"Odgovorni za Đinđićev atentat so še vedno politični akterji"

Beograjski odvetnik Srđa Popović je branil številne disidente v nekdanji Jugoslaviji, tudi Franja Tuđmana, Vojislava Šešlja in Vuka Draškovića. Zagrizen zagovornik človekovih pravic je do razmer v Srbiji izjemno kritičen, tamkajšnjo javnost pa je razburil tudi z ovadbo, s katero razkriva politično ozadje atentata na nekdanjega srbskega premierja Zorana Đinđića.

Ko Popović govori o političnih razmerah v Srbiji, deli njegove analize spominjajo tudi na slovenske razmere. Povedal nam je tudi, kateri slovenski medij je v osemdesetih letih prvi prepoznal fenomen Milošević.

Zakaj trdite, da ima atentat na Zorana Đinđića politično ozadje?

Atentat je politično dejanje. Po umoru Đinđića se je zamenjala oblast. Številna znamenja kažejo na to, da so bili v umor premierja vpleteni deli vojaške obveščevalne službe in člani Demokratske stranke Srbije (DSS) Vojislava Koštunice. S kazensko ovadbo ne trdim, da so to dejstva, da lahko govorimo o kazenski odgovornosti, a sumov je toliko, da je to zadevo treba preiskati.

Kaj bremeni stranko nekdanjega predsednika Zvezne republike Jugoslavije in predsednika vlade Vojislava Koštunico?

Politika njegove stranke je bila, da so Đinđića demonizirali in ga razglasili za mafijca. Sodeloval naj bi pri tihotapljenju mamil in cigaret. Pripravljali so teren, da bi lahko njegov atentat predstavili kot mafijski obračun. Tako se je tudi zgodilo.

Dva dni po atentatu je Koštunica zahteval oblikovanje vlade, v kateri bi sodelovali tudi socialisti in radikalci. Pred tem je šef vojaške obveščevalne službe Enoti za posebne operacije pod vodstvom Milorada Ulemeka Legije obljubil, da se v primeru njihovega upora proti oblasti vojska ne bo vmešala.

Pozneje so člani DSS, ki je prevzela oblast, ves čas ovirali sojenje atentatorjem. Po odhodu DSS z oblasti bi morali raziskati vlogo te stranke, a se to še ni zgodilo, ker je vse odvisno od razmerja političnih sil. Ne verjamem, da sta tožilstvo in pravosodje neodvisna.

Kaj želite doseči s kazensko ovadbo?

Ljudje, ki so ubili Đinđića, ne ubijajo, če pri tem nimajo politične zaščite. Pričakovali so, da bo po atentatu prišel na oblast nekdo, ki jih bo zaščitil. In res so atentatorje poskusili zavarovati z vsemi mogočimi sredstvi.

Ne morem živeti v družbi, v kateri umorijo predsednika vlade, pri tem pa obstaja utemeljen sum, da so za atentat obstajali politični motivi in da je bila pri tem izrečena politična podpora. To je treba raziskati, saj ti ljudje še naprej veljajo za legitimne člane političnega esteblišmenta.

Drugo dejstvo je, da je po atentatu padla tudi Đinđićeva vlada. DSS je ukinil vse reforme in spremembe, ki jih je uvedel ali poskušal uvesti Đinđić. Zato lahko iz tega, kar se je dogajalo po atentatu, sklepate, zakaj je bil premier umorjen.

Đinđić danes velja za človeka, ki ni bil posebej priljubljen, dokler je bil živ. Šele po atentatu se je videlo, kdo so bili njegovi nasprotniki. To so bili ljudje, ki so ubijali v vojni in ki so bili pripravljeni ubijati še naprej.

Danes lahko v Srbiji govorimo o kultu Đinđića, o izgubljeni priložnosti, saj je atentat preprečil, da bi šli po poti, ki jo je začrtal.

Kaj je Srbija s tem izgubila?

Veliko hitreje bi šli po poti evropskih integracij. Ko je Vojislav Koštunica prevzel vodenje vlade, je bil nasprotnik Evrope, evropskih vrednot in evropskega načina razmišljanja. Z vsemi sredstvi je želel preprečiti soočenje s preteklostjo, brez katerega ni mogoče potegniti črte in kreniti po neki drugi poti.

