Zakaj je arabska pomlad krvavo propadla

Beseda, ki namiguje na evropsko pomlad narodov leta 1848 in praško pomlad leta 1968, ni bila prvič uporabljena leta 2010, ampak že leta 2005. Takrat so se v Libanonu po atentatu na nekdanjega libanonskega premierja Rafika Haririja začeli množični protesti.

Revolucija ceder Revolucija ceder, kot so Američani poimenovali to gibanje, Libanonci pa so ji nadeli tudi ime pomlad ceder, je bila uspešna, saj so protestniki dosegli glavni cilj – odhod sirskih sil iz države.

Takrat so se številni zahodni analitiki spraševali, ali je to začetek demokratizacije Bližnjega vzhoda, ki jo je napovedoval tedanji ameriški predsednik George Bush mlajši, ko je leta 2003 napadel Irak in strmoglavil diktatorja Sadama Huseina.

Obamova arabska pomlad Ko so se leta 2010 začeli množični protesti oziroma revolucija jasminov v Tuniziji, je novinar Marc Lynch v ameriški reviji Foreign Policy napisal članek, ki ga je poimenoval Obama's Arab Spring (sl. Obamova arabska pomlad).

Toda Obamova arabska pomlad se je klavrno končala. Tunizijo, rojstni kraj te pomladi, na vsake toliko časa pretresajo krvavi napadi islamskih teroristov, umori protiislamističnih politikov in politične krize. Kljub temu je primerjalno gledano to še najtrdnejša popomladna država.

Anarhija v Libiji Libija je namreč po državljanski vojni, ki je strmoglavila diktatorja Moamerja Gadafija, zdrsnila v anarhijo, saj v državi ni centralne oblasti, in postala odskočna deska za tihotapce nezakonitih priseljencev v Italijo. Vse močnejša je libijska veja Islamske države.

V Egiptu, kjer so protestniki februarja 2011 dolgoletnega egiptovskega predsednika Hosnija Mubaraka prisilili, da je odšel z oblasti, so izvedli demokratične parlamentarne in predsedniške volitve.

Demokracija na oblast postavi islamiste Toda na teh volitvah so zmagali islamisti dolga desetletja zatirane Muslimanske bratovščine, kar je pognalo strah v kosti zagovornikom sekularnega Egipta in koptskim kristjanom. Ti so se znova napotili na ulice, na pomoč jim je julija 2013 priskočila vojska, ki je bila prej temelj Mubarakove oblasti, in z oblasti vrgla islamiste.

Vsepovsod v arabskem svetu se je po propadu avtoritarnih socialistično-nacionalistično-sekularnih režimov okrepil islamizem. Na podlagi izidov prvih volitev po izbruhu arabske pomladi v Egiptu ali Tuniziji, kjer je najmočnejša stranka islamistična Enahda, ki se zgleduje po egiptovski Muslimanski bratovščini, bi lahko rekli, da je v arabskem svetu demokratizacija odprla vrata islamizaciji.

Alžirska pomlad in vojaški udar leta 1992 Da je demokratizacija pogosto enaka islamizaciji, ni nič novega. Podobno kot v Tuniziji in Egiptu je tudi konec leta 1991 v prvem krogu prvih svobodnih in demokratičnih volitev v Alžiriji slavila Fronta islamske rešitve (FIS). Drugega kroga ni bilo, saj je oblast prevzela alžirska vojska in ohranila vpliv socialistične Fronte za nacionalno osvoboditev (FLN), ki je državi vladala od neodvisnosti leta 1962.

Alžirija je nato zgrmela v nekajletno krvavo državljansko vojno med vojsko in islamističnimi uporniki. Nasilje se je približalo tudi Evropi: alžirski islamski teroristi so decembra 1994 ugrabili francosko letalo, s katerim so se menda hoteli zaleteti v Eifflov stolp. Francoska policija je nato v Marseillu osvobodila potnike in ubila ugrabitelje.

Islamizem, džihadizem in vojaški udari Podoben scenarij – na eni strani vzpon islamističnih strank, pa tudi skrajnih džihadistov (Islamska država, Al Nusra …), ki so pripravljeni na krvavo nasilje, na drugi strani pa prizadevanje vojaških struktur, da bi ohranili staro razmerje moči – se ponavlja tudi po arabski pomladi 2010–2011.

Pretresi v arabskem svetu in raznorazne arabske "pomladi" niso nič novega. Po osamosvojitvi arabskih narodov izpod francoske in britanske kolonialne nadoblasti so jih sprožali državni udari, ki so jih vodili mladi in revolucionarno navdušeni častniki.

