Putin, Obama, Hollande ... letos več kot 20 novih starih predsednikov

Svet je v letu 2012 dobil več novih (ali pa starih) predsednikov, predsedniške volitve so potekale v več kot 20 državah. Prvi novi stari predsednik v letu 2012 je 13. januarja postal Anote Tong s Kiribatov. V tej otoški državi v Tihem oceanu prebivalci izbirajo med tremi ali štirimi kandidati, ki jih predlaga zakonodajno telo. Za štiriletni predsedniški mandat (ustava predvideva največ tri mandate za isto osebo) sta se poleg Tonga, ki je predsednik Kiribatov od leta 2003, potegovala še Tetaua Taitai in Rimeta Beniamina, sin nekdanjega podpredsednika. Tongi so prebivalci na volitvah namenili 14.315 glasov oziroma 42 odstotkov.

Le dan pozneje, 14. januarja, so predsednika na petih neposrednih volitvah (pred letom 1996 je predsednika izbral parlament) volili v Tajvanu. Dozdajšnji predsednik Ma Ying-jeou je bil z 51,6 odstotki glasov izvoljen za svoj drugi in s tem zadnji štiriletni mandat. Prvi krog predsedniških volitev na Finskem je potekal 22. januarja. Dozdajšnja predsednica Tarja Halonen se za ponovno izvolitev ni mogla potegovati, saj je že odslužila dva mandata. V drugi krog 5. februarja sta se uvrstila kandidat stranke Nacionalna koalicija Sauli Niinistö in kandidat Društva zelenih Pekka Haavisto, ki se je v drugi krog uvrstil za las; kandidata Sredinske stranke Paava Väyrynena je premagal za 1,3 odstotne točke (okoli 37 tisoč glasov). Novi, 12. predsednik dežele tisočerih jezer je postal Niinistö, ki je v drugem krogu dobil 62,6 odstotka glasov (1,8 milijona). Volitve so pomenile konec obdobja predsednikov socialnih demokratov, ki je trajalo tri desetletja.

Na petih predsedniških volitvah v Turkmenistanu 12. februarja je prepričljivo s 97,14 odstotki glasov slavil dozdajšnji predsednik Gurbanguly Berdimuhamedow, ki je imel sedem protikandidatov. Volilna udeležba je bila kar 96,7-odstotna. Volivci v Jemnu so imeli 21. februarja na voljo le enega kandidata – Abd al-Rab Mansur al Hadija. Po revoluciji leta 2011, ki je odnesla dolgoletnega voditelja Alija Abdulaha Saleha, sta se največji stranki dogovorili, da bo Mansur al Hadi njun skupni kandidat. Ob 65-odstotni volilni udeležbi je prejel 99,8 odstotka glasov volivcev.

Kdo bo novi ruski predsednik, je bilo znano že dolgo pred volilnim dnem 4. marca, vse od takrat, ko je nekdanji predsednik, nato pa premier Vladimir Putin napovedal, da se namerava potegovati za tretji mandat v Kremlju, kar mu je omogočila pred leti spremenjena ustava, ki dopušča kandidaturo za tretji mandat, vendar pa ne sme biti zaporedni. Napovedana menjava na mestu predsednik-premier med Dmitrijem Medvedjevom in Putinom je sprožila nezadovoljstvo med ljudmi, posebej podporniki opozicijskih strank. Zmaga Putina kljub vsemu ni bila vprašljiva, dobil je okoli 64 odstotkov glasov. Tako opozicija kot mednarodni opazovalci so poročali o številnih nepravilnostih.

Senegal je novega predsednika dobil 25. marca, ko je Macky Sal prejel nekaj 65,8 odstotkov glasov, dozdajšnji predsednik Abdoulaye Wade, ki se je potegoval za svoj sporni tretji mandat, pa 34,2 odstotka. Taur Matan Ruak je postal predsednik Vzhodnega Timorja 16. aprila, ko je dobil več glasov od tekmeca Francisca Guterresa, ki je sicer slavil v prvem krogu, kjer je obstal dotedanji predsednik mlade demokracije Jose Ramos-Horta. Po smrti predsednika Malama Bacaija Sanhá 9. januarja so prebivalci Gvineje Bissau njegovega naslednika izbirali 18. marca. Kandidata, ki sta se uvrstila v drugi krog – ta je bil predviden za april –, nekdanjega premierja Carlosa Gomesa Júniorja in Kumbo Iala, so po vojaškem državnem udaru aretirali, drugi krog pa odpovedali. Vojaška hunta je napovedala, da bodo naslednje volitve čez dve leti. Še noben predsednik Gvineje Bissau ni dokončal svojega predsedniškega mandata; tri so vrgli z oblasti, enega so ubili, Sanha pa je umrl zaradi bolezni.

Nemčija je dobila že tretjega predsednika v zadnjih dveh letih. Horst Köhler je odstopil manj kot leto dni po začetku svojega drugega mandata konec maja 2010 zaradi spornih izjav o vlogi nemške vojske. Njegov naslednik Christian Wulff je februarja odstopil zaradi vpletenosti v korupcijski škandal. Nemškega predsednika, funkcija je predvsem ceremonialna, voli nemški parlament. Ta je 18. marca za novega predsednika izvolil Joachima Gaucka, kandidata vladajoče opozicije, ki ga je v veliki meri podprla tudi opozicija. Gauck je tako prejel 991 glasov, njegova tekmica, kandidatka levice Beate Klarsfeld, 126 glasov, kandidat NPD Olaf Rose pa tri glasove zvezne konvencije, ki jo sestavlja 620 članov bundestaga in enako število predstavnikov zveznih dežel. Tudi Madžari so novega predsednika dobili, ker je prejšnji odstopil. Palu Schmittu je madžarska univerza zaradi plagiatorstva odvzela doktorat iz leta 1992. Madžarski parlamentarci so nato 2. maja za novega predsednika države izvolili Janosa Aderja, kandidata vladajoče stranke Fidesz.

Šestega maja so se na volišča podali tako Francozi kot Srbi. Prvi so v drugem krogu izbirali med Nicolasom Sarkozyjem in Francoisom Hollandom. Izid – kandidat socialistov je prejel 51,64 odstotka glasov, dotedanji predsednik pa 48,36 – je potrdil, da so se Francozi naveličali "hiperaktivnega" Sarkozyja, tako da je slavil "Gospod Normalni", kot se je sam poimenoval Hollande. Medeni tedni niso trajali dolgo; le nekaj mesecev po volilni zmagi je Hollandova priljubljenost močno padla. Srbi so 6. maja v prvem krogu med 12 kandidati največ glasov namenili Borisu Tadiću in Tomislavu Nikoliću. Drugi krog 20. maja je prinesel preobrat in šok; kandidat srbske napredne stranke je premagal dotedanjega predsednika Tadića. Istega dne je v Dominikanski republiki v prvem krogu večino glasov dobil Danilo Medina. Za izvolitev novega predsednika Albanije so bili potrebni štirje krogi glasovanja v parlamentu. V prvih treh krogih noben kandidat na tajnem glasovanju ni dobil potrebnih treh petin glasov vseh parlamentarcev. Po prvih treh krogih glasovanja je za izvolitev potrebna le še navadna večina, ki jo je s 73 od 140 glasov osvojil kandidat vladajoče stranke Bujar Nishani, ki je bil v času izvolitve tudi parlamentarec in notranji minister.

V Egiptu je bilo mesto predsednika izpraznjeno vse od padca "zadnjega faraona", dolgoletnega predsednika Hosnija Mubaraka, leta 2011. Potem ko je volilna komisija izločila več kandidatov, so se Egipčani na volišča podali 23. in 24. maja ter 16. in 17. junija. Islamistična Muslimanska bratovščina je 18. junija razglasila zmago svojega kandidata Mohameda Morsija. Volilna komisija je 24. junija potrdila, da je Morsi osvojil 51,7 odstotka glasov, njegov tekmec, zadnji premier pod Mubarakom Ahmed Šafik pa 48,3 odstotka glasov. Morsi je kmalu s svojimi potezami – grmadenje moči –, ki so mu prinesle vzdevek "novi faraon", na ulice mest pognal množice ljudi.

