Rodila ga je v zaporu, po 19 letih jo je rešil

Vidžaj Kumari se je pritožila na sodbo sodišča, ki jo je obsodilo zaradi umora. Pritožbo so ji odobrili in dodelili varščino, ki pa je ni mogla plačati, zato je morala noseča v zapor, kjer je tudi rodila.

"Prepričana sem bila, da bom umrla v zaporu" Njen mož in vsi bližnji ji niso želeli pomagati, zato je nekaj časa vztrajala in imela sina v zaporu, ko pa je Kanhadžja nekoliko zrasel, se je odločila, da se mu odpove. "Bilo je težko, ampak sem bila trdno odločena. Zapor ni primeren kraj za majhnega otroka," je dejala.

"Prepričana sem bila, da bom umrla v zaporu. Vsi so mi dejali, da od tu nihče ne pride ven," je še dodala.

Kar 19 let je tako ostala v zaporu, izgubljena v sistemu in pozabljena. Vsa ta leta jo je držala pokonci le fotografija njenega sina in njegovi obiski vsake tri mesece.

Varčeval in najel odvetnika Kanhadžja je večino otroštva preživel v različnih domovih za mladostnike, svoje mame pa ni nikoli pozabil. "Ko sem se spomnil nanjo, mi je šlo na jok," je dejal.

"V zaporu je bila čisto sama. Nihče drug je ni obiskoval. Tudi moj oče ji je obrnil hrbet," je še pripovedoval.

Takoj ko je dopolnil 18 let, si je poiskal službo in začel varčevati, da bi lahko plačal varščino. Nato je najel odvetnika, ki je prevzel njen primer, in Vidžaj so spustili na prostost.

Žalostna slika indijskega pravosodnega sistema Sodniki so bili šokirani, ko so izvedeli za njen položaj, zato so naročili, da naredijo podrobno preiskavo vseh zapornikov, ki so se znašli v podobnem položaju kot Vidžaj Kumari. Dejstvo je, da Kumarijeva ni osamljen primer.

V indijskih zaporih je okoli 300.000 zapornikov, kar 70 odstotkov teh pa še čaka na sojenje. Mnogi med njimi so preživeli veliko časa v priporu. To je žalostna slika indijskega pravosodnega sistema, kjer velikokrat traja več let, da se posvetijo določenemu primeru in končajo sojenje.