Od 95 tez do verskih vojn

Nemški profesor teologije in menih Martin Luther (1483–1546) s svojimi tezami, ki jih v resnici ni nabil na vrata wittenberške cerkve, kot pravi poznejša legenda, sprva ni želel razkola znotraj Katoliške cerkve, želel je le prenovo Cerkve. Razkol na zahodu stare celine Vztrajanje Luthra in njegovih privržencev ter rimske kurije, ki je Luthra štela za krivoverca, na okopih pa je na koncu povzročilo razkol med zahodnimi kristjani in ustanovitev protestantskih cerkva.

Luther je imel močne zaveznike, nemško plemstvo. Za njihovo podporo se je Luther oddolžil tudi tako, da je podprl krvavo zatrtje kmečkih upor. Za tiste čase bliskovito širjenje njegovih naukov po zahodnem delu stare celine je omogočil izum iz druge polovice 15. stoletja – tisk. Luther in drugi protestantski voditelji (Francoz Jean Calvin in Švicar Ulrich Zwingli) so se imeli za verske prenovitelje, ljudi, ki bodo dosegli očiščenje vere in vrnitev k pravi veri, k temeljem, fundamentom vere. Bili so torej svojevrstni verski fundamentalisti.

Protestanti: luteranci, kalvinisti, anglikanci … Protestantizem ni enotna smer. Na temelju Luthrovih naukov so nastali luteranci oziroma Evangeličanska cerkev augsburške veroizpovedi, ki ji pripada večina nemških protestantov (luteranci so tudi slovenski protestanti, ki živijo v Prekmurju). Na Luthrovih naukih temeljijo tudi protestantske državne cerkve v skandinavskih državah.

Švicarska reformatorja Calvin oziroma Kalvin in Zwingli sta položila temelje kalvinizmu oziroma reformirani cerkvi. Kalvinizem se je širil tudi v Francijo, kjer se je kalvinistov oprijelo ime hugenoti (te so konec 17. stoletja izgnali iz Francije), Nizozemsko, Škotsko (znani pod imenom prezbiterijanci) in Angliji (znani pod imenom puritanci). Škotski prezbiterijanci in angleški puritanci so preželi tudi temelje današnje največje svetovne velesile, Združenih držav Amerike. Kalvinizem se je širil tudi na Ogrsko, madžarski protestanti so tako pripadniki Kalvinove Reformirane cerkve. Maloštevilna kalvinistična skupnost živi tudi v Prekmurju, v nekaj madžarskih vaseh (ne smemo jih zamenjati s prekmurskimi evangeličani).

Ločitev od Rima zaradi ženske Protestanti so tudi anglikanci oziroma pripadniki Angleške cerkve, ki je nastala leta 1534, ko je angleški kralj Henrik VIII. ustanovil samostojno Angleško cerkev, ločeno od Rima. Razlog za razkol pa ni bil kakšne globlje verske narave, ampak ženska.

Ker papež Klemen VII. angleškemu kralju ni želel razveljaviti njegovega zakona s Katarino Aragonsko, da bi se lahko poročil z ljubico Anne Boleyn, je preprosto ustanovil lastno Angleško cerkve (Church of England). Angleška cerkev, na čelu katere so uradno angleški oziroma zdaj britanski kralji, je matica svetovne anglikanske skupnosti, ki je ohranila veliko katoliških naukov in običajev.

Veliko bolj od anglikancev so od katolištva oddaljeni luteranci in kalvinisti. In kje so razlike? Na eni strani imamo pretanjena teološka vprašanja, ki so stvar teoloških razprav (vprašanja božje milosti, zveličanja in pogubljenja človeka …), obstajajo pa tudi vidne razlike, ki so največkrat utemeljene na prej omenjenih teoloških vprašanjih.

Luthrov nauk sola scriptura in slovenski knjižni jezik To so odprava celibata za duhovnike (že Luther se je poročil), razpustitev meniških redov in samostanov, odprava čaščenja svetnikov in Marije, zmanjšanje števila zakramentov (le krst in obhajilo pri luterancih), velika vloga Svetega pisma. Zlasti zadnja zahteva, ki temelji na Luthrovem nauku sola scriptura, je pripeljala do prevajanje Biblije v nacionalne jezike, da bi jo približali ljudem. Načelo sola scriptura je zaslužno tudi za to, da smo Slovenci s Primožem Trubarjem dobili svoj knjižni jezik.

Verska strpnost ni bila cilj začetnikov protestantizma, zato jih ni mogoče šteti za očete sodobne družbe. Verska strpnost je izid 18. stoletja, stoletja razsvetljenstva, ne protestantskega 16. stoletja. Luther, Kalvin in Zwingli so bili goreči zagovorniki svojih verskih zamisli, sodobnemu človeku bi se zdeli verski fanatiki.

Verska nestrpnost in verske vojne Glede uporabe sile pri širjenju verskih idej je bil še najbolj prizanesljiv Luther, Švicar Zwingli je na drugi strani strastno zagovarjal nasilje in vojno za dosego verskih ciljev. V slogu svetopisemskih besed "Kdor se loti meča, bo z mečem pokončan" je umrl v eni od bitk.

Kalvin, ki je še najbolj zagovarjal nauk, da je človek v svojem bistvu pokvarjeno, grešno bitje, je v Ženevi oblikoval nekakšno teokratsko državo, kjer je veljala verska strogost. Tuje mu ni bilo niti sežiganje krivovercev na grmadah in preganjanje anabaptistov (verske ločine, ki se je zavzemala za krst odraslih ljudi, svobodno izbiro vere, mirovništvo in tisto, čemur v sodobnem besednjaku pravimo ločitev Cerkve od države). Anabaptiste so preganjali tako protestanti kot katolčani.

Razkol zahodne Evrope je povzročil tudi številne krvave verske vojne, najbolj znana je tridesetletna vojna med letoma 1618 in 1648, ki se je na koncu razvila v rivalstvo med Francijo in Habsburško monarhijo oziroma njunimi zavezniki za prevlado na stari celini.

V Franciji so v drugi polovici 16. stoletja potekale t. i. hugenotske vojne, ki so najbolj znane po šentjernejski noči iz leta 1572, ko so pobili nekaj tisoč hugenotov. Medsebojno pobijanje in izgoni drugovercev sicer niso bili tuji niti protestantskim niti katoliškim vladarjem.