Arabski socialistično navdahnjeni revolucionarni častniki Arhetip takšnega arabskega vojaškega revolucionarja je bil egiptovski nacionalistični častnik Gamal Abdel Naser. Ta je leta 1952 z vojaškim udarom vrgel z oblasti kralja Faruka I. in začel izvajati program arabskega socializma: agrarna reforma, industrializacija, državno vodeno centralno-plansko gospodarstvo, urbanizacija, sekularizacija …

Na podoben način so julija 1958 iraški častniki strmoglavili kralja Faisala II., ki je vladal državi od leta 1932, ko je Irak uradno postal neodvisna država, in pomorili njegovo družino. S tem državnim udarom je bilo konec sanj o združitvi arabskih hašemitskih monarhij Iraka in Transjordanije oziroma Jordanije.

Arabski socialisti prevzamejo oblast v Iraku in Siriji Pozneje se je v Iraku zvrstil niz političnih pretresov, dokler ni leta 1963 oblasti prevzela arabska socialistična stranka Baas, ki se je programsko zavzemala za enotno arabsko državo. Leta 1979 je najmočnejši mož v Iraku postal arabski socialist Sadam Husein, ki je vladal do leta 2003.

Tudi v sosednji Siriji, ki je po drugi svetovni vojni postala republika, se je od leta 1949 zvrstil niz vojaških državnih udarov. Leta 1963 je tudi v Siriji oblast prevzela arabska socialistična stranka Baas, ki je bila naklonjena zavezništvu s Sovjetsko zvezo. Leta 1971 je v Siriji na oblast prišel baasistični častnik Hafez Al Asad, oče zdajšnjega sirskega predsednika Bašarja Al Asada.

Gadafijeva revolucija Po Naserju in drugih revolucionarnih arabskih častnikih se je zgledoval tudi 27-letni libijski polkovnik Moamer Gadafi. Ta je leta 1969 vrgel z oblasti libijskega kralja Idrisa, ki je državo vodil od osamosvojitve leta 1951.

Gadafi je slovel kot čudaški voditelj in bil vpleten v teroristične napade na Zahodu. Spomnimo se zrušenja ameriškega potniškega letala nad škotskim Lockerbiejem leta 1988, za katerega je bila usodna podtaknjena bomba. Leta 1977 je razglasil arabsko socialistično republiko džamahirijo.

Američani leta 2003 zrušijo Sadama Arabske socialistično-nacionalistično-sekularne režime, ki so dolga desetletja s trdo roko vladali v številnih arabskih državah, so prvi načeli Američani, ki so leta 2003 napadli Irak in zrušili Sadamov režim. Iraku zdaj vladajo Iranu naklonjeni šiiti in je, prav tako kot Iran, uradno islamska republika. Delu države od leta 2013 vlada sunitska islamistična teroristična organizacija Islamska država.

Nato je arabska pomlad 2010–2011 z oblasti vrgla tunizijskega samodržca Zineja El Abidineja Ben Alija in libijskega diktatorja Gadafija. Z oblasti se je poslovil tudi egiptovski "faraon" in Naserjev politični dedič Hosni Mubarak, a je "njegova" vojska leta 2013 spet prišla nazaj na oblast.

Žilavi sirski predsednik Al Asad Bolj žilavi nasprotnik je sirski Bašar Al Asad. Ta ni tako vojaško uspešen v boju proti "notranjim sovražnikom", kot je bil njegov oče Hafez, ki je na primer leta 1982 zadušil upor privržencev islamistične Muslimanske bratovščine v mestu Hama in za dolga desetletja "umiril" sunitsko večino, saj je po izbruhu arabske pomladi leta 2011 izgubil nadzor nad večino sirskega ozemlja.

A se Bašar, predvsem po zaslugi iranske in ruske pomoči, še drži nad vodo. Od leta 2012 v Siriji velja nova ustava, s katero je stranka Baas formalno "sestopila z oblasti" in dovolila večstrankarski sistem.

Naftni denar ohranja mir v zalivskih državah Nobenih večjih pretresov, če odštejemo proteste šiitske manjšine v Bahrajnu, ni arabska pomlad povzročila v bogatih zalivskih monarhijah (Savdska Arabija, Katar, Kuvajt …). Tam lahko aristokratski oblastniki s podporo islamske duhovščine ohranjajo mir v hiši s socialnimi programi, ki jih financirajo z naftnim izkupičkom. Razmeroma mirno je tudi v hašemitski Jordaniji, kraljevini Maroku ali Alžiriji, ki je svojo "pomlad" doživela že v letih 1991–1992.