SiolNET. Novice Svet
0

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Slovenka, ki živi in dela v vojaški bazi v Afganistanu

0

termometer

Foto: Osebni arhiv Melite Podhovnik

"Marsikatero noč preždimo v bunkerju, zadnje čase je stopnja ogroženosti kakšen dan tako velika, da moramo neprestano nositi neprebojni jopič in čelado," pravi Melita Podhovnik.

 

Melita Podhovnik je v Afganistan prišla lani maja. Zase pravi, da je čisto običajna, povprečna ženska, "res pa je, da sem avanturist in da vedno iščem nove izzive, lahko bi rekli, da imam v sebi nemirno kri, ki me sili, da vedno znova odkrivam nove kraje in se podajam novim dogodivščinam naproti".

Njena največja strast so potovanja. Ko je še živela v Sloveniji, je izkoristila vsak prosti trenutek, da je lahko odkrivala nekaj novega, pa čeprav je bil to samo podaljšan konec tedna v kakšni evropski prestolnici. Tudi poletne počitnice je ponavadi preživljala nekje z nahrbtnikom na rami, v svoji organizaciji, zaradi česar je bil vsak dan nova avantura.

Po napadu v Bruslju
"Seveda spremljamo dogodke v Evropi, vendar moram priznati, da kakšnega večjega vpliva na nas nimajo. Takšni dogodki so namreč pri nas stalnica, marsikatero noč preždimo v bunkerju, zadnje čase je stopnja ogroženosti kakšen dan tako velika, da moramo neprestano nositi neprebojni jopič in čelado, tudi če gremo samo v jedilnico in nazaj."

V Marmalu je Meliti na vojaški strani letališča uspelo na potniškem terminalu izobesiti slovensko zastavo. V Marmalu je Meliti na vojaški strani letališča uspelo na potniškem terminalu izobesiti slovensko zastavo. Foto: Osebni arhiv Melite Podhovnik

Iz Slovenije v Afganistan

Že od nekdaj pa si je želela delati in živeti v New Yorku. To je namreč njeno najljubše mesto, odkar ga pred 16 leti prvič obiskala. "Zato sem se kar nekaj let trudila in leta 2014 mi je končno uspelo. Dobila sem službo na sedežu Združenih narodov New Yorku, kjer sem delala na oddelku za mirovniške operacije," pojasnjuje Melita.

Vendar pa je spet iskala nove izzive. Čeprav nikoli ni delala v vojski, jo že od nekdaj zanima vse, kar je vojaškega. Je tudi članica strelskega kluba, ko je še živela v Sloveniji, se je udeleževala tekmovanj v preciznem streljanju. "Afganistan pa je bil nekaj, kar me je vedno privlačilo, zanimalo me je, kako je živeti na vojnem območju in delati v vojaški bazi," pojasnjuje Melita, ki je zato brskala po internetu, iskala različne službe in se prijavljala na različna delovna mesta.

Od njene prve prijave je minilo dve leti, preden ji je uspelo dobiti službo. Za službo pri NSPA (Nato Support and Procurement Agency; Agencija za logistiko in podporne storitve) se lahko prijavijo samo tisti državljani, katerih država je članica zveze Nato. Ker Slovenija je članica Nata, birokratskih ovir ni bilo – lahko se je preselila v Afganistan.


Pogled na civilno stran letališča Kandahar, ki ga od vojaškega dela loči le betonska stena. V ozadju pakistanske gore. Pogled na civilno stran letališča Kandahar, ki ga od vojaškega dela loči le betonska stena. V ozadju pakistanske gore. Foto: Osebni arhiv Melite Podhovnik

V Afganistanu Melita dela kot Natov civilist, zaposlena je na agenciji NSPA. To je združena agencija za logistiko in podporne storitve zveze Nato. Trenutno že sedem mesecev živi in dela v ameriški vojaški bazi Kandahar (na kratko KAF – Kandahar Airfield), pred tem pa je štiri mesece preživela na severu Afganistana v kampu Marmal, ki je v bližini mesta Mazar-e Sharif in je nemška vojaška baza.

NSPA v bazah po večini skrbi za vso logistično podporo, ki ni vojaške narave. V Kandaharju na primer skrbijo za prehrano vseh, ki živijo v bazi, vodenje letališča, čiščenje, pralnice, nabavo goriva … Melitino delo je skrb za administracijo in koordinacijo njihove pisarne.


