Korejski dvojček: sever v socialistično pogubo, jug v kapitalistično bogastvo

Po koncu druge svetovne vojne sta ZDA in Sovjetska zveza Korejski polotok, ki je bil od leta 1910 del japonskega cesarstva, razdelili na dvoje. Sever je zasedla sovjetska Rdeča armada, ki je vzpostavila komunistični režim, jug pa ameriška vojska, ki je podprla prozahodni režim. Ta delitev se je še utrdila po koncu korejske vojne med letoma 1950−1953. Korejci so doživeli podobno usodo kot Nemci Korejski narod je tako po koncu japonske okupacije doživel usodo, podobno usodi Nemčije po koncu druge svetovne vojne, ko je bila ta prav tako razdeljena na dva ideološko nasprotna družbena sistema – na kapitalistični zahod in komunistični vzhod. Tako kot obe Nemčiji sta tudi obe Koreji ubrali različne poti.

Sever, ki je bil tedaj s svojimi premogovniki in jeklarnami industrijsko močnejši od pretežno poljedelskega juga, je gospodarstvo in družbo uredil po sovjetskem zgledu s planskim gospodarstvom in državno lastnino. Oblast je imela trdno v rokah komunistična partija, glavno besedo pa je imel njen vodja Kim Il Sung. Ta je sčasoma oblikoval lastno socialistično ideologijo, poimenovano džuče.

Severna Koreja: koncentracijska taborišča, prisilno delo, usmrtitve, preganjanja, lakota … Kim Il Sung, ki je po zgledu drugih komunističnih voditeljev vzpostavil močan kult osebnosti, je vladal do svoje smrti leta 1994. Nasledil ga je njegov sin Kim Jong Il, od leta 2011 pa vlada Kim Il Sungov vnuk Kim Džong Un. Po podatkih ameriškega politologa R. J. Rummla je samo med vladanjem Kim Il Sunga zaradi koncentracijskih taborišč, prisilnega dela in usmrtitev umrlo okoli milijon Severnih Korejcev.

V devetdesetih letih, po propadu Sovjetske zveze in koncu sovjetske pomoči (tudi v hrani), je severnokorejsko gospodarstvo doživelo propad. Vidni znak propada je bila t. i. velika lakota med letoma 1994−1998, ko je zaradi lakote in z njo povezanih bolezni umrlo veliko Severnih Korejcev – po različnih ocenah od 800 tisoč do 1,5 milijona.

Severna Koreja lahko preživi le zaradi mednarodne pomoči v hrani Komunistična država si je opomogla šele s tujo pomočjo v hrani. Na pomoč so priskočile ZDA, Kitajska, Japonska, Združeni narodi, EU … Še zdaj je 23-milijonska Severna Koreja odvisna od tuje mednarodne pomoči v hrani. Razmere so še vedno slabe, saj iz te države, ki je sicer skorajda samoodrezana od sveta, curljajo informacije o razširjeni podhranjenosti. To se pozna tudi v pričakovani življenjski dobi: ta je po podatkih CIA World Factbook v Severni Koreji 69,5 leta (155. mesto na svetu). Za primerjavo: v kapitalistični Južni Koreji je pričakovana življenjska doba 79,6 leta (42. mesto na svetu).

Težave s hrano pa ne odvračajo severnokorejskega režima od razvijanja jedrskega orožja (po nekaterih podatkih naj bi imel manj kot deset kosov jedrskega orožja), izzivanja sosed in ZDA z izstrelitvami raket ter vzdrževanja številčne armade. Še vedno iz Severne Koreje prihajajo poročila o taboriščih za politične nasprotnike in usmrtitvah ter preganjanju verskih skupnosti, na primer kristjanov.

Južna Koreja 18-krat bogatejša od Severne Po podatkih CIA World Factbook (Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad nimata podatkov o severnokorejskem BDP) je imela Severna Koreja leta 2011 okoli 1.314 evrov bruto domačega proizvoda (BDP) na prebivalca, kar jo uvršča na 166. mesto na svetu. Veliko bolje se je odrezala Južna Koreja, ki je imela leta 2012 po podatkih CIA World Factbook 23.944 evrov BDP na prebivalca oziroma okoli 18-krat več kot njena komunistična soseda.

Začetki za Južno Korejo niso bili najbolj spodbudni. Celo desetletje po korejski vojni je bila Južna Koreja, ki je tedaj štela okoli 21,5 milijona prebivalcev, ena od najrevnejših držav na svetu. Leta 1960 je bil tako njen BDP na prebivalca skromnih 79 ameriških dolarjev, kar je bilo manj od večine držav Latinske Amerike in tudi od nekaterih podsaharskih afriških držav, na primer Gane.

General utemeljil južnokorejski gospodarski čudež Prav šestdeseta in sedemdeseta leta prejšnjega stoletja pa so bila leta gospodarskega preobrata. Po japonskem zgledu se je Južna Koreja odločila za model izvozno usmerjenega gospodarstva, razvijati je začela tudi gospodarske panoge, v katerih so blesteli sosedi Japonci – zabavno elektroniko (konec šestdesetih se je zdaj svetovno znano podjetje Samsung usmerilo tudi v elektroniko) in avtomobilsko industrijo (leta 1967 je tako na primer korporacija Hyundai ustanovila Hyundai Motor Company).

Za potrebe razvijajočega gospodarstva so milijoni južnokorejskih kmetov – zlasti v sedemdesetih letih – zapuščali podeželje in odhajali v mesta, na delo v tovarne. Zdaj v mestih živi več kot 80 odstotkov prebivalstva, kar je več kot v Severni Koreji, kjer v mestih živi okoli 60 odstotkov ljudi. Južna Koreja je v desetletjih po koncu korejske vojne doživela tudi demografski bum, predvsem v obdobju pred urbanizacijo države – zdaj v državi na jugu polotoka živi okoli 50 milijonov ljudi, skoraj dvakrat več kot na severu polotoka.

Južna Koreja skokovito povečuje svojo blaginjo Južnokorejsko bogastvo se je zlasti skokovito povečalo od osemdesetih let prejšnjega stoletja. Leta 1980 je imela Južna Koreja po podatkih Svetovne banke BDP na prebivalca, ki upošteva primerjavo kupne moči, 1.734 evrov, leta 1990 5.179 evrov, leta 2000 12.554 evrov in lani 22.485 evrov. Leta 1980 je bila Južna Koreja po BDP na prebivalca na lestvici Svetovne banke na 61. mestu na svetu, lani pa na 30. mestu, torej ji je uspel skok za več kot 30 mest.

Južna Koreja sicer ni bila vedno zgledno demokratična. T. i. prva republika, ki se je oblikovala leta 1948, je bila nominalno demokratična država, ki pa je vse bolj drsela v avtokratski režim (med drugim je s trdo pestjo obračunala z vsemi komunističnimi simpatizerji na jugu). Po kratkotrajni t. i. drugi republiki je bil leta 1961 v Južni Koreji vojaški državni udar, ki ga je vodil general Park Chung-Hee.

Južnokorejska popularna kultura osvojila Daljni vzhod Modernizaciji naklonjeni general Park, ki je leta 1963 s petletnim razvojnim načrtom postavil temeljni kamen za južnokorejski gospodarski čudež, je vladal Južni Koreji vse do oktobra 1979, ko je umrl pod streli atentatorja. Popolnoma demokratična država je Južna Koreja postala šele leta 1987 z vzpostavitvijo tako imenovane šeste republike.

Gospodarski uspehi so krepili tudi mednarodni ugled. Leta 1988 je zdaj 10-milijonska južnokorejska prestolnica Seul gostila poletne olimpijske igre, leta 2002 pa je Južna Koreja skupaj z Japonsko organizirala svetovno prvenstvo v nogometu. Južnokorejska popularna kultura (filmi, glasba …) je postala priljubljena po vsem Daljnem vzhodu, tudi po vsem svetu – spomnimo se le na južnokorejskega pevca Psyja in njegove svetovne uspešnice Gangnam Style.