Koštunica je ustvaril nacionalizem, ki se je razlikoval od militantnega in agresivnega nacionalizma Miloševića. Gre za nacionalizem, v katerem so se Srbi razglasili za žrtve, pomilovali same sebe in izražali prizadeti ponos. Šlo je torej za zelo destruktiven odnos do sebe in do drugih.

Kako vidite današnje razmere v Srbiji?

Mislim, da ni moči za preobrat. Ta bi se zgodil, če bi soočili z vprašanji, kot so izročitev Ratka Mladića haaškemu sodišču, atentat na Đinđića, odnos do ljudi, ki so obogateli v vojnah, pa so to bogastvo brez težav obdržali, sojenje Vojislavu Šešlju in na splošno odnos do haaškega sodišča.

A zdi se, da Srbija v zadnjih letih vendarle napreduje. Vsaj v tem smislu, da sta tako politična elita kot javnost bolj pragmatični glede vprašanj, ki so nekdaj tako razburjala javnost.

To drži, a za to je najbolj zaslužna Evropska unija. Ta narekuje in nadzira reforme, ki pa se odvijajo v nasprotju z voljo večinske Srbije.

A tudi radikalci, ki so bili nekdaj v Šešljevi stranki, zdaj pa so ustanovili svojo, govorijo o Evropi.

To je sicer pozitivno, a je v ozadju velika laž. Na njih se ni mogoče zanesti, ker je jasno, da gre za čisti pragmatizem. Ob prvi priložnosti se lahko vrnejo k mnenju, ki so ga že zastopali. Njihova evropska retorika je deklarativna, saj imajo glede konkretnih vprašanj zelo nazadnjaška stališča.

Kaj se bo zgodilo leta 2012, ko bodo v Srbiji parlamentarne volitve?

Politične ideje niso več pomembne. Niti v svetu niti pri nas. Oblikoval se je politični razred, v katerem so vse stranke. Imajo jasno politično zavest, razredno zavest, da je treba zadržati status quo.

To pomeni, da so politični spopadi predvsem navidezni. Obstajajo dogovori o nenapadanju, denimo o tem, da se ne govori o financiranju strank. Nekaj sporov je le o delitvi plena po volitvah, o tem, kdo bo dobil kakšno javno podjetje, ali o tem, kdo bo sedel v nadzornih svetih.

Ko neka družba doživi takšen brodolom, kot ga je Srbija, jo je zelo težko obnoviti. Spremeniti bi bilo treba vse, od izobraževanja do vseh drugih državnih inštitucij.

V zgodovini se je večkrat zgodilo, da so se države znašle v podobnih razmerah, a so nato našle pot na "površje".

Niso tako pogosti primeri, da vsa družba opravičuje zločine. To povzroča veliko "poškodovanost" družbe in veliko posledic. S tem so prepojeni mediji, pravosodje, obstaja splošen občutek, da živite v laži, da se zločinci nekaznovano sprehajajo okoli vas.

Družba je skupnost, ki ima vrednote, o katerih se vsi strinjamo. V Srbiji tudi umor ni nujno definiran kot zlo, pomembno je, kdo je tisti, ki je bil umorjen. Popolnoma je razvrednoten tudi pojem resnice. Vse je relativno. Pisatelj Dobrica Ćosić je dejal, da je pravica pomembnejša od resnice.

Kakšna je pravica, ki ne potrebuje resnice? Zanj je pravica to, da nihče ne odgovarja za Srebrenico, čeprav je resnica, da so se tam zgodili zločini. Je to pravično? Ni, ker to ni dobro za Srbe? Tudi Hitler je dejal, da je dobro tisto, kar je dobro za nemški narod. S takšnimi besedami uničiš družbo.

Povezani ste tudi s Slovenijo. Branili ste slovenske disidente, eden od najbolj zanimivih primerov je bil proces proti mariborskemu študentskemu časopisu Katedra.

Tako Katedro kot Mladino je bilo mogoče kupiti tudi v Beogradu. Tamkajšnji tožilec je konec osemdesetih let sprožil postopek za prepoved prodaje številke, v kateri je bil objavljen članek, ki naj bi bil žaljiv do Slobodana Miloševića. To je bil članek, ki je prvič prepoznal fenomen Milošević, šlo pa je za prvi postopek, ki so ga sprožili v zvezi z njim.

Proces je bil Beogradu in seveda nam ni uspelo, številka je bila prepovedana. Nam je pa uspelo iz tega narediti cirkus, o tem je pisala tudi Mladina.