Četrtek, 4. 11. 2021, 22.33
3 leta
Najsmrtonosnejše epidemije: od antičnega Rima do Slovenije
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,99
18
V 100 letih se nekatere stvari niso veliko spremenile. Tudi danes se v obdobju epidemij objekti spreminjajo v zasilne bolnišnice. Na levi fotografiji je zasilna bolnišnica v ZDA leta 1918, na desni pa zasilna bolnišnica za bolnike s covidom v beograjski Areni.
Več kot pet milijonov ljudi po vsem svetu je od leta 2019 izgubilo življenje zaradi novega koronavirusa. Več kot pet tisoč samo v Sloveniji. Epidemija koronavirusa se tako že sedaj glede na absolutno število žrtev uvršča med najsmrtonosnejše v človeški zgodovini.
Da lahko bolezni spremenijo vsako družbo, nas uči tudi zgodovina. V zadnjih dva tisoč letih so epidemije pobile stotine milijonov ljudi, zrušile imperije, pomorile celotne generacije. Najbolj smrtonosna zabeležena epidemija je kosila v 14. stoletju, ko je po nekaterih ocenah življene izgubila kar polovica tedanje svetovne populacije.
V zgodovini je zabeleženih še več epidemij, ki so vzele več 10 milijonov življenj in spremenile celotne civilizacije. Najbolj tragična je najverjetneje epidemija črnih koz v Novem svetu, ki je danes po mnenju mnogih zgodovinarjev pravzaprav odgovorna za uničenje celotnih civilizacij v Severni in Južni Ameriki.
Epidemije so spreminjale človeško družbo že v času pred našim štetjem. Dokazov za to je sicer malo, vendar arheologom v zadnjih desetletjih uspe najti vse več ostankov, ki nakazujejo, da so bolezni izbrisale cela mesta. Trenutno najstarejši arheološki ostanki, ki kažejo na epidemijo, so iz leta 3000 pred našim štetjem. Na Kitajskem so arheologi našli ostanke dveh vasi, ki sta bili uničeni skupaj s prebivalstvom. Ker so nekatera trupla (tako otroci kot ženske in starejši) vseeno bila pokopana v množičnih grobovih, arheologi sklepajo, da ni šlo za vojno dejanje, temveč za izbruh bolezni. Obstajajo pa tudi dokazi o izbruhu neznane bolezni v antičnih Atenah v letu 430 pred našim štetjem, ko so Špartanci začeli oblegati mesto. Bolezen naj bi vzela okoli 100 tisoč življenj.
Antonijeva kuga
Veliko zgodovinarjev začetek propada rimskega imperija pripisuje prav Antonijevi kugi, ki sicer ni bila kuga. Ta je morila med letoma 165 in 180. Epidemija naj bi v rimski imperij prišla iz Azije, za katero bolezen je šlo, pa še danes ni jasno. Glede na opise bolezenskih znakov rimskega zdravnika Aeliusa Galenusa je najverjetneje šlo za črne koze ali pa ošpice. Kot je zapisal takratni zgodovinar Cassius Dio, je življenje samo v Rimu vsak dan izgubilo okoli dva tisoč ljudi. Skupno naj bi umrlo vsaj pet milijonov ljudi oziroma okoli 10 odstotkov vsega prebivalstva imperija.
Skupno naj bi v 15 letih v Rimskem imperiju zaradi neznane bolezni umrlo vsaj pet milijonov ljudi oziroma okoli 10 odstotkov vsega prebivalstva.
Justinijanova kuga
Justinijanova kuga velja za prvi zabeleženi primer izbruha bubonske kuge v zgodovini. Bolezen je v samo osmih letih (prvi primeri naj bi bili zabeleženi v letu 541 ali 542) vzela 50 milijonov življenj oziroma skoraj četrtino svetovnega prebivalstva. Čeprav je kuga ime dobila po bizantinskem cesarju Justinijanu I., je bolezen kosila vse od Kitajske, kjer naj bi bil tudi izvor bolezni, do Sredozemlja, Severne Afrike in Evrope. Bolezen so širile podgane, ki so potovale skupaj s hrano. Konstantinopel ter druga večja mesta v imperiju so bili namreč zelo odvisna od žitaric, ki so prihajale predvsem iz Egipta.
V obdobju Justinijana I. je bila zgrajena tudi cerkev Hagija Sofija.
Prvi zaznamki karanten v zgodovini segajo v 14. stoletje, ko so ladje zaradi morebitnih bolezni med posadko pred zasidranjem v obalnih mestih morale čakati 40 dni na morju. Od tod tudi beseda karantena – v italijanščini "quaranta giorni" pomeni 40 dni. Prvo mesto, ki naj bi uvedlo karanteno za prihajajoče ladje, je bilo Dubrovnik.
