Vrnitev Trumpovega velikega megafona?

Profesor na fakulteti za družbene vede (FDV) Marko Milosavljević Foto: STA ,

O Twitterju Marko Milosavljević pojasnjuje, da je to družbeno omrežje predvsem nekakšen megafon. "To pomeni, da Twitter sam po sebi sploh ni tako relevanten. Tudi v Sloveniji, če pogledate statistične podatke, boste videli, da sta bistveno bolj relevantna Instagram in Facebook. Twitter je tudi v svetu na splošno platforma, ki bistveno odstopa od nekega splošnega nacionalnega demografskega povprečja, kar pomeni, da je na Twitterju nadpovprečno število ljudi, ki se ukvarjajo s politiko, mediji, računalništvom, piarjem in podobnimi zadevami. Vsakdanjih ljudi je na Twitterju razmeroma malo. Tisti, ki se na Twitterju pogosto pretvarjajo, da so vsakdanji ljudje, so v resnici najpogosteje troli."

Kot pravi Milosavljević, vsebine, ki so objavljene na Twitterju, pridejo do razmeroma ozkega kroga neke zelo zainteresirane javnosti, da potem te vsebine zelo angažirano deli, jih komentira, se med seboj prepira in tako naprej. "Ampak za splošni učinek je v resnici še vedno ključna vloga klasičnih medijev, ki potem to vsebino, objavljeno na Twitterju, okrepijo tisti hip, ko začnejo nekoga citirati, in tisti hip, ko začnejo te stvari objavljati kot relevantne. Mediji s tem sebi in javnosti v resnici naredijo medvedjo uslugo, ker v tem primeru tudi oni v resnici delujejo kot megafoni, namesto da bi poklicali akterja, to je nekega politika, gospodarstvenika ali športnika, in pridobili njegovo izvirno izjavo. Mediji torej samo reproducirajo tisto, kar je nekdo objavil na Twitterju."

To se je zgodilo tudi v obdobju prve Trumpove kampanje za predsednika ZDA. Kot pojasnjuje Milosavljević, je bil Trump v času napovedi kandidature za predsednika ZDA poleti 2015 na repu republikanskih politikov. "Nihče mu ni pripisoval nobenih realnih in večjih možnosti niti za zmago znotraj republikanske stranke. Potem pa je predvsem s pomočjo svojih kontroverznih izjav, najprej jih je objavljal na Instagramu, potem pa zlasti na Twitterju, poskrbel za veliko medijske pozornosti. In s to medijsko pozornostjo je postal relevanten dejavnik. Najprej v republikanski stranki, tako da mu je uspelo zmagati na republikanskih strankarskih volitvah, potem pa mu je še uspelo postati predsednik ZDA. Twitter je torej tukaj šele prva stopnja, glavna stopnja za splošno občinstvo so še vedno klasični mediji," ugotavlja Milosavljević.

Glede Muskove odločitve, da Trumpu znova dovoli račun na Twitterju, Milosavljević pravi, da je ta odločitev predvsem zanimiv kazalnik tega, kako družbena omrežja v resnici danes še vedno delujejo. "Delujejo torej kot nekakšna muha svojih lastnikov. Ali je to Elon Musk, Mark Zuckerberg ali katerikoli drugi lastnik kakšnega drugega družbenega omrežja. Njihova pravila so večinoma pogosto arbitrarna in popolnoma nedorečena. Tudi njihova hišna pravila, to je terms and conditions, so zelo pogosto nedorečena, so pogosto nenatančna in že v preteklosti se je dostikrat dogajalo, tudi pri Twitterju, še pred Muskom, da so nekatere stvari nenatančno opredelili."

Pogosto so žrtve teh nedorečenih pravil mediji. Kot pojasnjuje Milosavljević, tako družbena omrežja oziroma platforme tudi slovenskim medijem skoraj redno preprečujejo objavo relevantnih novinarskih fotografij. "Poznamo primer, da so enemu od naših medijev preprečili objavo znane fotografije vietnamske deklice iz obdobja vojne v Vietnamu, na kateri teče stran od goreče vasi. To se je že prej zgodilo nekemu nizozemskemu časopisu. Takrat sta se na to Facebookovo cenzuro odzvala tako glavni urednik nizozemskega časopisa, in, če se ne motim, tudi nizozemski premier."

Ti primeri cenzure so posledica njihove nedorečenosti in muhavosti. Pa tudi posledica dejstva, da imajo družbena omrežja za te posege na razpolago pogosto neusposobljene ekipe ljudi. "Mediji in javnosti nimajo skoraj nobenih možnosti posredovanj in ustreznega odziva. Če se neki lastnik odloči, da en dan dovoli Donalda Trumpa, se lahko neki lastnik naslednji dan odloči, da dovoli objave Vladimirja Putina in samodržcev iz Čečenije ali pa dovoli objave Islamske države. Ta oseba se lahko iz enake muhavosti in samovoljno kot lastnik, niti ne kot urednik, odloči, da bo dovolil objavo nasilnih prizorov, na primer obglavljanja talcev."

Milosavljević je tudi prepričan, da bi morala nad platformami obstajati neka splošna zakonodaja, ki bi lahko preprečila najhujše arbitrarnosti oziroma najhujše muhavosti. "Nekega dne lahko ta isti lastnik sestavi seznam ljudi, ki jim zato, ker mu niso všeč, ne bo več dovolil objavljati na tej platformi. Rekel bo, da je to njegova zasebna lastnina. To je res, ampak tudi v ZDA vse pogosteje ugotavljajo, da imajo te platforme vse značilnosti kritične infrastrukture, ki jo potrebuje neka družba za svoje delovanje. Tudi zaradi varnostnih razlogov, v primerih, kot so vojne, nemiri ali pandemije nalezljivih bolezni, kot je covid-19."

Kot še pravi Milosavljević, v ameriški politiki intenzivno razpravljajo o tem, da se tem velikim platformam dodeli status kritične infrastrukture, kot sta na primer elektrika ali vodovod, za katero morajo obstajati nekakšna univerzalna pravila, ne pa, da se lastnik lahko samovoljno odloči, da vas izključi.