Petek, 25. 7. 2014, 15.17
8 let, 7 mesecev
"Težko se je bilo vrniti, v Sloveniji je povsem druga mentaliteta"
Brez strahu in s srečo v srcu se je Frančiška Praprotnik pred 55 leti usedla na vlak za Beograd, ko se je odločila, da bo svoje življenje podarila ljudem na robu preživetja. "Na vlaku sem zaspala, zbudila sem se šele pred predorom pred Beogradom. Bila sem presrečna."
"Ko sem bila v šestem ali sedmem letniku gimnazije, sem imela sicer željo, da bi študirala klasično filologijo. A sem potem pomislila, kaj bodo imeli gobavci od latinščine in grščine. Ko sem se odločila za medicino, je bilo edinkrat, da je bil razum pred srcem." Po pol stoletja opravljanja obeh poklicev sestra Miriam pravi, da se ta poklica lepo ujemata, saj kot redovnica ni imela drugega dela in skrbi, kot da je skrbela za bolnike.
Temelje in začetek razvoja bolnišnice je sicer postavil Slovenec, direktor dr. Lado Mlakar iz Maribora, ki mu je s pomočjo sodelavcev uspelo tuberkulozo skoraj izkoreniniti. "Žal se je zaradi zapletov na Kosovu potem spet pojavila," pravi sestra Miriam, ki je na Kosovu preživela 30 let.
Mesto se je zelo počasi začelo razvijati, k temu je pripomogla tudi naša sogovornica. Skupaj s sestrami usmiljenkami je zgradila samostan, ob katerem je stal zabojnik, v katerem je bila lekarna. V njej so reveži poleg brezplačnih zdravil dobili tudi olje, testenine, sladkor in bombone za otroke.
Tega sicer same ne bi zmogle. "Že tretji mesec po prihodu sem v Draču srečala eno gospo iz Bregenza iz Avstrije, ki je ustanovila humanitarno organizacijo za pomoč Albaniji. Ona nam je ogromno materialno pomagala, pomoč pa smo dobivale tudi od Slovenske karitas, nemških organizacij in posameznih dobrotnikov," pravi sestra Miriam.
Po vseh teh desetletjih življenja med "prijaznimi ljudmi, kjer te otroci takoj pozdravijo in klepetajo s teboj", se ji Slovenci zdimo precej bolj hladni in zadržani, predvsem pa manjka narodne zavesti. A dodaja, da je Slovenija kljub temu njena domovina, da je edinstvena in lepa ter da ji je tu lepo.
Z bolniki in reveži iz Albanije sestra Miriam prek interneta še vedno ohranja stik. Pred desetimi leti, ko je bila še v Albaniji, je od prijateljice iz Avstrije za rojstni dan v dar dobila računalnik. "Prav nič nisem bila vesela, saj sem si vtepla v glavo, da nisem za računalnik. Pol leta je bil v omari, nato pa sem na pobudo mlajših le poskusila. Led je bil prebit, zdaj pa si ne znam več predstavljati življenja brez interneta." Tako pogosto pošilja elektronsko pošto, vsak dan pa prebere tudi novice o življenju v Albaniji.