Črna smrt
Pomor bubonske kuge v 14. stoletju večina zgodovinarjev vidi kot največjo katastrofo, ki je kdaj prizadela človeško civilizacijo. Koliko ljudi je izgubilo življenje, ni jasno, ocene pa pravijo, da je bilo žrtev od 75 do 200 milijonov. Najbolj na udaru je bila Evropa, kjer je življenje izgubilo 30–60 odstotkov prebivalstva. Bolezen so širile podgane in bolhe, za smrtonosnost pa naj bi bila odgovorna predvsem dva dejavnika: rast števila ljudi v mestih, kjer ni bilo poskrbljeno za higieno, in hitro širjenje trgovine, ki je povezala večino takrat znanega sveta.
Pokopavanje umrlih v množična grobišča
Epidemija črnih koz v novem svetu
S prihodom Evropejcev v Severno in Južno Ameriko konec 15. stoletja so v novi svet prišle tudi evropske bolezni. Najbolj smrtonosne so bile črne koze, ki so po mnenju zgodovinarjev v naslednjih stoletjih ubile med 25 in 55 milijonov ljudi oziroma od 80 do 95 odstotkov domorodcev.
Do nedavnega je veljalo, da je novi svet "odkril" Krištof Kolumb leta 1492.
Tretja kuga
Leta 1855 je na Kitajskem znova izbruhnila bubonska kuga, ki se je razširila vse do Evrope. Zahtevala je okoli 12 milijonov življenj samo na Kitajskem in v Indiji, hkrati pa je bolezen povzročila velike težave evropskim imperijem. Evropejci so namreč s pojavom kuge začeli v svojih kolonijah v Aziji in Afriki vsiljevati svoje razumevanje higiene in medicine, kar je zmotilo veliko domačinov. Podobne težave so imeli tudi v ZDA, kjer so po pojavu kuge želeli vpeljati strog nadzor v mestnih četrtih, v katerih so živeli predvsem Kitajci.
V Veliki Britaniji in še v številnih državah so grobove žrtev kuge označevali z lobanjo in dvema prekrižanima kostema.
Španska gripa
V le dveh letih od 1918 do 1920 je za gripo zbolelo vsaj 500 milijonov ljudi, življenje pa je izgubilo 50 milijonov. Epidemije bolezni se v tem obdobju ni prijelo ime španska gripa zaradi tega, ker je izbruhnila v tej državi, temveč ker je bila Španija edina država, ki ni skrivala poteka bolezni med svojim prebivalstvom in je vse podatke pregledno delila z drugimi. Zato so mediji v drugih državah, ki so skrivale okužbe z boleznijo, v prvih letih izvor gripe krivično pripisali Španiji. Prvi dokumentiran primer bolezni so sicer odkrili v ZDA, od koder se je hitro razširila v Evropo, predvsem zaradi vstopa države v 1. svetovno vojno leta 2017.
Zasilna bolnišnica v ZDA leta 1918, kjer so zdravili vojake, obolele za špansko gripo.
Azijska gripa
Čeprav je azijska gripa kosila samo dve leti (1957 in 1958) in je zahtevala 1,1 milijona življenj, je postala pomemben del zgodovine zaradi ameriškega zdravnika Mauricea Hillemana. Ta je že zelo hitro prepoznal, da se je v Aziji pojavila nova oblika gripe, in pospešeno začel razvijati cepivo. Prav njegovi daljnovidnosti in učinkovitosti zgodovinarji pripisujejo, da izbruh azijske gripe pred 60 leti ni bil podobno usoden kot izbruh španske.
Hilleman naj bi samo v ZDA s hitrim razvojem cepiva rešil življenja več kot milijona ljudi. Ameriški znanstvenik se je vso kariero ukvarjal predvsem z razvojem cepiva in po nekaterih analizah zaradi njegovega dela cepiva pred prezgodnjo smrtjo vsako leto rešijo vsaj osem milijonov ljudi.
Zakaj so danes epidemije veliko manj smrtonosne?
Čeprav je koronavirus dokazal, da je človeška družba tudi danes zelo občutljiva na izbruhe nalezljivih bolezni, pa je postalo jasno tudi, da lahko z moderno tehnologijo premagamo marsikateri izziv. Neverjetno hiter razvoj cepiv, njihova distribucija in cenovna dosegljivost skoraj vsakemu Zemljanu so rešili na stotisoče, če ne na milijone življenj.
Hitri ukrepi vlad so omogočili delno zaprtje držav, to je ljudem omogočilo, da ostanejo doma in varni, ob tem pa ne izgubijo svojega doma in dostopa do hrane in zdravil. Da cepiva in ukrepi delujejo, je dokazalo že večje število držav, kjer se javno življenje počasi vrača v novo normalnost.
18