Četrtek, 15. 10. 2020, 10.11
3 leta, 6 mesecev
Virusa ne zanima, o čem modrujemo ljudje
Izšla je tretja izdaja The Global Public Relations Handbook o globalnih vprašanjih in akterjih na področju odnosov z javnostmi. Skupaj z dr. Krishnamurthyjem Srirameshijem jo je uredil dr. Dejan Verčič, partner v skupini Herman & partnerji, profesor na fakulteti za družbene vede in eden od najbolj uveljavljenih komunikatorjev. Je odličen poznavalec slovenske in tuje politike, med ključne izzive v današnjem, informacijsko močno podprtem času pa postavlja zmožnost preživetja. "Lahko se umikamo za državne in celo lokalne meje, a Zemlja se bo sesula globalno. Potrebujemo pa vodo, zrak, hrano, vreme. Mogoče imamo rezervni načrt, ampak za zdaj še nimamo rezervnega planeta."
Pri založbi Routledge v New Yorku je izšla tretja, popolnoma prenovljena izdaja The Global Public Relations Handbook o globalnih vprašanjih in globalnih akterjih na področju odnosov z javnostmi. Uredili ste jo skupaj z dr. Krishnamurthyjem Srirameshijem.
Kateri so ključni izzivi globalnega komuniciranja?
Ko so elektronske komunikacije, predvsem televizija, povezale svet, je nastal pojem globalne vasi. Internet, družbena omrežja in digitalizacija na sploh pa so nas zbližali v globalno dnevno sobo. Ne glede na to, da se je začelo govoriti o deglobalizaciji, smo si vsi na planetu Zemlja vse bližji in komuniciramo hipoma ter po več kanalih hkrati. Komunikacijsko smo povsem prepleteni: živimo na ameriških platformah FAANGa (Facebook, Amazon, Apple, Netflix in Google), Kitajci nam s svojo telekomunikacijsko tehnologijo to omogočajo, Rusi se vmešavajo v ameriške volitve ... Akterji so se namnožili: ob vladah in korporacijah danes globalno komunicirajo aktivisti, migranti, teroristi, mednarodne vladne in nevladne organizacije, posamezniki. Vse to je ušlo državam iz rok, Organizacija združenih narodov, Evropska unija, NATO so bili narejeni za neke druge čase v prejšnjem tisočletju. Ključni izziv danes je doumeti, kaj se dogaja in kako v vsem tem živeti in preživeti.
Vendar se zdi, da se danes, ko se številne države zapirajo, zaradi virusa pa je spremenjena tudi naša realnost, pomen globalnega zopet umika državnemu, če ne celo lokalnemu …
Da, veliko se piše o tem, a virusi na primer ne znajo brati in jih prav malo zanima, kaj mi modrujemo. Koronavirus je ustavil svet zato, ker mu je globalna potovalna tehnologija to omogočila: če v večmilijonskem kitajskem mestu začne razsajati virus, za božične, zahodne in kitajske novoletne praznike pa na tisoče ljudi z letali potuje v vse smeri na vse celine, potem imajo države omejene zmožnosti nadzora nad tem, kaj se dogaja. Žal v tem primeru Svetovna zdravstvena organizacija ni opravila svojega dela in bi jo bilo treba po koncu te pandemije temeljito reorganizirati. Podobno je s podnebno krizo. Lahko se umikamo za državne in celo lokalne meje, a Zemlja se bo sesula globalno. Potrebujemo pa vodo, zrak, hrano, vreme. Mogoče imamo rezervni načrt, ampak za zdaj še nimamo rezervnega planeta.
Prišla je kriza, ki jo je prinesel novi koronavirus. Gospodarska, poslovna, tudi kriza v odnosih in komunikaciji. V Sloveniji nismo imeli zares pripravljenega kriznega upravljanja in načrta za krizno komunikacijo …
Slovenci imamo malo zgodovinskih izkušenj z vladanjem, zato si državo predstavljamo predvsem tako, kot smo jo doživljali kot vladani: kot palico (silo) in korenček (denarno spodbudo). V resnici pa države stojijo in padejo na različnih vrstah zgodb, od sanj do mitov in videnj. V samem jedru so države izmišljene in razmejene skupnosti, ki nastanejo in izginejo v procesih komuniciranja. Zato velja, da je slovenska država nastala na temeljih slovenske kulture, torej slovenskega kulturnega komuniciranja. Toda ko smo si državo ustvarili, bi se morali prestaviti tudi v škornje vladajočih in poskrbeti za tretji instrument vladanja, in to je komuniciranje. V zadnjih tridesetih letih se nismo čisto nič ukvarjali s sistemom javnega komuniciranja. Medijski sistem je ostanek tega, kar smo nasledili od stare države. Sistem vladnega in javnostrateškega komuniciranja pa je zelo skop. Svetovna zdravstvena organizacija je leta 2017 opravila pregled slovenskega zdravstvenega sistema in njegovo usklajenost z mednarodnimi standardi, pri tem pa je ugotovila in posebej opozorila na to, da je naš zdravstveni sistem nepripravljen na nujno in krizno komuniciranje. Pisno poročilo je bilo leta 2017 predano vladi. To je bila predprejšnja vlada. In kaj je ta storila v zvezi s tem? Nič. Kaj je storila naslednja, prejšnja? Nič. Upam, da bo vsaj ta na podlagi izkušenj s pandemijo kaj premaknila naprej. Za boljše krizno komuniciranje, podobno kot za boljše zdravstvo, potrebujemo več ljudi, več denarja in več opreme. Žal so nekatere stvari razmeroma enostavne. Če pa menimo, da ne bi več vlagali v te sisteme, potem pa se ne smemo čuditi, da so takšni, kot so.
Za seboj imate četrt stoletja svetovanja domačim in tujim podjetjem, vladnim in nevladnim organizacijam ter ustanovam, vključno s predsedniki vlad in držav. Kaj je vaše ključno poslanstvo v podjetju Herman & partnerji?
Skupino Herman & partnerji gradimo kot skupnost najboljših na različnih področjih poslovne, marketinške in digitalne transformacije podjetij, digilogne ustvarjalnosti in strateškega komuniciranja. Svet okoli nas se zelo hitro spreminja in potrebujemo novo povezovanje digitalnih in analognih izkušenj, starejših generacij z izkušnjami in mlajših z zagonom, osredotočenost na eno sporočilo, ki pa mora biti sprejemljivo številnim na številnih kanalih. V tej skupini sem ob skrbi za naročnike zadolžen za razvoj in ustanovitev laboratorija, v katerem se bomo igrali s prihodnostjo komuniciranja najprej na Slovenskem, potem pa v regiji, Evropi in v svetu. Slovenija je naš dom, vendar je ves svet naše igrišče.
Naročnik oglasnega sporočila je Herman & partnerji.
