"Težko se je bilo vrniti, v Sloveniji je povsem druga mentaliteta"

Brez strahu in s srečo v srcu se je Frančiška Praprotnik pred 55 leti usedla na vlak za Beograd, ko se je odločila, da bo svoje življenje podarila ljudem na robu preživetja. "Na vlaku sem zaspala, zbudila sem se šele pred predorom pred Beogradom. Bila sem presrečna."

"Samo kot redovnica bi težko pomagala gobavcem" Pri 35 letih, po velikih težavah in preprekah, je Frančiška v Beogradu izpolnila svojo željo iz otroških let, da bo postala redovnica. Vstopila je v red sester usmiljenk in si izbrala ime Miriam. Že pri petih letih se je namreč odločila, da bi rada skrbela za gobavce, zato je, še preden je vstopila v redovniško življenje, končala tudi študij medicine in štiri leta delala v Središču ob Savi.

"Ko sem bila v šestem ali sedmem letniku gimnazije, sem imela sicer željo, da bi študirala klasično filologijo. A sem potem pomislila, kaj bodo imeli gobavci od latinščine in grščine. Ko sem se odločila za medicino, je bilo edinkrat, da je bil razum pred srcem." Po pol stoletja opravljanja obeh poklicev sestra Miriam pravi, da se ta poklica lepo ujemata, saj kot redovnica ni imela drugega dela in skrbi, kot da je skrbela za bolnike.

30 let preživela med bolniki s tuberkulozo na Kosovu Kot misijonarko so sestro Miriam poslali na Kosovo, kjer je v Peči delala v bolnišnici za pljučne bolezni. "Naša bolnišnica je poleg inštituta v Beogradu postala ena najboljših bolnišnic za pljučne bolezni v Srbiji. Delali smo zelo dobro in strokovno, tako v bolnišnici kot na terenu," pripoveduje. Po zaslugi zaposlenih, ki so se odrekali honorarjem in dodatkom, je bolnišnica dobila napredne aparate, imela je tri laboratorije in tri rentgenske aparate.

Temelje in začetek razvoja bolnišnice je sicer postavil Slovenec, direktor dr. Lado Mlakar iz Maribora, ki mu je s pomočjo sodelavcev uspelo tuberkulozo skoraj izkoreniniti. "Žal se je zaradi zapletov na Kosovu potem spet pojavila," pravi sestra Miriam, ki je na Kosovu preživela 30 let.

V Albaniji iz nič sestre zgradile samostan in postavile lekarno Uspešno zgodbo je prekinila vojna, bolnišnica je bila uničena, sestra Miriam pa je morala leta 1991 bežati. Umaknila se je v Albanijo, kjer se je ravno takrat porušil stari režim. "Tam je bilo čisto drugače. V Draču, največjem pristanišču, ni bilo niti ene trgovine, gostilne, hotela … Vsak mesec so v dveh hišah delili hrano za ves mesec, a tega je bilo malo," pripoveduje sestra Miriam, ki se sprašuje, kako so ti ljudje preživeli s tako malo hrane.

Mesto se je zelo počasi začelo razvijati, k temu je pripomogla tudi naša sogovornica. Skupaj s sestrami usmiljenkami je zgradila samostan, ob katerem je stal zabojnik, v katerem je bila lekarna. V njej so reveži poleg brezplačnih zdravil dobili tudi olje, testenine, sladkor in bombone za otroke.

Tega sicer same ne bi zmogle. "Že tretji mesec po prihodu sem v Draču srečala eno gospo iz Bregenza iz Avstrije, ki je ustanovila humanitarno organizacijo za pomoč Albaniji. Ona nam je ogromno materialno pomagala, pomoč pa smo dobivale tudi od Slovenske karitas, nemških organizacij in posameznih dobrotnikov," pravi sestra Miriam.

"Slovenija je še vedno moja domovina, je edinstvena in lepa" Misijonarsko delo sestre Marie Praprotnik, ki bo letos dopolnila 90 let, je pred tremi leti prekinilo slabo zdravstveno stanje, zato se je vrnila v Slovenijo. Vrnitev je bila zanjo težja kot odhod v tujino. "Mogoče sem bila res malo predolgo od doma, da sem se navadila na drugo mentaliteto," pove nasmejano in doda, da se je v domovini počutila kar malo tuje.

Po vseh teh desetletjih življenja med "prijaznimi ljudmi, kjer te otroci takoj pozdravijo in klepetajo s teboj", se ji Slovenci zdimo precej bolj hladni in zadržani, predvsem pa manjka narodne zavesti. A dodaja, da je Slovenija kljub temu njena domovina, da je edinstvena in lepa ter da ji je tu lepo.

Vsak dan na internetu prebere novice iz Albanije Ob koncu pogovora nam je sestra Miriam zaupala, da svojega življenja ne bi mogla bolje izkoristiti. "Bilo je veliko lepih in čudovitih srečanj in doživetij z bolniki in ljudmi v stiski. Tisto srečo, ki sem jo čutila ob prihodu v Beogradu, čutim še danes, samo da je veliko večja."

Z bolniki in reveži iz Albanije sestra Miriam prek interneta še vedno ohranja stik. Pred desetimi leti, ko je bila še v Albaniji, je od prijateljice iz Avstrije za rojstni dan v dar dobila računalnik. "Prav nič nisem bila vesela, saj sem si vtepla v glavo, da nisem za računalnik. Pol leta je bil v omari, nato pa sem na pobudo mlajših le poskusila. Led je bil prebit, zdaj pa si ne znam več predstavljati življenja brez interneta." Tako pogosto pošilja elektronsko pošto, vsak dan pa prebere tudi novice o življenju v Albaniji.