Kako so feministke postale gospodinje (video)

"Gospodinje so odvisne kreature, ki so še vedno kot otroci, paraziti," je 31. avgusta 1970 v reviji Time v eseju Kako bi bilo, če bi zmagale ženske zapisala Gloria Steinem, feministka z veliko začetnico.

Zdaj, malo več kot štirideset let pozneje, pa se generacija žensk, rojenih tam nekje, kot je bila zapisana ta izjava ali pa malo pozneje, prav nič ne sramuje tega, da bi bile gospodinje. Zdi se, da je feminizem dandanes veliko bolj kompleksna zadeva, kot je bil v feministično bojevitih sedemdesetih. Ni več vse v zažiganju modrčkov in kričanju, da bi rade enake možnosti. Feminizem ima zdaj več obrazov.

Zvezdnice so postale feministke Denimo eden je obraz igralke Eme Watson, ki je pretekli teden v palači Združenih narodov, ki so začeli projekt zmanjšanja nasilja nad ženskami, govorila o feminizmu.

"Kako naj spremenimo svet, če pa se želi pogovarjati le polovica? Moški, rada bi vas povabila k pogovoru. Enakopravnost spolov je tudi vaša tema," je dejala in požela stoječe ovacije: "Kako je postal svet tako neprijeten? Menim, da imam pravico, da sem plačana toliko kot moji moški kolegi. Menim, da imam pravico odločati o svojem telesu. Menim, da imajo ženske pravico odločati o političnih odločitvah, ki bodo vplivale na njihovo življenje. Menim, da si zaslužim enako spoštovanje kot moški."

Ema Watson ni edina slavna osebnost, ki je v zadnjem času odkrila feminizem. Prav zagreta je tudi Beyonce, ki je z besedo feministka razsvetlila oder na podelitev nagrad MTV in tisti dan je bil feminizem najbolj deljena beseda na Twitterju. Na njenem zadnjem albumu so odlomki govora o feminizmu nigerijske pisateljice Chimamande Ngozi Adichie. Lani pa je izjavila, da bo "enakost med spoloma dosežena, ko bosta moški in ženska enako plačana in spoštovana".

Sodobne feministke niso več bele ženske srednjega razreda, temveč so mlada uspešna dekleta in še pomembneje, niso belke. Globalno gledano je feminizem pljusknil v Afriko, Azijo, na Bližnji vzhod. Ženske pravice in enakost, kontracepcija, borba proti nasilju moških – to so teme, ki bi morale biti še kako pomembne v deželah, kjer niso samoumevne. Feminizem končno ni več rezerviran za akademsko elito, temveč je globalno gibanje.

Tudi Carrie se je poročila V zahodnem svetu pa se razen z zahtevami o enakem plačilu soočamo s popolnoma drugo obliko feminizma – z zahtevo, da imajo ženske pravico biti matere. Evropska poslanka Licia Ronzulli je pritegnila pozornost fotoaparatov, ko je med zasedanjem parlamenta pestovala svojo 44 dni staro hčerko. Od tedaj, se pravi od leta 2010, je bila njena hčerka mnogokrat z njo v parlamentu. Ne le da je s tem pokazala na pomanjkanje otroškega varstva v evropskem parlamentu, temveč tudi na dilemo sodobne ženske: kariera ali mati.

Do zdaj je po feministični normi veljalo, da najprej kariera, nato mati, če je ravno nuja. Kariera je bila vedno razumljena kot ultimativna enakost, češ moški so karieristi, zato morajo biti tudi ženske, da bodo enakopravne.

Vsa osemdeseta in devetdeseta so nas mediji bombardirali s podobo pasje menedžerke v kostimu, ki vodi veliko podjetje in poveljuje armadi moških, ima divje seksualno življenje in je prava moškožerka. To je bil idealni konstrukt sanj feministk iz sedemdesetih. Toda ta podoba je imela tudi temno nevrotično stran, ki sta jo v pop kulturi predstavljali zblojena Ally McBeal in zapita Bridget Jones.

