Kako države spodbujajo rojevanje otrok

Turški predsednik Recep Tayyip Erdogan ima že leta priljubljeno temo za govore o otrocih in družini: turške ženske vztrajno poziva, naj imajo vsaj tri otroke. Poleg tega seveda nasprotuje splavu. Vse to z razlogom. Njegova vizija je, da bi bila Turčija med desetimi najmočnejšimi gospodarstvi na svetu. Za to pa potrebuje močno mlado populacijo. Toda statistika ni na njegovi strani. Leta 2012 je imela Turčija najnižji naravni prirastek v zgodovini, vsega 0,12 odstotka, kar je pomenilo, da ima povprečna Turkinja dva otoka. Za primerjavo: leta 1978 je imela turška družina 4,33 otroka. Sicer populacija še narašča, a se stara.

Turška vlada je tako uvedla posebna denarna nadomestila za vsakega otroka in povišala dolžino porodniškega dopusta s štirih na šest mesecev. A to ne pomeni, da bodo imele Turkinje poslej več otrok.

Noči za spočetje otrok Turčija še zdaleč ni edina država na svetu, ki skuša z denarnimi ukrepi zvišati nataliteto. Kako da ne, saj v vseh razvitih državah z izjemo Izraela nataliteta pada. Po svetu pa imajo še veliko bolj inovativne načine za zviševanje natalitete, kot je poziv predsednika, naj imajo tri otroke.

V Singapurju je denimo naravni prirastek le 1,2 odstotka. Zato vsak par za otroke dobi denarno nagrado: na prvega 4450 dolarjev, za drugega 6000 dolarjev, za tretjega 8000 dolarjev, družina pa se glede na število otrok uvršča proti vrhu liste za stanovanja. Za dodatno spodbudo so poskrbeli tudi z Narodno nočjo, ko naj bi pari dopustili, da bi "eksplodiral" njihov patriotizem in bi spočeli otroka.

Tudi v Rusiji so uvedli uradni "plodni dan", ki je kar na državni praznik 12. junija. Če ženska rodi natančno devet mesecev po tem dnevu, lahko sodeluje v žrebanju avtomobila. Sicer se je ruska vlada določila, da bo za višanje rodnosti namenila 30 milijonov dolarjev.

Na Danskem so lani začeli oglaševati počitnice za spočetje otroka. Če se to res zgodi, podarijo triletno zalogo plenic za otroka.

Danski oglas za počitnice, kjer bi spočeli otroka

V Južni Koreji sicer pomagajo z državno pomočjo pri izobraževanju otrok, poleg tega pa so uvedli družinski dan, kar pomeni, da vsako tretjo sredo v mesecu v pisarnah ugasnejo luči, da bi se uslužbenci hitreje odpravili domov k ženam in seksali.

Otrok stane do 30 odstotkov družinskega proračuna Seveda se v državah zavedajo, da glavni problem ni spočetje otroka, temveč njegovo vzdrževanje. Ocenjujejo, da v Evropi otrok potrebuje od 20 do 30 odstotkov družinskega proračuna, predvsem za izobraževanje. Zato skušajo vse pronatalitetne politike olajšati finančno breme staršev bodisi z otroškimi dodatki, cenejšim varstvom ter šolanjem ali davčnimi olajšavami. Zdi se, da se taka politika obrestuje.

Po navedbah Economista v skandinavskih državah, kjer država finančno največ pomaga staršem, v zadnjih letih nataliteta raste. Na drugi strani v sredozemskih državah, kjer ni velikih finančnih olajšav za otroke, nataliteta pada.

Finančne spodbude so bolj učinkovite V OECD so tudi z analizo ugotovili, kakšne spodbude so najbolj učinkovite. Daljša porodniška je sicer odlična ideja, a se zdi, da ni razlog, da bi se pari odločili za otroke. Enkratna finančna darila in ugodnosti sicer spodbudijo par, da ima otroka hitreje, kot bi ga imeli sicer, ne pa tudi, da jih imajo več. Edini ukrep, ki v bogatih državah deluje, je stalni otroški dodatek.

Prav tako k večji rodnosti prispeva dobro organizirano varstvo za otroke, ki ženskam omogoča kariero in materinstvo. V državah, kjer imajo dobro organizirano varstvo, imajo ženske več otrok, kar je denimo primer Belgije in Nemčije. V prvi imajo državne vrtce in imajo ženske povprečno 1,8 otroka, v Nemčiji jih nimajo in imajo ženske 1,6 otroka.

Ženske matere in delavke brez varstva Zelo pomemben faktor za nataliteto je tudi status ženske v družbi. Če ji sistem pomoči in družba omogočata, da je lahko zaposlena in mati, se bo hitreje odločila za otroke. Največji problem s tem pa imajo na Japonskem in v Južni Koreji. V obeh družbah še vedno velja, da naj se ženska poroči, ima otroke in ostane doma. Poleg tega so delovniki tako dolgi, da je za zaposleno žensko skoraj nemogoče, da bi usklajevala delo in materinstvo.

Eden od faktorjev za večjo rodnost, ki ga opažajo raziskovalci, pa je tudi življenje zunaj mesta. Ruralne družine imajo več otrok kot družine v mestih. Pri tem je treba seveda upoštevati tudi to, da se družine z otroki pogosto preselijo v predmestje, kjer je bolje urejena infrastruktura, potrebna za otroka. Le japonska vlada je prepričana, da prav mesta spodbujajo nataliteto in mlade ljudi vabi v mesta, kar je z ekonomskega stališča seveda razumljivo. A če se motijo, bodo čez nekaj let v japonskih mestih le še bogati, osamljeni ljudje brez otrok.