SiolNET. Posel danes Novice
2

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Pasti digitalne potrošnje vsebin

2

termometer

Knjige, filmi, glasba in druge vsebine so vse bolj na voljo le v digitalni obliki. Digitalne vsebine uporabniki v resnici zgolj najemajo, te pa imajo poleg prednosti tudi vrsto slabosti.

Ni vse dobro, kar je digitalno Preden so naša življenja osvojili pametni telefoni in tablice, smo bili navajeni vsebine, knjige, DVD-je in druge izdelke, kupovati v trgovinah in knjigarnah. Vsakič, ko smo izdelek kupili, je postal naš in z njim smo lahko počeli, kar smo želeli. Tudi ko za nas ni bil več aktualen, je bila izbira na strani uporabnika - izdelek je lahko prodal, podaril, dal v dobrodelne namene ali posodil. Transformacija vsebin v digitalno obliko je s seboj prinesla mnogo sprememb in vse od teh za uporabnika niso pozitivne.

Veliko prednosti Prednosti kupovanja in potrošnje vsebin na digitalni način so nedvomno prisotne in oprijemljive. Obseg vsebin, ki je na voljo prek spletnih prodajaln, je n-krat večji, kot je bil tisti, ki so ga omejevale dimenzije polic v trgovini. Tudi praktičnosti shranjevanja bodisi na napravi bodisi v oblaku ne gre oporekati, saj ni ničesar več treba nositi s seboj. Mestoma, a ne vedno, so vsebine v digitalni obliki cenejše. Nenazadnje, uporabnik ni več prisiljen kupovati celotnih skupkov izdelkov samo zato, ker mu ustreza en del. Ta prednost je posebej izrazita pri glasbi, kjer uporabnik lahko izbira individualne skladbe, ne pa celotne albume.

Zavajajoča praksa, ki je ne pozna nihče A privlačen šopek pridobitev, ki uporabnika mamljivo vabijo v popolno digitalizacijo hobijev - naj bo to branje ali igranje videoiger - prikriva kopico pasti, ki uporabniku lahko povzročijo nemalo sivih las, v skrajnem primeru pa tudi precej oprijemljivih finančnih stroškov. Kadarkoli uporabnik kupi vsebino v digitalni obliki, s prodajalcem "podpiše" - s klikom na tipko "buy", "accept" ali "confirm" - licenčno pogodbo. S takšno pogodbo uporabnik zgolj dobi dovoljenje za uporabo teh vsebin oziroma vsebine zgolj »najema«, ponavadi za obdobje, ki je določeno s pogodbo, nikakor pa vsebin ne prejme v trajno last.

Sama praksa trženja digitalnih vsebin je tako po naravi zavajajoča, saj v resnici ničesar ne kupimo.

Asimetrija pravic Še več – imetniki vsebin, ki uporabnikom ponujajo v podpis takšne licenčne pogodbe si pogosto pridržujejo več pravic (teh seveda v želji po čimprejšnji potrošnji vsebin nihče ne bere) - tudi tako skrajnih, da lahko vsebine umakne iz naših vedno povezanih naprav. To se je v praksi tudi že zgodilo, ko je Amazon leta 2009 lastnikom svojega e-čitalnika Kindle iz njih na daljavo izbrisal dve knjigi Georgea Orwella, čeprav so uporabniki kupili dovoljenje za uporabo. Uporabniki se niso mogli niti pritožiti, kaj šele, da bi dosegli pravico.

Spremenjena razmerja moči Dr. Maja Bogataj, strokovnjakinja za avtorsko pravo, direktorica Inštituta za intelektualno lastnino, opozarja, da je osrednji problem elektronskih licenčnih pogodb za digitalne vsebine ta, da so lahko za uporabnika izjemno omejujoče oziroma uporabnikom prepovedujejo celo uporabe, katere so sicer v skladu z avtorsko zakonodajo dovoljenje. Avtorsko pravo je namreč sistem, kjer so izključne pravice imetnikov uravnotežene z omejitvami teh pravic npr. pravico do citiranja, pravico do privatne rabe, pravico do parodije itd. – samo ob takšnih pogojih sistem deluje dobro. Zato uporabnika ne bi smeli prisiliti, da bi se takšnim omejitvam odpovedal z elektronsko pogodbo oziroma bi morale biti takšne klavzule nične. A realnost v bistvu od uporabnikov pogosto zahteva prav to - da se vnaprej strinjajo z dolgo in kompleksno pogodbo, po kateri lahko ponudniki vsebin (imetniki pravic) bolj kot kdajkoli posegajo v pravice uporabnikov in omejujejo njihove uporabe

Bogatajeva dodaja, da dejstvo, da uporabniki pogodb pogosto ne preberejo ali ne razumejo, preden jih sprejmejo, ne pomeni, da niso k njenemu spoštovanju tudi zavezani - to absolutno so. Z elektronskimi pogodbami se po mnenju Bogatajeve radikalno spreminjajo meje avtorskih pravic, ki naj bi sicer bile določene z zakonom. Slednje predstavlja problem za uporabnike posameznike, še večji problem pa predstavlja za velike institucionalne uporabnike npr. knjižnice. V starih časih so knjižnice kupovale knjige, ki so za vse večne čase ostale na njihovih policah, danes kupujejo licence oziroma dovoljenja za dostop do vsebin, ki po letu dveh potečejo in knjižnicam ne ostane nič.

Nepraktičnosti Tudi več drugih vidikov uporabe digitalnih vsebin je povsem nepraktičnih - včasih so prisotne teritorialne omejitve glede pravic in vsebin ni mogoče kupiti, teh ni mogoče posojati, prodati ali deliti z drugimi. V primeru Slovenije zadeve dodatno zaplete lokalizacija, saj je naš jezik v globalnem merilu nepomemben. Morda še najbolj boleče od vsega pa je vezanost na ekosistem posameznih ponudnikov - če vsebine kupimo pri Amazonu, jih morda v okviru svojih Applovih naprav ne bomo mogli uporabljati v isti meri. Enako velja za Google, Microsoft in druge ponudnike. To pomeni, da lahko uporabnik z vsako menjavo naprave ponovno kupuje (že kupljene) vsebine. Praktično enaka pravila veljajo tudi v svetu programske opreme - noben Word ali Excel nikoli ni bil vaš.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin