Zaslužek na račun begunske krize

Zdaj ko je pred vrati zima, se evropske države, ki so končni cilj begunske reke, spoprijemajo s težavo namestitve beguncev. Na Švedskem in v Nemčiji pozimi begunci ne morejo bivati v šotorih ali montažnih objektih in prav tu se je izkazalo, da se z begunsko krizo lahko zasluži. V obeh državah beguncem namestitev priskrbijo zasebna podjetja.

Švedska potrebuje namestitev za 80 tisoč ljudi Na Švedskem je to povzročilo ogorčeno javno razpravo, ali je etično, da na račun beguncev služijo zasebniki. Vsak teden na Švedsko pride več tisoč beguncev in vsem je treba pred zimo najti stanovanje.

Oblasti preprosto nimajo dovolj praznih stanovanjskih enot, da bi jih namestile, zato jih za zdaj nameščajo v ogrevane šotore in si prizadevajo najti namestitev za 80 tisoč ljudi, kolikor jih je letos prišlo na Švedsko. Pri tem se zanašajo na zasebni sektor, ki bi lahko priskrbel bivališča, račune pa bo plačala država.

Švedski premier proti zasebnim zaslužkom Mnogi na Švedskem se s tem ne strinjajo. Levosredinska vlada nasprotuje taki nastanitvi beguncev, a sistem so uvedle prejšnje vlade, v trenutnem urgentnem položaju pa nimajo druge možnosti, kot da ga uporabijo.

Celo predsednik vlade Stefan Löfven je po poročanju Guardiana direktorje teh zasebnih podjetij vprašal, ali se, čeprav služijo na račun beguncev, dobro počutijo, ko se pogledajo v ogledalo. Minister za migracijo Morgan Johansson je ta podjetja opisal kot podjetja, ki si polnijo žepe v času, ko država strga denar za begunce. Ministrstvo za pravosodje je opozorilo, da so celo povišali cene za kratkotrajne zasebne namestitve.

Devet tisoč evrov mesečno za namestitev otroka Še posebej so povišali cene za namestitev begunskih otrok, ki so prišli brez spremstva in potrebujejo rejniške družine. Podjetje Aleris, ki ga ima v lasti ena najvplivnejših švedskih družin Wellenberg, na primer za namestitev enega begunskega otroka v rejniško družino mesečno zaračuna devet tisoč evrov, račun pa izstavi državi. Neko drugo zasebno podjetje za dan oskrbe begunskega otroka v rejniški družini računa 200 evrov.

Podjetje Jokarjo, ki je največje zasebno podjetje za iskanje bivališč beguncem, je v enem letu potrojilo svoj dobiček, njegov lastnik pa razlaga, da je ustvaril Ikeo za azilante. Za dan nastanitve odraslega begunca državi računajo 37 evrov. Zanimivo je, da je ravno lastnik tega podjetja Bert Karlsson v začetku devetdesetih ustanovil stranko Nova demokracija, ki vztrajno zavrača priseljence.

V Nemčiji begunski Aldi Tudi v Nemčiji je država za namestitev beguncev vezana na zasebni sektor. Največje podjetje za iskanje namestitve za begunce v Nemčiji je European Homecare, ki zaposluje 900 ljudi in je v zadnjih mesecih našlo namestitev za 15 tisoč beguncev. Tudi oni se opisujejo kot trgovska veriga za begunce, natančneje kot begunski Aldi.

Nemška mesta se ukvarjajo tudi z dobičkarji, ki bi radi zaslužili na račun cene zabojnikov ali praznih stanovanj v mestih. Tako so se na primer cene zabojnikov povečale za trikrat, špekulanti pa so povečali tudi cene zemljišč. V mestu Hamm so po poročanju DW dobili ponudbo za nakup ali najem praznih stanovanj po astronomski ceni, ponudbo pa jim je poslal sklad s Kajmanskih otokov.

Nemška mesta si pri iskanju namestitve za begunce pomagajo ali s praznimi socialnimi stanovanji ali s hitro postavitvijo mobilnih naselij. Če jim to ne uspe, se obrnejo na European Homecare. Po podatkih poslovnega časopisa Handelsblatt je leta 2013, torej še pred vrhuncem begunske krize, vrednost podjetja European Homecare narasla za 80 odstotkov. V podjetju trdijo, da ne služijo na račun begunske krize, saj so le dobavitelji v celotnem azilnem procesu.