boleznijo in tudi pozneje je močno spremenil pogled na življenje. "Veliko sem razmišljal o minljivosti in jo sprejel. Bolj ko se je zavedaš, lažje ti je in bolj uživaš v življenju. Trudil sem se, da bi mi bilo vsak dan lepo in bi se počutil dobro. Pravzaprav sem šele takrat resnično zaživel. Nič več tako, kot so hoteli in pričakovali drugi, ampak tako, kot sem si želel živeti jaz. Tega se držim še danes in sem srečen. Rak mi je dal nekaj, kar mi nič drugega ne bi moglo. Zato sem mu celo hvaležen," pravi nekdanji nogometaš – zdaj sodeluje z agencijo za prestope nogometašev –, ki se je tudi v najhujših časih izogibal samopomilovanja.

Le prvo noč se je vprašal, zakaj

"Le prvo noč sem se vprašal, zakaj se je to zgodilo ravno meni, ki nikoli nisem pil in kadil, a sem hitro ugotovil, da s tem ne bom spremenil prav ničesar. Zaživel sem z boleznijo, ta je postala del mene. Ničesar nisem skrival, vsem sem povedal, kaj se mi dogaja. Rak je bil del mene, nisem ga želel skrivati, pozneje pa so bile spremembe tako ali tako vidne. Bil sem brez las, brez pigmenta, a se tega nisem sramoval. Če je tako, te tudi okolica lažje sprejme," je razložil.

Pri tej drži je našemu tokratnemu junaku pomagalo tudi njegovo takratno dekle, zdajšnja žena. "Nudila mi je tisto, kar sem potreboval. Manca se je do mene obnašala povsem normalno. Ni mi dajala občutka, da je z mano kaj narobe. Pomilovanje mi je šlo zelo na živce. Bila je natanko to, kar sem potreboval. Meni tega ni kazala, a je bilo seveda tudi njej zelo hudo. Ne nazadnje je tudi močno shujšala. Ni bilo tako lahko, kot se zdaj morda sliši, marsikaj se je spremenilo, a sva zdržala. Vse skupaj je najino ljubezen le še okrepilo," je s prstom pokazal na osebo, ki je bila v veliko pomoč, da je premagal bolezen.

Zdravljenje je končal decembra leta 2002. Nato je pol leta na preglede k zdravniku hodil vsak mesec, do tretjega leta enkrat na tri mesece in do petega leta od konca zdravljenja, ko je dobil potrditev, da je dokončno ozdravel, na pol leta. "Takrat sem igral na Japonskem. Namerno sem si pustil rasti daljše lase in se 17. aprila 2007, natanko pet let od dne, ko sem izvedel, da sem bolan, simbolično pobril. Da sem si za vedno zapomnil trenutek, ko sem premagal bolezen," je še povedal prvi slovenski nogometaš, ki se je na zelenice vrnil po tako hudi bolezni.

Ne ena, prišli sta kar dve

Preden je začel terapije, je v želji po družini shranil seme, saj je možnost, da ob tako agresivnem zdravljenju izgubiš plodnost, 50-odstotna, a v njegovem primeru se je razpletlo dobro.

"Rezultati so bili še celo boljši kot pred zdravljenjem. Z otroki se je izšlo sanjsko. Že takoj, aprila 2008, sva dobila kar dva. Dvojčici Injo in Tajo. Leta 2009 je prišla še Otja. Zdaj nas je pet," se je našemu sogovorniku na obraz narisal širok nasmešek, ko se je spomnil na podobo svoje idilične družinice, ki sta si jo ustvarila s ženo. Njuna srečna zveza zdaj traja že neverjetnih 17 let. "Zavestno sem se odločil za družino in ji posvetil življenje, od nje ne bežim. Ženi rad kdaj skuham kosilo, rad se crkljam z mojimi otroki, uživam, ko sem doma. Tudi če mi kdo kdaj reče, da sem copata, me ne moti," se je na glas zasmejal.

Motilo ga je, da so raka enačili s smrtjo

Potem ko je čez bolezen dokončno naredil križ, se je podal na novo misijo, ki ji je zvest še danes. Osveščanju ljudi o raku.

"Že med boleznijo me je zelo motilo, da so raka mnogi enačili s smrtjo. Sam pa sem videl mnogo ljudi, ki so hodili na preglede in so bili zdravi. Če niso bili, so bili pa polni energije in volje do življenja. Nikoli ne bom pozabil prijatelja Sebastjana, ki se mu je bolezen žal ponovila. Čeprav je bil v zelo slabem stanju, je živel bolj polno življenje kot marsikdo, ki je povsem zdrav. Žal on ni imel takšne sreče, kot sem jo imel jaz, in je umrl. Tudi zaradi njega sem se odločil, da bom to energijo skušal širiti in začel osveščati ljudi," se je spomnil začetka nove poti.

Akcije so si sledile ena za drugo. Prva je bila pričakovano nogometna. "Skupaj s Sindikatom profesionalnih igralcev nogometa in njegovim predsednikom Dejanom Stefanovićem smo z akcijo Glave gor! najprej udarili tam, kjer so ljudje najmanj pričakovali. Na športnih prizoriščih. Pojavili smo se na desetih tekmah prve nogometne in na desetih druge nogometne lige. Bili smo tudi na reprezentančni tekmi med Slovenijo in Škotsko. Izdelali smo brošure o ozaveščanju o raku in jih razdelili med navijače. Potem smo se preselili še na moški in ženski rokomet, pa tudi na košarko," je opisal prvi korak.

Ni vsem zmagovalcem ime Lance Armstrong

Drugi je bil akcija Kolo življenja. "Ni vsem zmagovalcem ime Lance Armstrong (nekdanji kolesarski as, ki je prebolel raka, op. p.), smo hoteli sporočiti. Zdaj je takšnih zmagovalcev v Sloveniji vsako leto osem tisoč. Nekdanji onkološki bolniki smo hoteli dokazati, da se da po bolezni še kako športno živeti. Enkrat smo prekolesarili 600 kilometrov, drugič je šlo za 24-urno kolesarjenje, na koncu smo kolesarili od Goričkega do Pirana. Vsako leto nekaj," je predstavil akcijo, v kateri so sodelovali številni.

Tretji del zgodbe o osveščanju je Movember. Svetovno znana akcija, v kateri moški z brki opozarjajo na problematiko z zdravjem, se je začela v Melbournu v Avstraliji leta 2003, v Sloveniji pa je prisotna od leta 2005.

"S to akcijo želimo opozoriti predvsem na preventivo. Na to, da so ljudje osveščeni o bolezni in gledajo nase. To, kar sem doživel jaz, ne želim nikomur. Prej ko odkriješ bolezen, večja je ozdravljivost. Zdaj je tako velika, da je, če je odkrita v zgodnji fazi, celo 90-odstotna. Pri raku na dojkah že skoraj 100. Ženske so o tem veliko bolj ozaveščene od moških. Z nami je žal drugače. Podobno kot jaz pridemo k zdravniku, ko je že skoraj ali pa celo prepozno," opozarja naš sogovornik, ki ste ga novembra lahko poslušali na številnih predavanjih po raznoraznih ljubljanskih fakultetah in tudi pred dobrodelno hokejsko tekmo v Zalogu.

Ni poti do sreče, sreča je pot

"Veseli me, da je od takrat, ko sem zbolel jaz, vse skupaj zelo napredovalo, a še vedno ne dovolj. O bolezni se govori veliko več, a premalo. Medtem ko bo na predavanje kakšnega izmed uspešnih podjetnikov prišlo 800 ljudi, jih bo na takšnih, kot sem jih imel jaz, stokrat manj," je razočaran ugotovil.

"A bolj kot materialne stvari so pomembne življenjske izkušnje. Ljudje hlastamo za denarjem, medtem pa zanemarjamo sebe. Upam, da se bo tudi to v prihodnosti spremenilo," je povedal za konec in pozval, naj ljudje ne počnemo tistega, kar nam narekuje okolica. Naj delamo to, v čemer uživamo. To, kar nas osrečuje. Tukaj in zdaj.

"Ni poti do sreče, sreča je pot," je sporočilo Jake Jakopiča, junaka za jutri. Enega izmed 80 tisoč slovenskih, ki so preboleli raka.