Kamp Marmal in Melitin prvi dan v Afganistanu. Kamp Marmal in Melitin prvi dan v Afganistanu. Foto: Osebni arhiv Melite Podhovnik

Življenje v vojaški bazi

Melita pripoveduje, da so delovni dnevi v Afganistanu dolgi, saj delajo od 8.30 do 18.30, in to vsak dan, le ob nedeljah se delo začne po kosilu, kar pomeni od 13.30 do 18.30. Ker se ukvarja z administracijo in birokracijo, večino časa preživi v pisarni.
"Dan je večinoma enak dnevu, največkrat sploh ne opazim, kdaj je konec tedna, saj za nas prostih dni ni. Kar zadeva delo, se življenje v vojaških bazah zame ni kaj bistveno razlikovalo, je pa razlika v družabnem delu," opisuje Melita.

Po njenih besedah se namreč vidi, da Marmal vodijo Nemci, saj "je baza zelo lično urejena in čista, čeprav je manjša kot KAF, je bilo za druženje zelo dobro poskrbljeno, imeli smo razne koncerte skupin, nekateri so prišli celo iz Nemčije, baza ima tudi nekaj barov, saj je bil dovoljen alkohol. Sicer samo pivo, in to le dve pločevinki na dan, ampak, kot sem pozneje ugotovila, je že to ogromna razlika."

Kandahar, kjer Melita dela zdaj, je ameriška baza in ker je alkohol strogo prepovedan v vseh ameriških bazah v Afganistanu, to velja tudi za KAF. "Poleg tega je tukaj, sploh poleti, samo prah in vročina, kamorkoli pogledaš. Družabno življenje ne obstaja oziroma je zelo okrnjeno. Ker alkohol ni dovoljen, tudi barov ni in s tem nekega skupnega prostora, kjer bi se ob večerih vsi srečevali," pove Melita in dodaja, da ji za sprostitev ostaja le obisk fitnesa ali ogled filma v kinu.

Gre sicer za bazo, ki je bila včasih ena največjih Natovih baz v Afganistanu, po koncu misije ISAF (konec leta 2014), ko se je večina tuje vojske umaknila iz Afganistana, pa se je tudi v tej bazi število drastično zmanjšalo (z 38 tisoč na zdajšnjih osem tisoč). "Baza je ostala enako velika, torej si lahko mislite, da je včasih videti kot mesto duhov," še opisuje Melita.

Pogled iz letala na vojaško bazo Kandahar. Pogled iz letala na vojaško bazo Kandahar. Foto: Osebni arhiv Melite Podhovnik

Popolnoma drugačno okolje, popolnoma drugačno življenje

Meliti je bilo najtežje sprejeti pomanjkanje družabnega življenja, saj se ljudje, kot pravi, včasih sploh ne zavedajo, kakšen luksuz je, da se lahko ob večerih usedejo na teraso in se družijo ob kozarcu vina ali piva.

Družinskega življenja tu ni, saj smo na vojnem območju. Mislim, da je edini privilegij, če tukaj delata poročena partnerja, da si lahko delita sobo.

"Da sem stran od doma, zame ni takšna težava, saj je moja družina že navajena, da se bolj poredko vidimo, bi pa vseeno pomagalo, če bi bil vsaj kakšen Slovenec blizu, saj sem bila tako v Mazarju kot tukaj v Kandaharju edina Slovenka v celotni bazi. Vsi narodi se nekako povezujejo in družijo med sabo, tako da bi družba kakšnega Slovenca vsaj malo omilila domotožje, ki se pojavi tu in tam," pove Melita.

"Žensk je seveda tukaj precej manj kot moških. Ne samo vojakinj, tudi med civilnim delom. Se mi pa zdi, da jih je v Kandaharju še vedno več, kot jih je bilo v Mazarju, rekla bi, da jih je tam bilo samo deset odstotkov vseh prebivalcev kampa, tukaj pa mogoče 20 odstotkov.

Za žensko je mogoče težje v tem smislu, da si pač bolj na očeh, če si ženska, te vsak dvakrat pogleda, kamorkoli prideš, si deležna veliko več pozornosti. Treba se je pač privaditi, seveda pa je nekaterim ženskam ta pozornost tudi všeč."


Pogled na pristajalno stezo in severni del letališča v Kandaharju. Pogled na pristajalno stezo in severni del letališča v Kandaharju. Foto: Osebni arhiv Melite Podhovnik

Stvar, na katero se je treba navaditi: napadi

Stvar, na katero se je morala Melita navaditi v Kandaharju, pa so napadi. Opisuje, da je bil Marmal pretežno varen, Kandahar pa je zibelka talibanov in po njenih besedah se število napadov samo povečuje: "Zračni napadi so že na tedenski ravni, pa tudi kopenski napadi so vse pogostejši. Lani decembra je odmeval napad na civilno stran letališča v Kandaharju, ki ga od naše baze loči samo betonska stena, kjer je po srditem bojevanju umrlo 60 ljudi."

