Ko se Boris Jelcin neposlušnih poslancev loti s tanki

Četrtega oktobra leta 1993 je Boris Jelcin, potem ko je razglasil izredne razmere v državi, ukazal napad na Beli dom v Moskvi, takratni sedež ruskega parlamenta (vrhovni sovjet in kongres ljudskih poslancev). Tja so se ob podpori nekaj tisoč privržencev, ki so postavili obrambni zid pred stavbo, zabarikadirali poslanci (deputati), zvesti Ruslanu Hasbulatovu, predsedniku vrhovnega sovjeta, in podpredsedniku države Aleksandru Ruckoju. Napad je izvedla elitna tankovska enota ruske vojske, dramatično dogajanje v Moskvi pa je prek CNN in drugih televizijskih mrež lahko spremljal ves svet.

Uradno več kot sto, neuradno več kot tisoč žrtev Pred tem so nasprotniki Jelcina zasedli sedež moskovskega župana Lužkova in televizijsko postajo Ostankino. V dneh vrenja na moskovskih ulicah je po uradnih podatkih umrlo skupno 150 ljudi, več sto pa je bilo ranjenih. Po neuradnih podatkih je bilo žrtev več kot tisoč. Voditelje upora proti predsedniku Borisu Jelcinu, vključeno z glavnima akterjema, Ruslanom Hasbulatovom, sicer profesorjem ekonomije, in Aleksandrom Ruckojem, herojem iz afganistanske vojne, so po koncu spopadov aretirali in zaprli v moskovski zapor Lefortovo, nekaj mesecev pozneje pa pomilostili.

O tragičnih dogodkih priča zanemarjen spominski park Danes na tragične dogodke pred 20 leti, ki sta jih obe strani v spopadu označili kot državni udar, spominja neugleden, neurejen spominski park ob reki Moskvi pred stavbo Belega doma, ki je po obnovi postal sedež ruske vlade. Parlament oziroma dumo so preselili v središče Moskve, v bližino Kremlja. Nedaleč od Belega doma stoji nekaj zanemarjenih vitrin s porumenelimi časopisnimi članki in portreti ubitih v spopadih. Zraven je na zelenici na ogled še nekaj predmetov, ki spominjajo na tiste burne moskovske dni, raztrganih zastav, oblačil in drugih reči. Očitno je, da za "spominski park" že dolgo ne skrbi nihče več, kar veliko pove o tem, kaj za aktualno oblast z Vladimirjem Putinom pomenijo ti dogodki izpred 20 let. Očitno bi jih najraje kar pozabili.

Politični spopad kot zakonodajna kriza in osebni boj za oblast Tragični epilog spora je sledil večmesečnim napetostim med predsednikom Ruske federacije Borisom Jelcinom, ki si je želel več predsedniških pooblastil , in vrhovnim sovjetom ter kongresom ljudskih poslancev, po takratni ustavi formalno najvišjima organoma oblasti, ki sta branila svoje zakonske pristojnosti. V obeh organih so imeli večino privrženci Hasbulatova in Ruckoja, Jelcin jih je (sprva sta bila njegova zaveznika) označil za linijo, ki si prizadeva za restavracijo komunističnega sistema in Sovjetske zveze.

Boris Jelcin je zato parlament preprosto razpustil, z isto mero pa so mu odgovorili deputati , ki so izglasovali odpoklic predsednika Jelcina ("impeachment") in za predsednika razglasili Ruckoja.

Še pred tem so se izjalovili vsi poskusi dogovora o oblikovanju nove, modernejše ruske ustave, ta bi sledila družbenim spremembam, ki so se zgodile v Rusiji po razpadu Sovjetske zveze. Tako pa je nastal svojevrsten paradoks: Boris Jelcin, ki se je uprl prevratu generalov proti Mihailu Gorbačovu leta 1991 in povzročil dokončen razpad Sovjetske zveze in komunizma, je imel izjemno politično moč, formalnopravno pa je bila oblast po še veljavni ustavi iz obdobja Brežnjeva v sovjetskih institucijah.

Spopad za hitrost ekonomske preobrazbe Ozadje spopada je imelo tudi ekonomsko-socialne razsežnosti: šlo je namreč za spopad dveh konceptov gospodarskega razvoja države. Jelcin je s premierjem Jegorjem Gajdarjem, ki ga vrhovni sovjet ni potrdil, zagovarjal tako imenovano šok terapijo z naglo privatizacijo in sprostitvijo cen reguliranega trga. Deputati pa so temu nasprotovali in se zavzemali za postopne ekonomske reforme, saj so menili, da je večina Rusov s slabšim življenjskim standardom že zelo čutila posledice prehoda v kapitalizem.