Toda kaj se zgodilo potem? Celo Carrie se je poročila. Sicer ni postala mati, a mnogo realnih žensk je. Sicer v poznih letih za materinstvo, pa vendar se je kar veliko karieristk iz devetdesetih naposled le odločilo za otroke. In naenkrat so morale biti karieristke in matere. Nekaj, česar feministke starega kova niso predvidele. Postale so bolj enakopravne od enakopravnih moških, z dvojno dozo obremenitev.

Raje bom gospodinja kot pa superženska A prav zato, ker so bile enakopravne, so imele možnost, da so postale gospodinje. Novinarka avstrijskega profila Angelika Hager je to poimenovala mrzlica Sneguljčice. "Generacija hčerk mater iz gibanja za emancipacijo je očitno imela dovolj dvojne obremenitve in nenehnega izčrpavanja njihovih mater," je zapisala.

Ker pa kljub temu gospodinja še vedno ni prav spoštovan poklic, so družbeni trendi opuščanja karier zapakirali v celofan samouresničevanja. Ženske si želijo samouresničiti in naredijo to, kar čutijo, da morajo storiti. To je dolžnost do same sebe. Kako zelo zeitgeistno.

Da bi še potrdili tezo, da je odločitev za gospodinjo dobra, so v reviji Sociological Review objavili raziskavo, da je večja pogostost seksa v parih, kjer je tradicionalna delitev dela po spolu. Če je bila ženska gospodinja, moški pa prinašalec denarja, sta imela spolne odnose povprečno petkrat na mesec. Če pa je moški prevzel del gospodinjskih obveznosti, sta seksala le še 3,4-krat na mesec. Verjetno je moškega večkrat bolela glava.

Pa bodimo realni. Feminizem starega kova je od žensk pričakoval, da bodo superljudje, da bodo obvladovale moški in ženski del spolne delitve. In potem so vsako uspešno žensko spraševali, kako ji uspe uskladiti kariero in družino. Tega ne vprašajo nobenega moškega, kar je zadosten indikator resnične stopnje enakopravnosti. Naslednja generacija žensk, te, ki so zdaj stare okoli trideset let, ne želi ponoviti napake svojih mater. V Veliki Britaniji je raziskava med ženskami, starimi 29 let, pokazala, da jih 61 odstotkov meni, da je vloga superženske neprimerna, 70 odstotkov jih ne želi delati toliko kot generacija njihovih mater, dve tretjini pa se strinjata, da je prav, da moški služi denar, ženska pa se posveča materinstvu.

Skladno z novo pravico do izbire se popularizirajo trendi, ki so bili še pred desetletjem zasmehovani. Kuhanje je postalo ultimativna dejavnost, vrtičkarstvo tudi, celo šolanje otrok doma je ponovno na pohodu, da o kvačkanju niti ne govorimo. Vse, kar so počele gospodinje v petdesetih, se vrača v novodobni preobleki.

Pri nas večina dela A zdi se, da ta trend velja za zahodno Evropo. Pri nas, kjer zaradi tradicije socializma delovna ženska v petdesetih ni bila nič posebnega in so bile tako ali tako vse ženske superženske, imamo nenehno eno najvišjih stopenj zaposlitve žensk. Edino, kar je opazno po navedbah ministrstva za delo, socialne zadeve in enakopravnost, je, da se matere z majhnimi otroki večkrat kot prej odločijo, da bodo po vrnitvi na delo izbrale možnost skrajšanega delovnega časa zaradi starševstva.

"Leta 2013 je bilo žensk, ki so se odločile za tako obliko dela, približno dvakrat več kot moških, in sicer 12 odstotkov, kar je precej pod evropskim povprečjem," so zapisali. Država tudi ne spodbuja kaj veliko, da bi ženske ostale doma. Pravico do plačila prispevkov za socialno varnost imajo le matere štirih ali več otrok, ki se odločijo ostati doma. Pa še to le do takrat, ko gre najmlajši otrok v šolo. Maja 2014 je bilo pri nas 1529 takih staršev, večinoma so to ženske.

Kaj je nauk zgodbe o feminizmu? Dejstvo je, da je feminizem dosegel, kar je želel. Ženske imajo pravico odločati o svojem življenju. Če želijo, so lahko karieristke, superženske, ki imajo kariero in družino, ali pa samo navadne gospodinje. Kar želijo. In to je resnična enakopravnost.