V Siriji vse okrutnejši tudi uporniki

Ob zasedbi kontrolne točke Sarakib, jugovzhodno od največjega sirskega mesta, Alep, so uporniki zbrali preživele pripadnike vojske Bašarja Al Asada, jih prisilili, da se uležejo, in jih vsaj osem, morda tudi enajst, usmrtili. Sirski observatorij za človekove pravice, majhna skupina borcev za človekove pravice, ki ima sedež v Veliki Britaniji in poskuša beležiti mrtve na obeh straneh, je usmrtitve že razglasil za masaker. A te žrtve niso edini Al Asadovi podporniki, ki so jih uporniki usmrtili. Sirska opozicija je prejšnji teden v Katarju oblikovala enotno koalicijo, Amnesty International pa je ob tem politično vodstvo koalicije pozval, naj v prihodnje preprečijo vojne zločine, kot je bil ta v Sarakibu. Vendar se zdi, da med samimi uporniki obstaja precejšnje nesoglasje o tem vprašanju. "Maščevanje je vera strahopetcev," je poudaril član opozicije iz mesta Masjaf v svoji obsodbi usmrtitev v Sarakibu. "Revolucije nismo začeli zaradi tega, tovrstno obnašanje je odvratno," je še povedal. Po drugi strani se krvniki s tem najbrž ne bi strinjali, saj so usmrtitve posneli, posnetki pa so pozneje končali na spletu, kjer so izzvali tako ostro kritiko kot navdušenje. Usmrtitve v Sarakibu osvetljujejo protisloven razvoj dogodkov, medtem ko se dvajsetmesečna državljanska vojna, ki je terjala že vsaj 40 tisoč življenj, nadaljuje. Po eni strani je Sirska svobodna vojska vedno bolje organizirana, po drugi strani pa vse več neuradnih uporniških skupin nenadzorovano pustoši po manj obljudenih predelih države. Medtem ko zapore Sirske svobodne vojske zdaj že rutinsko nadzorujejo odvetniki, pa druge uporniške skupine svoje ujetnike usmrčujejo kar ob robu ceste. Vzporedno z napori upornikov, da ne bi postali podobni režimu, proti kateremu se borijo, se tako vrsti vedno več okrutnih dejanj.

Težko je presoditi, kdo v resnici dela vojne zločine

A okoliščine praviloma niso tako očitne kot v primeru usmrtitev v Sarakibu. Kajti to, kar se je začelo kot miren upor proti diktatorju, se je spreobrnilo v surovo vojno, o kateri poroča le peščica tujih novinarjev. Kljub temu je na spletu na tisoče posnetkov in fotografij, posnetih z mobilnimi telefoni, ki prikazujejo surove usmrtitve. Vendar so ti posnetki večinoma slabi zaradi tresenja in zamegljeni, zaradi česar ni mogoče jasno razbrati, katera stran v resnici izvaja okrutnosti.

Tudi ko sicer obstaja nazoren prikazni material, je namreč izredno težko ugotoviti, kaj v resnici prikazuje. V sredini avgusta je po spletu zakrožil posnetek slabe kakovosti navdušene skupine ljudi, ki z vrha večnadstropne zgradbe mečejo trupla. Ta grozljivi prikaz je ruska televizijska mreža Russia Today uporabila kot dokaz, zakaj mora Rusija še naprej podpirati Al Asadov režim. V okviru njihove interpretacije dogodkov so se uporniki namreč izživljali nad nedolžnimi poštnimi delavci. A preiskava skupine Human Rights Watch, ki je bila opravljena na kraju, je pokazala drugačno plat zgodbe. Stavba, s katere so metali trupla, je bila res pošta, vendar to niso bili nedolžni poštni delavci, temveč režimski ostrostrelci, ki so že več tednov terorizirali lokalno prebivalstvo.

Nasilje traja že tako dolgo, da njegova medijska podoba ni več jasna

Ker vojna v Siriji divja že dvajset mesecev in obe strani silovito napadata druga drugo, se v zahodnih medijih vse bolj uveljavlja prepričanje, da je o obeh straneh treba poročati enakomerno. Amnesty International je tako v svojem septembrskem poročilu o položaju v državi ostro kritiziral obsežne zračne napade in topniška obstreljevanja vasi in mest, ki jih je zakrivil Al Asadov režim. Vendar Amnesty v istem poročilu kritizira tudi upornike, ker so v streljanju uporabljali nenatančno orožje in s tem ogrozili civilno prebivalstvo. Na podlagi tega poročila so posledično številni mediji poročali o tem, da Amnesty podaja ostre kritike obeh strani.

Obenem pa nasilje traja že tako dolgo, da po pravilih medijske industrije preprosto ne velja več za novico. Al Asadova vojska že več mesecev z letalstvom in kopenskimi silami vsak dan obstreljuje od 60 do 200 mest in vasi. Vsak teden umre več sto civilistov, samo prejšnji teden naj bi v Damasku vladne enote usmrtile več kot 40 ljudi. A z vsakim dnem in vsako novo usmrtitvijo narašča nevarnost hujšega maščevanja upornikov. Šele takrat, ko bo režim padel, bo znano, kdo izmed upornikov bo prevladal – tisti, ki terjajo povračilne ukrepe in maščevanje, ali tisti, ki so ob nedavnih uporniški usmrtitvah protestirali s transparentom: "Brez maščevanja! Ne zaidimo s poti! Vsem bomo sodili!"