SiolNET. Posel danes Novice
2

termometer

  • Messenger
  • Messenger

S sonaravnim urbanim vrtnarjenjem do 30 tisoč novih delovnih mest

2

termometer

Ko je dr. Gojko Stanič pred osemnajstimi leti ustvaril svoj vrt na strehi iz praktičnih razlogov, si najbrž ni mislil, da ga bo to opravilo tako intelektualno potegnilo in družbeno angažiralo.

Iz njegovega ukvarjanja z ekološkim vrtnarjenjem pa ni nastala le lani izdana knjiga Sonaravni vrt na strehi kot praktični pripomoček za pridelavo zdrave prehrane, marveč tudi njegov zeleni civilno-družbeni angažma za urbano vrtnarstvo kot prispevek k povečanju tako potrebne samooskrbe. In kot angažirani razmislek o nujni potrebi po manj energetsko potratnem in bolj trajnostno usmerjenem načinu življenja v tekmovalnem globaliziranem svetu.

Od kod ljubezen do vrtnarjenja in zakaj ravno vrtnarjenje na strehi? Če se malo pošalim, ste se naveličani od vsega hudega v gospodarstvu in politiki podali v vrtnarstvo in v tem poiskali zavetje pred vedno večjim vsakodnevnim stresom? Moje vrtnarjenje na strehi se je začelo zelo preprosto. Vrt, ki sem ga imel pred hišo, so pobrali avtomobili, ki jih je toliko prišlo k hiši, da sem iskal drugo rešitev. In jo našel na strehi. Če pa se pogovarjamo o stresu, je verjetno vrtnarstvo ena od takšnih dejavnosti, pri kateri lahko pozabiš na druge stvari in težave in je za spopadanje s stresom eno najprijetnejših.

Zakaj ste se odločili ravno za sonaravno metodo vrtnarjenja? Kaj pomeni ta metoda? V zadnjem času se pravzaprav ukvarjam s problematiko obstoja človeštva. Že zdavnaj bi se morali odreči porabi fosilne energije, če hočemo, da bomo še normalno živeli na tem svetu, in poskrbeti, da bomo bolje živeli z minimalno porabo energije. Novi in novi gozdni požari, poplave, hurikani nas sploh ne opomnijo, da je stvar ekstremno resna. Zato sem se odločil za sonaravnost, se pravi praktično brez porabe energije in brez umetnih snovi. Pri tem vrtnarjenju uporabljam samo energijo sonca, pa sibirski mraz, pozimi mora namreč vse pomrzniti, in trohnjenje biomase. Ogromna sprednja stena iz stekla pozimi omogoča, da sonce segreva celo dnevno sobo. V zimskem vrtu sicer vseeno imam majhen radiator, ki tudi pozimi vzdržuje temperaturo, da rastline rastejo nad 10 stopinj Celzija. S to metodo vrtnarjenja in načina življenja sem ugotovil, da s praktično ničelno uporabo umetne energije dosegamo lepe rezultate. Da imamo skozi vse leto v ljubljanskih klimatskih razmerah svojo svežo zelenjavo v dnevni sobi ali pa gremo deset stopnic na streho.

Kdaj začnete pobirati prve plodove? Čeprav z mesecem zamude, bodo prvi paradižniki okrog 10. junija, pobiral pa ga bom do konca decembra. Prvo, debelo korenje bo tudi že junija, drugo, ki sem ga sejal pred mesecem dni, bo jeseni. Prvi krompir pa smo že jedli. Pravkar smo pobirali tudi špinačo, ki v izredno kratkem času zraste zelo velika in je že v hladilni skrinji, potem pa iz nje pripravljamo juhice in druge jedi.

Kaj vse pa še imate na vrtu na strehi? Imamo veliko število različnih vrst rastlin, ampak vsake je zelo malo sadik. Več kot štiri cvetače z ženo ne porabiva, potem imamo šest sadik brokolija, ampak bomo že jeseni imeli novo generacijo brokolija. Skratka, majhne količine, ker več kot toliko za družinsko porabo ne potrebuješ.

