Nobelovo nagrado za literaturo je dobil Laszlo Krasznahorkai

Kot je v Stockholmu sporočila Švedska akademija, je Laszlo Krasznahorkai Nobelovo nagrado za literaturo prejel za svojo "prepričljivo in vizionarsko delo, ki sredi apokaliptičnega strahu ponovno potrjuje moč umetnosti".

V slovenščini lahko beremo dva njegova romana

V slovenščino sta prevedena njegova romana Satanov tango in Vojna in vojna ter kratka proza Svet gre naprej. Leta 2014 je prejel nagrado vilenica in predlani gostoval v Sloveniji v okviru festivala Fabula.

Kot je še zapisano v utemeljitvi Nobelove nagrade za literaturo, je Krasznahorkai velik epski pisatelj srednjeevropske tradicije, ki sega od Franza Kafke do Thomasa Bernharda in jo zaznamujeta absurdizem in groteskna pretiranost, se pa s svojim bolj kontemplativnim, natančno odmerjenim tonom obrača tudi proti Vzhodu. "Rezultat je niz del, navdihnjenih z globokimi vtisi, ki so jih pustila njegova potovanja po Kitajski in Japonski," se še glasi utemeljitev.

"Umetniški pogled Laszla Krasznahorkaia, ki je popolnoma brez iluzij in ki vidi skozi krhkost družbenega reda, v kombinaciji z njegovim neomajnim prepričanjem v moč umetnosti, je akademijo tudi spodbudil, da mu podeli to nagrado," je še navedel član Švedske akademije Steve Sem-Sandberg.

Avtorjev prvi odziv: Zelo srečen, miren in zelo živčen

Kot je povedal tajnik Švedske akademije Mats Malm, ki je danes sporočil novico o letošnjem Nobelovcu, se je z 71-letnim madžarskim avtorjem, ki se trenutno mudi v Frankfurtu, že pogovarjal po telefonu. Za švedske medije je Krasznahorkai v prvem odzivu povedal, da je zelo srečen ter hkrati miren in zelo živčen. "To je moj prvi dan kot Nobelov nagrajenec," je dodal.

Satanov tango, prelomnica v njegovi karieri

Krasznahorkai se je rodil leta 1954 v majhnem madžarskem mestu Gyula na jugovzhodu Madžarske, ki je podobno odročno podeželje, kot je prizorišče njegovega prvega romana Satanov tango, objavljen leta 1985. Delo je na Madžarskem postalo literarna senzacija in avtorjevo prelomno delo.

Roman v močno sugestivnih besedah opisuje skupino revnih prebivalcev zapuščene kolektivne farme na madžarskem podeželju tik pred padcem komunizma. Roman je bil leta 1994 v režiji Bela Tarra prenesen na filmsko platno.

Krasznahorkaia so zadnja leta pogosto uvrščali v najožji krog kandidatov za Nobelovo nagrado za literaturo. Po Imreju Kerteszu, ki je Nobelovo nagrado prejel leta 2002, je drugi madžarski Nobelovec.

Leta 2014 je dobil nagrado vilenica

Med preteklimi Nobelovimi nagrajenci je tudi kar nekaj takih, ki so pred tem prejeli vilenico. V utemeljitvi za vilenico leta 2014 so Krasznahorkaia označili za poeta marginaliziranih, osamljenih ljudi.

"Njegova poetika temelji na izgubljenosti človeka v družbi in času. S precizno kompozicijo vpenja svoje like v neskončno izčrpavajoč turobni svet eksistence. Tej temačni atmosferi primerna je tudi retorika upodobitve stanja duha v artikulaciji njegovih del – to je retorika z izpusti in zamolki," se je še glasila utemeljitev vilenice.