Minimalna plača v Sloveniji 784, v Luksemburgu 1.875 evrov

Zakonodajo o minimalni plači je kot prva država na svetu uzakonila Nova Zelandija leta 1894. Danes ima zavezujočo zakonodajo ali kolektivno pogodbo o minimalni plači več kot 90 odstotkov držav na svetu.

Znesek minimalne plače je običajno postavljen nad pragom revščine oziroma eksistenčnim minimumom. Glede na gospodarski oziroma ekonomski položaj v posamezni državi in glede na splošno raven plač oziroma družbenega standarda pa je lahko tudi precej višji.

Od 28 članic EU-ja jih ima 21 zakonodajo, ki predvideva minimalno plačo. Te so od države do države precej različne; od 159 evrov v Bolgariji do 1.875 v Luksemburgu, torej v razmerju približno ena proti 12. Ko se višina minimalnih plač prilagodi glede na cene v različnih državah (gre za pariteto kupne moči (PKP)), se razmerje zmanjša na približno ena proti pet, na različnih koncih lestvice pa se znajdeta Romunija (313 PKP) in Luksemburg s 1.539 PKP na mesec. Slovenija je s 784 evri nekje v zlati sredini (glej tabelo).

Zaradi primerjave sta v tabelo vključeni tudi ZDA in Turčija.

Slovenija je minimalno plačo prvič uvedla z Dogovorom o politiki plač in drugih prejemkov zaposlenih v gospodarstvu, ki je bil sklenjen leta 1995. Minimalna plača je nadomestila do tedaj uporabljani zajamčeni osebni dohodek oziroma zajamčeno plačo. Zakon o določitvi minimalne plače v 2. odstavku 1. člena določa, da je minimalna plača določena v mesečnem znesku in da pomeni najnižje plačilo za delo v polnem delovnem času.

Nemčija, Ciper in Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija imajo minimalne plače, ki ne veljajo za vse ali večino delavcev, temveč so omejene na posebne skupine, ki so določene na primer glede na sektor ali poklic. Danska, Italija, Avstrija, Finska, Švedska, Islandija, Norveška in Švica pa nimajo zakona o obvezni minimalni plači. V teh državah so plače določene ali s pogajanji med socialnimi partnerji, v podjetjih ali pa z individualnimi pogodbami.