"Nekateri sodelavci se včasih težko spopadajo s tem in tudi sama moram priznati, da ni prijetno, ko sredi noči slišiš zvok rakete, ki udari ob tla, zaradi česar se vse strese, takoj za tem pa sledi alarm za zračni napad. Ko hitiš proti zaklonišču in nad tabo letijo že druge rakete in poka okoli tebe, samo upaš, da prideš pravočasno do bunkerja. Večina od nas se za zdaj uspešno spopada s tem, tako ali drugače, večina s humorjem. Se pa nezavedno streseš vsakič, ko slišiš pok kontroliranih eksplozij znotraj kampa ali ko pošiljajo eksplozivna sredstva iz baze.

Trenutno se po Melitinih besedah v Afganistanu razmere povsod slabšajo. "Talibanom je že skoraj uspelo prevzeti nazaj provinco Helmand, zato so ponovno odprli nekatere baze, ki so bile že zaprte, tudi v Kandaharju so spopadi vsakodnevni."

Kaj pa domačini in stik z njimi?

Najbolj drugačen se Meliti zdi odnos, ki ga imajo v bazah do Afganistancev. V Mazarju je bilo v kampu zaposlenih veliko lokalnih prebivalcev, imeli so vstop v jedilnico v kampu je bil prav tako vsak dan odprt velik bazar, kjer so domačini prodajali različne stvari, od rut in preprog do vseh drugih malenkosti. Za polete domov in nazaj je Melita vedno uporabljala civilno stran letališča, ki ga od vojaške baze loči le letališka steza.

V Kandaharju pa je število Afganistancev v bazi zelo omejeno, tam jih dela le peščica, nimajo vstopa v jedilnico vsak dan morajo brez izjeme do petih popoldne zapustiti bazo. V kampu niti ni nobenega bazarja, vstop na civilno stran letališča pa je za uslužbence strogo prepovedan.

Obisk civilne strani letališča z bosanskimi vojaki. Obisk civilne strani letališča z bosanskimi vojaki. Foto: Osebni arhiv Melite Podhovnik

Ostati v Afganistanu ali oditi kam drugam?

Preden je Melita odšla v Afganistan, je načrtovala, da bo tam ostala kakšno leto. Prav zdaj se to leto izteka, vendar pravi, da še ni pripravljena oditi, saj se ji zdi, da še ni doživela vsega.

Ker pa NSPA prevzema logistično podporo pri vodenju letališča v Heratu na zahodu Afganistana, se je javila, da se pridruži ekipi, ki bo tam prevzela vodenje pisarne. "Najbolj se veselim dejstva, da je tam nastanjen tudi slovenski kontingent in bom tako prvič po letu dni imela priložnost srečati Slovence v Afganistanu in se družiti z njimi. Konec aprila tako zapuščam Kandahar in odhajam najprej domov na kratek dopust, potem pa se vračam v Herat," je še povedala Melita.

Podelitev NATO medalj za podporo NATO misiji Odločna podpora (Resolute Support Mission) v Afganistanu. Podelitev NATO medalj za podporo NATO misiji Odločna podpora (Resolute Support Mission) v Afganistanu. Foto: Osebni arhiv Melite Podhovnik

 

Svečana predaja poveljstva v Marmalu. Svečana predaja poveljstva v Marmalu. Foto: Osebni arhiv Melite Podhovnik

Sončni zahod v Mazarju, v ozadju gorovje Marmal, po katerem je kamp dobil ime. Sončni zahod v Mazarju, v ozadju gorovje Marmal, po katerem je kamp dobil ime. Foto: Osebni arhiv Melite Podhovnik

Avanturistični in raziskovalni duh, boj za preživetje, ekonomska stiska, študij, kariera, ljubezen ... Različni so in so bili razlogi, zaradi katerih Slovenci že od nekdaj odhajajo v svet. Veliko jih je in vsak nosi drugačno zgodbo o življenju, delu in uspehu. Kako živijo, kaj počnejo, kako gledajo na Slovenijo, kakšne stike ohranjajo z domovino in ali se nameravajo vrniti, pišemo v nedeljski rubriki Novo upanje onkraj meje.

Poznate tudi vi koga, ki zanimivo življenje živi v tujini? Vabljeni, da svoje predloge pošljete na katja.nakrst@tsmedia.si.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin