Kaj pomeni delni bankrot države?

Država do svežega denarja prihaja z izdajo državnih obveznic. Sprva kupcem obveznic izplačuje zgolj obresti na obveznice, t. i. kupone, ki se običajno izplačujejo polletno. Ko sama obveznica zapade in mora država celotno vrednost obveznice vrniti vlagatelju, za izplačilo obveznic potrebuje denar. Če ga nima, si ga z izdajo novih obveznic izposodi na finančnih trgih in poplača zapadle obveznice, kar počne tudi Slovenija.

"V primeru Argentine je težava v nezaupanju finančnih trgov do države. Argentina tako nima dostopa do zadostnih virov financiranja, da bi lahko poplačala stare dolgove," je delni bankrot te južnoameriške države komentiral Luka Gubo, vodilni analitik v podjetju Finančni trgi.

Delni bankrot pomeni, da bankrot ni vezan na celoten dolg države, temveč samo na del dolga. "Če sem lastnik 100 argentinskih obveznic v vrednosti 100 tisoč evrov, bi v primeru popolnega bankrota izgubil celoten znesek. V primeru uspešnih pogajanj z izdajateljem obveznic pa se bom morda dogovoril za 50-odstotno poplačilo obveznic. V tem primeru govorimo o delnem bankrotu države," na izmišljenem primeru razloži Gubo.

Posledice bankrota pred 13 leti vidne še danes Podobna zgodba se je v Argentini dogajala že konec leta 2001, ko se je lastnikom obveznic z vlado uspelo dogovoriti o zmanjšanju oziroma prestrukturiranju dolga. Država je bila kaznovana s prepovedjo sodelovanja na mednarodnem kapitalskem trgu. To sicer preprečuje nadaljnje brezglavo zadolževanje države, hkrati pa pomeni, da si ne more izposojati denarja, ki ga najbrž krvavo potrebuje za nakup surovin, ki ji omogočajo gospodarsko rast, pa tudi za nakup zdravil ali česa podobnega.

Država bankrot razglasi sama, ko upnikom pove, da ni več sposobna izpolnjevati svojih obveznosti. Bankrotirano državo formalno še naprej vodi njena vlada, a najpogosteje nova, saj bankrot spremlja politična kriza, tej pa večinoma sledi zamenjava oblasti.

Trpijo banke, zdravstvo, šolstvo, socialni transferji … Posledice se kažejo v potencialno višjih obrestnih merah za izposojeni denar. "Ko je država visoko na lestvici tveganih držav, takšen primer je bila tudi Slovenija, je strošek financiranja visok. Posledično trpi bančni sistem, ki za pridobitev svežega denarja plačuje višje obresti. Višja obrestna mera v viru financiranja bank pa pomeni tudi višje obrestne mere za kreditiranje gospodarstva in prebivalstva," še pravi Gubo.

Dodatna težava nastane pri financiranju javnih storitev, kot so zdravstvo, šolstvo, socialni transferji, in je neposredno povezana z že omenjeno nesposobnostjo države za pridobitev svežega denarja. Določeno obdobje lahko luknjo delno pokrpajo velike komercialne banke, vendar v celoti banke tega niso sposobne. Nujni so zunanji viri financiranja v obliki izdaje državnih obveznic. Lahko se torej zgodi, da delavci v javnem sektorju več mesecev ostanejo brez plač in država ni več sposobna izplačevati pokojnin. Življenjska raven se močno zniža pri vseh segmentih družbe. Posledice bankrota lahko vodijo v spiralo, ko se država zaradi dragega financiranja še bolj pogreza v brezno.

Podoben scenarij se je zgodil v Grčiji, le da ga takrat zaradi povzročanja panike niso želeli imenovati delni bankrot. Lastniki grškega dolga so se tedaj dogovorili za prestrukturiranje dolga in podaljšali rok za vrnitev denarja.

Delni bankrot Argentine bo po mnenju sogovornika vplival na gospodarstvo in bančni sistem države, učinka na svetovno gospodarstvo pa zaradi relativne majhnosti države ne pričakuje.

Kako prepoznamo, da se država bliža bankrotu? Eden izmed pokazateljev drvenja v bankrot, ki se pogosto uporablja, je državni dolg glede na bruto domači proizvod (BDP). A po mnenju Guba je bolj primeren denarni tok dolga, torej kakšen delež proračunskih sredstev gre za odplačevanje javnega dolga. V Sloveniji trenutno ta znaša več kot šest odstotkov, višje obrestne mere, po katerih nas je zadolžila vlada Alenke Bratušek, pa bodo ta odstotek še zvišale.

V zadnjih 150 letih je plačilno nesposobnost razglasilo približno 200 držav, večinoma manj razvite latinskoameriške in afriške države. Razlogi so različni, pa tudi posledice bankrotov se razlikujejo. ZDA so leta 1971 bankrotirale zaradi prevelikih izdatkov za vojno v Vietnamu, Rusija pa leta 1998.

Tudi Mehika je leta 1988 sporočila, da ne more odplačevati javnega dolga, na pomoč pa so ji priskočile ZDA. Bankrotirali so tudi Peru, Jamajka, Poljska, Turčija, konec 90. let pa azijska gospodarstva.

Najpomembnejši razlog za bankrote držav je prevelika zadolženost, v katero so bile države prisiljene zaradi revščine in zato, ker so si v času nizkih obrestnih mer in visokih cen surovin, ki so jih izvažale, v tujini izposodile več, kot so lahko vrnile, potem ko so se obresti zvišale, cene njihovih surovin pa znižale.