SiolNET. Novice Svet
2

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Slovenska misijonarka v Kijevu: Pomoč brezdomcem me osrečuje

2

termometer

"Misijonar v drugi, novi kulturi najde nov dom in prijatelje, predvsem pa se ne počuti, da živi v tujini. Med nami ni narodnih meja, smo kot ena velika družina," pravi slovenska misijonarka v Kijevu.

Sestra Jožica Sterle je slovenska misijonarka, ki v Kijevu že skoraj desetletje skrbi za brezdomce in uboge. Pred kratkim smo objavili pogovor z njo o razmerah v nemirni Ukrajini, tokrat pa predstavljamo njeno življenje in poslanstvo v tej državi.

Že kot najstnica želela pomagati drugim Sestra Jožica se je za redovniško življenje odločila že pri 14 letih, ko se je s sošolko prvič udeležila duhovnih vaj. "To je bilo zame kot odkritje Amerike. Takrat mi je postalo jasno, da vera in Bog nista samo za stare mame, ampak da je to lahko nekaj privlačnega tudi za sodobnega človeka in ga to tudi osrečuje," pripoveduje. Najbolj je bila navdušena nad tem, da redovnice pomagajo starim, ubogim in bolnim ljudem in da delajo z otroki. "To smo delali tudi mi doma. Imeli smo namreč stara soseda, ki jima je moj oče krmil živino, mama je kuhala, mi pa smo jima nosili hrano in jima pospravljali," pravi Jožica. Kot pravi, si je sama takrat zaželela, da bi tudi ona v življenju rada pomagala drugim, sploh ker je pri redovnicah v samostanu videla, da jih to delo osrečuje. "Mislim, da tako srečnih ljudi nisem videla nikoli prej. To me je tako očaralo, da sem se odločila, da bom tudi jaz temu posvetila svoje življenje."

Dela v tujini se ni ustrašila V samostan je vstopila pred 24 leti in najprej delala v različnih samostanih po Sloveniji ter šla na krajša služenja v tujino. Pred desetimi leti pa so lazaristi v Kijevu, med njimi tudi Slovenec Tomaž Mavrič, začeli ustanavljati delo z ubogimi. Za pomoč so prosili pri Marijinih sestrah v Sloveniji in tako sta v Kijev odpotovali sestra Marta, sicer Ukrajinka, in sestra Jožica.

"Iskali so mlado osebo, ki bi se lažje privadila in prilagodila na novo življenje, zato so prosili mene. Takoj me je zamikalo, saj je bila to zame nova priložnost, da začnem delati nekaj novega. Glede na to, da sem bila že prej dvakrat v tujini, sem vedela, da mi bo zanimivo živeti v tuji kulturi med drugimi ljudmi," nam je povedala sestra Jožica.

Dobrodelna skupina za pomoč brezdomcem V Kijevu je pomagala na noge postaviti dobrodelno skupino Vincencijeva konferenca, v kateri sodelujejo lazaristi, Marijine sestre ter domačini, ki skupaj pomagajo ubogim v središču in okolici ukrajinske prestolnice. Njihovo poslanstvo je obiskovanje in negovanje starih in ubogih ljudi po domovih, še bolj pa je razširjena pomoč brezdomcem.

"Vsak ponedeljek zvečer gremo skupaj z mladimi na štiri točke v Kijevu, kjer se zadržujejo brezdomci. Ker je težko kar priti do njih in jih zasliševati, jim nesemo sendviče in čaj ter se jim s tem približamo. Skozi pogovor potem spoznamo, iz kakšnega razloga je kdo pristal na ulici, kdo bi si želel domov, kdo je bolan in potrebuje zdravniško oskrbo," pripoveduje sestra Jožica, ki je že številnim brezdomnim Ukrajincem pomagala, da so prišli v bolnišnico ali se vrnili k svoji družini. Prostovoljci Vincencijeve konference imajo tako vsak ponedeljek rezerviran za obiskovanje brezdomcev, med tednom pa potem iščejo poti, kako jim pomagati. Poleg tega med tednom po domovih in v bolnišnici obiskujejo bolnike in jih negujejo.

Bolniki so v ukrajinskih bolnišnicah deležni le postelje in hrane, medtem ko morajo posteljnino, obleko, zdravila in negovanje zagotoviti sami. "Če nimaš svojcev, lahko v bolnišnici samo ležiš in te nihče niti pogleda ne. Za te ljudi, predvsem brezdomce, zato skrbimo mi," pravi sestra Jožica. "Naše delo je le kaplja v morje" Dobrodelna skupina vsak teden na ulici sreča okoli sto brezdomcev, a "to je le kaplja v morje, to še zdaleč niso vsi". Kot pripoveduje Jožica, je brezdomcev v Kijevu ogromno, pomagajo pa lahko le tistim, ki jih dosežejo, ki sami pridejo na te štiri točke in s tem pokažejo, da si želijo pomoči.

Med njimi so predvsem starejši in bolni, ki si sami res ne morejo več pomagati. Mlajši medtem pomoč iščejo v različnih centrih, kjer dobijo hrano, obleko in tudi pravniško pomoč. "Kdor pa tja ne more sam, mu želimo pomagati, da se izkoplje iz tega stanja."

Misijonar se v tujini ne počuti tujca Življenje v misijonih sestro Jožico osrečuje. Kot pravi, se misijonar v drugi kulturi ne počuti tujca, temveč tam najde nov dom, nove prijatelje. "Sem še vedno Slovenka, a sem obenem tudi del novega naroda, te ljudi imam rada in živim za njih."

Narodnih meja ni niti med misijonarji samimi, ki sicer prihajajo iz različnih držav. Kot pravi, so enotna ekipa oziroma ena velika družina, ki dobro sodeluje.

Tokrat prvič med Slovenci začutila žalost in tesnobo V tujini bo stala, dokler bo potrebno oziroma bo sama pri močeh, da bo lahko pomagala drugim. Sicer vsako poletje pride za en mesec v Slovenijo. Ko pride, se ji običajno zdi vse tako zelo čisto, urejeno, da so ljudje precej bolj umirjeni, ker so preskrbljeni.

Tokrat je bilo povsem drugače: "Ljudje so žalostni in tega prej nisem nikoli čutila. Precej več je pesimizma in predvsem negotovosti, kam bo šla Slovenija." Kot pravi, je celo med Ukrajinci, ki trenutno živijo v krizi in precej večjem pomanjkanju kot Slovenci, več upanja.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin