Suniti in šiiti, 1.400 let sporov

Protesti ter zaostritev diplomatskih odnosov med Iranom in Savdsko Arabijo, potem ko je druga usmrtila 47 teroristov, vključno s šiitskim verskim vodjo v tej državi, so še enkrat pokazali na srž spora, ki je v ozadju nemirov na Bližnjem vzhodu. Gre za delitev na sunitske in šiitske muslimane, delitev, zaradi katere so se bile vojne, zaradi katere je nastala Islamska država in zaradi katere muslimanske države nočejo odločneje ukrepati v boju proti ekstremistom.

Državi, ki predstavljata neformalna voditelja sunitov in šiitov, sta prav Savdska Arabija in Iran, ki bijeta bitko za regionalno prevlado. Savdski Arabiji vlada dinastija sunitov, prav tako je 90 odstotkov njenih prebivalcev sunitov. Na drugi strani je Iran, kjer je 95 odstotkov prebivalcev šiitov. Globalno gledano je med muslimani okoli 15 odstotkov šiitov.

Spor o Mohamedovem nasledniku Teološka delitev na sunite in šiite je stara 1.400 let in izhaja iz časov neposredno po smrti preroka Mohameda leta 632. Ker ni določil svojega naslednika, se je pojavil dvom o tem, ali naj bo njegov naslednik izbran na šuri, srečanju starešin. Sunitska veja islama je zagovarjala idejo, da je prerokov naslednik njegov sodelavec Abu Bakr, oče Mohamedove žene Ajše, ki so ga za kalifa izbrali na šuri v Medini.

Šiiti so bili prepričani, da je Mohamedov naslednik njegov zet in bratranec Ali, ki naj bi ga Mohamed osebno izbral za naslednika. Ali je postal kalif, četrti, potem ko sta bila drugi in tretji umorjena. Šiiti trdijo, da je bil Ali prvi pravi kalif in da so le njegovi naslednik pravi voditelji muslimanov. Leta 661 so Alija umorili in izbruhnilo je versko nasilje. Njegov sin Husein je napadel iraški kalifat, a so ga umorili v bitki pri Karbali. Po šiitskem verovanju je umrl mučeniške smrti. Sekti sta od takrat še bolj razdeljeni. Šiiti Huseinovo mučeniško smrt slavijo v času praznika ašura, ki ga praznujejo tudi suniti, a z drugačnim pomenom.

Teološke razlike Razlike med šiiti in suniti so vidne tudi v prakticiranju islama. Prava razlika je vidna že v klicu k molitvi, adhanu. Suniti verjamejo, da je avtor klica eden izmed Mohamedovih sledilcev, šiiti pa, da je klic Mohamedov. Šiiti klic recitirajo trikrat na dan, suniti petkrat, šiiti v klicu omenjajo Alija, suniti ne.

Suniti šiitom očitajo, da blatijo ugled prvih kalifov. Goreči šiiti so celo prepričani, da Koran, na katerega se sklicujejo suniti, ni pravi, da to niso Mohamedove besede in da se bo pravi Koran šele pojavil. Šiitsko verovanje je bolj usmerjeno v posmrtno življenje in mučeništvo, medtem ko sunitsko verjame v prisotnost boga v tem življenju.

Zgodovina šiitsko-sunitskega nasilja V zgodovini je bilo nasilje med suniti in šiiti vedno prisotno. Že v času kalifata Umajada so sunitski vladarji šiitsko manjšino razumeli kot grožnjo in preganjali šiite. V 16. stoletju je osmanski sultan Selim I. v Anatoliji pobil 40 tisoč šiitov. Izjavil je celo, da je umor enega šiita vreden toliko kot umor 70 kristjanov. V 19. stoletju je vojska družine Al Saud napadla vernike v šiitskem romarskem središču v Karbali v Iraku. Ne nazadnje so leta 2011 v Maleziji šiitsko vejo islama v javnosti prepovedali.

Geopolitična sedanjost nemirov Geografsko so sunitski muslimani razširjeni po vsem svetu, medtem ko so šiiti razširjeni le na Bližnjem vzhodu ter deloma v Indiji in Pakistanu. Večino prebivalcev predstavljajo v Iranu, Iraku, Azerbajdžanu in Bahrajnu, velika šiitska populacija pa je tudi v Jemnu, Libanonu, Kuvajtu, Siriji in Katarju.

Geopolitična delitev pa nam pojasni, zakaj nastajajo spori. V Bahrajnu je na oblasti sunitska kraljeva družina, ki jo podpirajo Savdijci. V Iraku je bil na oblasti sunit Sadam Husein, ki je brutalno zatiral šiite.

V Siriji je na oblasti šiitska družina Al Asad, medtem ko so pripadniki večine uporniških skupin, vključno z Islamsko državo, suniti. Tudi vojna v Jemnu je posledica spopadov med šiiti in suniti. Savdska Arabija podpira sunitsko vlado, medtem ko Iran podpira šiitske upornike.