Peti mandat je 30. junija osvojil predsednik Islandije Olafur Ragnar Grimsson, ki je svojo največjo tekmico Thoro Arnorsdottir porazil za več kot 20 odstotnih točk. Če bi slavila zadnja ali katera druga kandidatka (kandidatov je bilo skupaj osem, dva sta od predsedniške tekme odstopila kmalu), bi Islandija postala prva država, v kateri bi najpomembnejša politična in verska mesta v državi zasedale ženske; Johanna Sigurdardottir je premierka, Asta Ragnheidur Johannesdottir je predsednica parlamenta, Agnes M. Sigurdardottir pa vodi islandsko Cerkev.

Tudi Mehika bi lahko dobila žensko, ki bi vodila vlado, a Josefini Vázquez Mota zgodovinski met ni uspel. Predsednik Felipe Calderon se je poskušal obdržati na predsedniškem mestu in je predlagal spremembo ustave, a je kongres to preprečil. Ena najbolj naseljenih držav na svetu je tako 1. julija dobila novega predsednika. To je postal Enrique Pena Nieto, ki bo državo vodil najmanj šest let. Kar ni uspelo Calderonu, pa je že pred časom Hugu Chavezu. Venezuelskemu predsedniku je že pred leti uspelo spremeniti ustavo, tako da število predsedniških mandatov ni omejeno. Chavez, ki je predsednik od leta 1999, se je v boj za nov mandat podal kljub bolezni (rak). Javnomnenjske ankete so nakazovale, da bi lahko izgubil, 7. oktobra pa je prejel skoraj 11 odstotnih točk glasov več od kandidata opozicije Henriqujae Caprilesa Radonskija.

V Palau je v drugem krogu 6. novembra nekdanji predsednik Tommy Remengesau Jr. (2001–2009) porazil svojega naslednika Johnsona Toribionga. Volitve v tej otoški državi v Tihem oceanu pa so popolnoma zasenčile volitve "najvplivnejšega moža na svetu". V ZDA je Barack Obama po težki predvolilni kampanji, v kateri je z republikancem Mittom Romneyjem izmenjal kar nekaj težkih udarcev, dobil prepričljivo večino elektorskih glasov, čeprav so javnomnenjske ankete nakazovale tesen izid, tako da so nekateri analitiki celo ugibali, ali se lahko ponovi Florida leta 2000, ko je Al Gore prejel več tako imenovanih popularnih glasov, George W. Bush pa več elektorskih, na Floridi pa so nato spet preštevali glasove. Romney je kmalu po tem, ko so največji mediji razglasili zmago Obame, priznal poraz. Oba tekmeca sta v duhu sprave poudarila, da so Američani en narod.

Vsakih deset let se v vrhu kitajske komunistične partije zgodijo spremembe. Takšno leto je bilo tudi leto 2012. Dva dni po volitvah v ZDA se je v Pekingu začel 18. nacionalni kongres komunistične partije, na katerem se je dozdajšnji predsednik Hu Jintao upokojil, namesto njega pa je mesto prvega moža partije prevzel podpredsednik Xi Jinping. Kongres, ki je ne le zaradi predaje moči, temveč tudi številnih škandalov vidnih kitajskih politikov požel veliko zanimanja svetovnih medijev, je na mestu premierja ustoličil Li Kequianga.

Na predsedniškem stolčku še en mandat ostaja predsednik Sierra Leone Ernest Bai Koroma, ki je 17. novembra dobil 58,7 odstotka glasov. Če bi osvojil manj kot 55 odstotkov glasov, bi bil potreben drugi krog. Volitve predsednika pa še čakajo Gance (7. december) in Južne Korejce (19. december).