Kako zadolžene so politične stranke in katera ima največ premoženja

Iz poročil o poslovanju največjih strank ni mogoče razbrati, kateri posamezniki so strankam nakazali denar, na kakšen način so jim pomagali (z donacijami ali posojili) in za kolikšne zneske je šlo. Sploh, ker je v politiki nekakšna javna skrivnost, da gre za pomembne finančne vire strank. 

Včeraj smo poročali, da je največja opozicijska stranka SDS posojilo najela pri osebi, ki je povezana z mednarodno mrežo za utajo davkov. Naše analize v zadnjem mesecu so pokazale, da je v njej izginilo najmanj 1,3 milijona evrov davkoplačevalskega denarja. 

Ponovno objavljamo malce popravljeno obsežno analizo o poslovanju strank, ki smo jo prvotno objavili aprila lani.

Stranke v finančnem plusu

Javno objavljena poročila razkrivajo:

-  da je za največjimi političnimi strankami v finančnem smislu uspešno leto 2016 (podatkov za 2017 še ni). Skupaj so ustvarile dober milijon evrov plusa, torej presežka prihodkov nad prihodki;

-  da med šestimi največjimi strankami največ denarja od članarin dobijo v Slovenski demokratski stranki (SDS) in Socialnih demokratih (SD). Najmanj denarja iz tega vira so prejeli v Stranki modernega centra (SMC), ki pa je predlani kot edina med strankami iz državnega proračuna prejela več kot milijon evrov denarja;

-  da je najbolj zadolžena stranka je SD, sledi DeSUS. Preostale stranke nimajo najetih posojil pri bankah ali drugih finančnih institucijah;

-  da se bo finančna slika strank že kmalu verjetno poslabšala, saj bodo na sporedu dvojne volitve: državnozborske in lokalne.

 

Podjetja ne smejo, skriti posamezniki pa lahko 

V Sloveniji ni politične stranke, ki bi bila v zadnjih letih kaznovana zaradi kršitev financiranja pravil predvolilnih kampanj. To ne preseneča ob dejstvu, da si politične stranke pravila, ki veljajo zanje, dobesedno pišejo same.

Od januarja 2014 političnih strank ne smejo več financirati podjetja. To je posledično pomenilo, da so morale stranke denar, ki so ga prej dobile od njih, najti drugje. Že nekaj mesecev pozneje, tik pred državnozborskimi volitvami, so tako poslanci spremenili zakon o političnih strankah. Z njim so znesek, ki ga lahko posameznik strankam še podari v gotovini, s 50 zvišali na 420 evrov. 

Nova ureditev, proti kateri so glasovali le poslanci Državljanske liste in Pozitivne Slovenije (obeh strank danes ni več v državnem zboru), je strankam omogočila drobljenje prilivov. Nova pravila financiranja kampanje, ki jih je kritizirala tudi Komisija za preprečevanje korupcije (KPK), so začela veljati teden dni pred volitvami. Zakon je znižal tudi globe, ki lahko stranke doletijo, če pri financiranju ne spoštujejo zakonodaje.

Kdo vse pomaga strankam?

Tudi zaradi prepovedi financiranja podjetjem je postalo toliko bolj pomembno vedeti, kdo so posamezniki, ki financirajo stranke. Še leta 2015 je šest največjih političnih strank zbralo za 138 tisoč evrov prispevkov fizičnih oseb, leto kasneje so jih prejele približno 171 tisoč evrov, torej skoraj četrtino več. 

V Sloveniji ni politične stranke, ki bi bila v zadnjih letih kaznovana zaradi kršitev financiranja pravil predvolilnih kampanj. V Sloveniji ni politične stranke, ki bi bila v zadnjih letih kaznovana zaradi kršitev financiranja pravil predvolilnih kampanj. Foto: Klemen Korenjak A podatkov o tem, kdo vse jih je nakazal, v poročilih skoraj ni. 

V SD so med funkcionarji, ki naj bi prispevali stranki več, kot znaša povprečna plača v državi, navedli predsednika Dejana Židana, evropsko poslanko Tanjo Fajon in ministrico za obrambo Andrejo Katič. Skupaj so stranki namenili pet tisoč evrov, kar je približno šestina vseh nakazil, ki jih je stranka prejela od posameznikov. 

V SDS pa so slabih 13 tisočakov prejeli od treh evropskih poslancev oziroma poslank: Romane Tomc, Milana Zvera in Patricije Šulin. Skupaj so prispevali slabih 13 tisočakov, kar je enako 14 odstotkom vsega denarja, ki ga je SDS dobila od fizičnih oseb. 

Kateri drugi poslanci, člani, simpatizerji in drugi posamezniki pomagajo financirati največje politične stranke v Sloveniji, v njihovih poročilih ni razkrito.

Kaj pravijo na računskem sodišču?

Nad financiranjem političnih strank in njihovimi volilnimi kampanjami bedi računsko sodišče. Odgovor na vprašanje, ali se jim zdi zakonodaja o financiranju političnih strank ustrezna, po njihovem ni enoznačen, nekatere rešitve pa bi lahko bile tudi drugačne. 

Ali torej zakonodaja daje podlago za resnični vpogled v njihovo financiranje in financiranje volilnih ter referendumskih kampanj? 
Financiranje političnih strank urejata dva zakona: o političnih strankah ter o referendumski in volilni kampanji. Oba računskemu sodišču, kot meni samo, omogočata "dovolj velika pooblastila za revidiranje političnih strank, ki nam dajejo dober vpogled v financiranje političnih strank in volilnih ter referendumskih kampanj".

Pravilo enega računa ima tudi obvode

Če posumijo, da v letnem poročilu stranke niso prikazani oziroma niso pravilno izkazani vsi podatki, lahko na računskem sodišču zahtevajo pojasnila, podatke in listine tretjih oseb, tudi fizičnih.

“Na naša zaprosila nam odgovarjajo ne samo osebe javnega prava, temveč tudi banke ter zasebni subjekti kot dobavitelji. Ne smemo pa spregledati, da tudi politične stranke same na spletu objavljajo nekatere informacije o dogodkih, ki so lahko koristne pri izvajanju v revizij političnih strank," so pojasnili. 

Že pri prvem preverjanju je računsko sodišče pod vodstvom Tomaža Vesela ugotovilo, da sta dve največji stranki – SMC in SDS – prikrili imena posameznikov – donatorjev. Že pri prvem preverjanju je računsko sodišče pod vodstvom Tomaža Vesela ugotovilo, da sta dve največji stranki – SMC in SDS – prikrili imena posameznikov – donatorjev. Foto: Bojan Puhek Pri financiranju volilnih in referendumskih kampanj pa je treba upoštevati, da mora njihov organizator po zakonu vsa finančna sredstva, ki jih sam nameni ali dobi za financiranje kampanje, zbrati na posebnem transakcijskem računu in da mora vse stroške volilne kampanje poravnavati izključno s tega računa. 

“Ker pa se volitve vedno dogajajo lokalno, obstaja tveganje, da stranka oziroma organizator kampanje ni poročal o vseh stroških volilne kampanje,” so nam pojasnili na računskem sodišču.

 

Katere nepravilnosti je odkrilo računsko sodišče?

  • Računi, ki se nanašajo na redno poslovanje politične stranke, so bili plačani s posebnega transakcijskega računa za volilne kampanje namesto s transakcijskega računa za redno poslovanje ali obratno.
  • Stranke so prejele denarne prispevke pravnih oseb in nekaj izrednih popustov pravnih oseb. Stranke bi morala taka nedovoljena nakazila v 30 dneh nakazati v humanitarne namene, a tega ne počnejo.
  • Nedovoljene prispevke manjšega števila tujih državljanov.
  • Problematična so tudi različna medsebojna nakazila političnih strank, ki so predlagale skupno listo kandidatov za volitve poslancev v Evropski parlament, državni zbor in za volitve županov ali občinskih svetnikov.
  • Precej je primerov, ko stranke v svojem letnem poročilu niso poročale o vseh fizičnih osebah, ki so darovale stranki več kot višino povprečne bruto mesečne plače.
  • Nekaj je primerov, da stranke niso imele pristopne izjave članov, ki so plačali članarino.
  • Stranke so tudi izknjižile svoje obveznosti, ker upnik naj ne bi več obstajal.
  • Stranka je izvedla storitve za drugo politično stranko, ki jih je ta plačala.
  • Stranka je prejela posojilo od pravne osebe, ki ni banka ali posojilnica. 
  • Stranka v svojem letnem poročilu ni razkrila vseh podatkov o posojilih ali pa ni razkrila posojil, ki so jih stranki dale fizične osebe.

… in kaj sistemske težave?

Ob vsem tem je računsko sodišče ugotovilo sistemske težave pri financiranju strank: 

  • nekateri občinski predpisi omogočajo občinam, da zaračunajo političnim strankam nižje najemnine za občinske prostore kot preostalim na subjektom na trgu,
  • nižje cene ali celo brezplačne storitve za objavo oglasov v občinskih glasilih v obdobju volilnih kampanj ali za objave člankov med letom;
  • zakonodaja ne omogoča medsebojnih nakazil političnih strank, ki so skupaj nastopale na volitvah; tako je računsko sodišče ugotovilo, da je ena stranka s pogodbo odstopila drugi politični stranki del prihodkov, ki jih dobi iz državnega proračuna za svoje redno delo v državnem zboru.

Obvodi pri financiranju: ko račune za politično stranko plačujejo tretji

Ali politične stranke po mnenju računskega sodišča uporabljajo obvode za svoje financiranje? 
Zgodbe o tem lahko pred vsakimi volitvami na veliko poslušamo iz vrst gospodarstvenikov. "Obstaja verjetnost, da račune za storitve ali za blago, ki jih naročijo politične stranke, plača tretja oseba, lahko tudi nezakoniti financerji. Če se ta transakcija ne izkaže na transakcijskem računu in v računovodskih izkazih politične stranke, potem tega nedenarnega prispevka politični stranki računsko sodišče skoraj ne more izslediti," priznavajo na računskem sodišču.

Kot revizijska inštitucija lahko namreč delujejo le na podlagi dokazov, ki jih lahko pridobijo na podlagi revizijskih metod dela, ne morejo pa uporabljati metod kriminalistične policije.

Zakaj je v tujini drugače?

Na nezadostno zakonsko ureditev financiranja političnih strank in nevarnost neučinkovitega nadzora nad njihovim finančnim položajem so v preteklosti opozarjali tudi v Transparency International Slovenia  Društvu Integriteta. 

Leta 2014 so opravili raziskavo, ki je zajela deset dimenzij financiranja političnih strank, ključnih za zagotavljanje preglednosti ter zmanjševanje korupcijskih tveganj in zlorab. Po mnenju društva se je za posebno oviro izkazala ureditev, ki posameznim strankam omogoča, da lahko pred javnostjo zadržijo informacije o precej visokih zneskih. Predlagalo je popolno prepoved prispevkov, vplačanih v gotovini.

Poleg tega je znano, da začnejo organizatorji volilnih kampanj denar zanje zbirati šele po volitvah, ko zaprejo posebne račune, na katere bi se moral stekati denar za volilne kampanje.

Drugačna praksa preglednosti financiranja in kazni je v tujini. V ZDA je na primer vsak trenutek znano, koliko sredstev je posamezni predsedniški kandidat zbral za kampanjo. V Franciji in Veliki Britaniji pa se poslancem, ki so goljufali pri financiranju kampanj, odvzame mandat.

SMC: na računih več kot pol milijona

Miro Cerar, SMC Miro Cerar, SMC Foto: STA V prvih treh letih je SMC uspelo ustvariti dobrih 564 tisoč evrov presežka prihodkov nad odhodki. Ta denar ima v celoti naložen na računih in pomeni veliko večino njenega premoženja. Nima najetih posojil, ima pa 104.500 evrov kratkoročnih poslovnih obveznosti. Stranka ima trenutno 60 lokalnih odborov. 

Lastniških deležev v drugih pravnih osebah nima, tudi v Zavodu 14, ki velja za njen civilnodružbeni podaljšek, ne. Njegov edini družbenik je Jernej Pirc. Pred tem sta bila solastnika še Jurij Kač in Jože Artnak, generalni sekretar SMC.

DeSUS: kmalu bodo brez dolgov

Karl Erjavec, DeSUS Karl Erjavec, DeSUS Foto: Bor Slana "Ker leto 2016 ni bilo volilno leto, si je stranka finančno opomogla, povečala so se denarna sredstva ter zmanjšali obveznosti in presežek odhodkov nad prihodki iz preteklih let," v letnem poročilu navajajo v DeSUS. 

Za redno poslovanje ima stranka na računu približno 542 tisoč evrov, še skoraj 12 tisoč evrov pa ima v gotovinski blagajni. Še dva območna odbora (Velenje in Celje) imata ločeno vezana sredstva v vrednosti 45.200 evrov. 

DeSUS je leta 2014, ko so bile na sporedu trojne volitve (državnozborske, lokalne in evropske), pri Delavski hranilnici najela posojilo v vrednosti 120 tisoč evrov. Zapade v letu 2018, do zadnjega dne lanskega leta pa ga je stranka že skoraj v celoti poplačala, saj dolguje le še 10.500 evrov. Najeto ima kratkoročno posojilo pri neznani pravni ali fizični osebi, ki ga lani ni odplačevala. 

V DeSUS so leta 201¸6 prejeli le dobrih 2.300 evrov prispevkov fizičnih oseb. Za primerjavo: to je približno desetkrat manj od zneska, ki so ga leta 2014 stranki skupaj nakazale zgolj tri osebe: njen evropski poslanec Ivo Vajgl, njegova žena Mojca Zlobko Vajgl in državni sekretar v kabinetu predsednika vlade Tadej Slapnik.

SDS: stranka z največ premoženja

Janez Janša, SDS Janez Janša, SDS Foto: Bojan Puhek Med vsemi strankami ima največ premoženja SDS. Samo vrednost njenih nepremičnin znaša 1,8 milijona. Predlani je imela stranka več kot pol milijona evrov presežka prihodkov nad odhodki, letos le še slabih 140 tisočakov.

SDS ima ob posojilu Dijane Đuđić, ki je stranki posodila 450 tisoč evrov, še dve posojili. Oktobra so najeli 100 tisoč evrov posojila pri Abanki po obrestni meri 1,7 odstotka (odplačali so 33 tisoč evrov), še 60 tisoč evrov pa jim je posodilo podjetje Nova Obzorja. Prvo posojilo morajo vrniti do konca marca, drugo pa do 16. avgusta.

Več let je bila javna skrivnost, da ima stranka s svojimi poslanci sklenjene pogodbe, ki od teh zahtevajo plačilo visokega nadomestila ob izstopu iz stranke. To se je potrdilo ob lanskem odhodu poslanca Andreja Čuša, proti kateremu je SDS vložila tožbo.

Preberite še -> SDS za osem tisoč evrov toži Andreja Čuša

SD: do posojila pri Delavski hranilnici

Dejan Židan, SD Dejan Židan, SD Foto: Ana Kovač SD ima ob SDS daleč najbolj organizirano terensko mrežo. Deluje prek lokalnih in interesnih organizacij – Mladega foruma, Ženskega foruma, Foruma starejših, Delavske zveze, Okoljskega in Evropskega foruma. Združuje 11.800 članic in članov ter 11 tisoč simpatizerjev.

Ima več kot 35 območnih in 190 občinskih organizacij. Zaposluje sedem ljudi – enako kot SMC.

Leta 2015 so najeli 336.250 evrov posojila pri Delavski hranilnici, ki ga redno odplačujejo in ga morajo vrniti do 31. januarja 2023. Obrestna mera znaša 4,9 odstotkov plus 6-mesečni EURIBOR, posojilo pa so zavarovali z nepremičnino.

ZL: razpadajoča koalicija finančnih palčkov

Luka Mesec, ZL Luka Mesec, ZL Foto: Matej Leskovšek Med tremi strankami, ki so tvorile zdaj očitno že razpadlo koalicijo Združena levica, je bila na zadnji dan leta 2016 finančno najmočnejša Iniciativa za demokratični socializem (IDS), ki jo vodi Luka Mesec. 

Samo s članarinami so leta 2016 zbrali dobrih 22 tisoč evrov. Večino zneska, ki ga je prejela IDS, je verjetno vplačal Mesec, saj je že pred časom javno potrdil, da stranki mesečno plačuje 950 evrov "funkcionarske članarine".

NSi: selitev v nove prostore

Ljudmila Novak, NSi Ljudmila Novak, NSi Foto: STA Nova Slovenija (NSi) je leta 2014 najela kredit pri Delavski hranilici. Izposodili so si 60 tisoč evrov, s 5,5 odstotno obrestno mero. Kredit so poplačali 30. junija leta 2015.

Na zadnji dan leta 2016 skoraj ni bila zadolžena stranka. Imela je le za nekaj več kot 30 tisoč evrov kratkoročnih poslovnih obveznosti. V letu 2016 je stranka prejela le en prispevek, višji od povprečne plače. Tri tisočake ji je nakazal nekdanji ljubljanski župan Jože Strgar.

Stranka je leta 2016 izpraznila prostore svojega sedeža na Cankarjevi ulici v Ljubljani, saj jih je Mestna občina Ljubljana prodala Združenju za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO). V soseščini je kupila poslovne prostore in leta 2016 zanje plačala prvi obrok. Z prodajalcem se je dogovorila za desetletno odplačilo kupnine.

Komentarji

3
  • slov1ec / 11.01.2018. ob 09:31

    Mešanje megle

  • stanly / 11.01.2018. ob 09:51

    tudi iz teh podatkov sledi, da je SDS DALEČ NAJBOLJ ZAUPANJA VREDNA STRANKA

  • Breiva / 11.01.2018. ob 08:24

    Pozabili ste napisati, koliko nepremičnin imajo stranke in kako so prišle do njih. Če ima stranka v lasti nepremičnine velikih vrednosti, potem te zadolžitve ne pomenijo veliko.

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.