Ali ste s svojim vrtom na strehi in v stanovanju v celoti samooskrbni ali morate po kaj na tržnico, v trgovino? Na dvajsetih kvadratnih metrih, kolikor sem jih imel do lani, sem pridelal okrog 250 kilogramov zelenjave. Seveda je to premalo. Zato sem vrt povečal še za šest kvadratnih metrov, tako zdaj kaže, da bom šel na tržnico le malokrat. Letos sva z ženo na tržnici kupila dve solati, sicer pa hodiva tja po kislo zelje in repo. Torej v osemnajstih letih, odkar imam ta vrt, sem kot samouk na tem področju ugotovil, da je mogoče na majhni površini zelo veliko pridelati.

V Sloveniji ves čas govorimo o težavah s samooskrbo, na področju zelenjave smo menda samo 30-odstotno samooskrbni. Je metoda vrtnarjenja, kot jo uporabljate, tudi lahko ena od rešitev, da se ta delež poveča? Poglejte, štiri milijarde ljudi že živi v mestih in problem hrane bo velik. Prav tako tudi ekološke težave, poraba energije s takim načinom pridelave in transport zelenjave. Nevzdržno je, da na primer solato voziš dva tisoč kilometrov daleč. To je absurd, tega si človeštvo ne bo moglo več privoščiti. Večino zelenjave in sadja lahko v mestih pridelamo tudi v visokih stolpnicah, da ne govorim o podeželskih hišah, če bi jim dodali še manjše zimske vrtove. In če bi pri lokalnih kmetih pridelovali kakovostno meso in še žita, ki jih prav tako potrebujemo, potem nam ostane le še malo potrebe po uvozu hrane iz tujine. In to je dolgoročna rešitev. Sicer pa se v Sloveniji praktično 22 let v glavnem dela neumnosti, tako se je zanemarilo tudi vrtnarjenje. Otroci mislijo, da solata raste v supermarketu, ne vedo, da ima korenine itn.

Napisali ste osnutek evropske direktive o sonaravnem urbanem vrtnarjenju. Kaj predlagate? Predlagam, da se zdajšnji koncept kmetijske politike spremeni in da se tretjina ali četrtina denarja, ki gre v Evropi za kmetijstvo, porabi za spodbujanje samooskrbe, kar za nas pomeni okrog sto milijonov evrov. To pomeni, da bi bilo treba dodatno izolirati vse zgradbe v Evropi in Sloveniji, pri nas okrog 450 tisoč, in jih dodatno opremiti za pridelavo sadja in zelenjave. V takšnem poslu bi se lahko zaposlilo deset milijonov ljudi. To je pomembno tudi iz prehranskega in zdravstvenega vidika, saj je namreč treba jesti veliko več zelenjave in sadja. Zato je treba povečati to proizvodnjo in najbolje je, če sam pridelaš in greš dva koraka stran po paradižnik, hkrati pa da bolj kakovostno živimo v ozelenjenih hišah in stanovanjih.

In to naj bi prispevalo tudi h gospodarski rasti? Seveda, takoj imamo gospodarsko rast. V Sloveniji to pomeni 30 tisoč delovnih mest za deset let. Rezultat bi pa bil, da bi življenjski stroški Evropejcev in Slovencev padli za od pet do sedem odstotkov, ker toliko porabimo v našem družinskem proračunu. Ljudje v Evropi imajo danes dovolj prostega časa, tako da bi se takšnega samooskrbnega vrtnarjenja lahko lotil praktično vsakdo.

To zveni paradoksalno, ker neko splošno mišljenje je, da smo vedno več v službah, da tam preživimo ogromno časa. Srednja generacija, ta, ki še dela in se tolče za kruh Slovencev na svetovnem trgu, bo zelo zaposlena, za vse intelektualne resne poklice velja 60-urni delovnik, vse drugo je čista utopija. Za navadne proizvodne delavce bo človeštvo morda lahko šlo na štiridnevni delovnik po šest, sedem ur na dan, tako da bodo ti ljudje imeli veliko časa za samooskrbo. Sicer pa je takšno samooskrbno vrtnarjenje v slovenski družbeni delitvi dela primerno za upokojence, saj jih je več kot 600 tisoč. V sistematičnem, več kot dvajsetletnem uničevanju slovenskih podjetjih jih je bilo ogromno predčasno vrženih iz služb.

Računate, da bi vaš osnutek direktive obravnavala Evropska komisija in Evropski parlament? Evropa se zdaj ukvarja z direktivami glede izolacije zgradb, kar pa menim, da je napaka. Prej ko bo Evropska komisija resno obravnavala predlog moje direktive, prej bo konec krize v Evropi, če rečem zelo po domače. Zdaj je v Evropi 23 milijonov nezaposlenih, na tem projektu se lahko takoj zaposli od deset do 15 milijonov ljudi. Evropa se spopada s pošastno konkurenco, vedno hujšo, Kitajcev, Indijcev, da o drugih gospodarstvih ne govorimo. Npr. Amerika ima štirikrat cenejšo elektriko kot Nemčija. Evropa mora živeti in biti konkurenčna z minimalno porabo energije in s samozadostnostjo.

Kaj pa lahko naredimo doma, naša politika in lokalna oblast? Tu in tam kakšna občina svojim občanom omogoča le najem vrtov ali pa nastajajo t. i. skupnostni vrtovi? Ti skupnostni vrtovi v Melbournu in v Vancouvru obstajajo že dvajset, trideset let, k nam to torej prihaja zelo pozno. Vsakemu, ki želi, bi morali omogočiti, da ima svoj vrt, če živi v mestih. Ti vrtovi morajo biti dostopni peš, s kolesom in z javnim prevozom. Mariborski skupnostni urbani vrt je vzbudil celo gibanje, spodbudno je tudi, da se že 150 šol in vrtcev ukvarja z vrtnarjenjem. Politika pa temu še ne sledi. Civilna družba, amaterji in inovatorji smo nosilci napredka.

Pred leti so vas po padcu Pahorjeve vlade omenjali tudi kot kandidata za novega premierja, a se je potem šlo na predčasne volitve. Kako danes gledate na reševanje makroekonomskih težav naše države? Je nova vlada Alenke Bratušek potegnila prave poteze, bi vi kaj zastavili drugače? Ko sem nastopal kot kandidat za mandatarja, sem mislil zelo resno. Na osnovi zelo temeljitih znanstvenih študij sem prišel do političnega programa, ki bi Slovenijo popeljal navzgor. Problem je, da se nekaj stvari v naši državi ne ve. Na primer, da so najboljša podjetja v lasti zaposlenih, kar je konec koncev tudi rezultat mojega znanstvenega in svetovalnega dela. V svoji knjigi Moč svobode iz leta 2011 sem predlagal, da bi to dobro prakso posnemali. Zato sem predlagal, da se samoupravna podjetja vrne v nadzor zaposlenim, s čimer bi gospodarstvo šlo navzgor, in lani smo v zvezi s tem naredili osnutek zakona. Če bi na primer v Mercatorju, Petrolu itn. vrnili kontrolni paket delnic njihovim prvotnim lastnikom, torej zaposlenim, bi se zaposleni bolj zavzeli za svoja podjetja, ker bi varčevali in jih dokapitalizirali, družbeni produkt pa bi se neverjetno hitro lahko dvignil za deset in še več odstotkov. V okviru vstajniškega gibanja se je sicer začela debata o tem, da bi to postal nekakšen skupni program. Tudi vladi Bratuškove sem poslal ta zakon in svojo knjigo, a ni bilo nobenega odziva.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin