"Heroji begunskih zgodb so otroci"

"Da smo lahko odšli, smo prodali vse. Živilsko prodajalno, hišo, vse pohištvo in zlati nakit," pripoveduje tri mesece noseča 26-letna Palestinka iz Sirije, ki je po "poti smrti", kot prehodu iz Sirije v Turčijo pravijo, na Madžarsko prišla z možem, njunim enoletnim sinom in štiriletno hčerko ter moževo mamo.

V Siriji je ostal del njene družine. Njena starša in brata. Denarja za odhod za vse niso imeli, saj so za pot morali plačati po dva tisoč evrov za odraslo osebo, za otroka po tisoč evrov.

Otrokom želimo omogočiti varnost in izobrazbo Ne želijo biti poimenovani, ker imajo še sorodnike v Siriji. Zaradi njihove varnosti, torej. Tudi fotografirati se iz istega razloga ne želijo. Pravijo, da naj ob posredovanju njihove zgodbe uporabimo inicialke.

F. K, 26-letna Palestinka iz Sirije, je pianistka. Njen mož, S. B., 32-letni Palestinec, medicinski tehnik. Vsak dan sta razmišljala o begu, pravita. Čakala sta le, da zbereta dovolj denarja. "Streljanje, bombni napadi, vsak dan sta s tem živela najina otroka," pripoveduje F. K. "Bili smo brez vode, elektriko smo imeli uro na dan, lansko poletje pa smo bili dolgo tudi brez hrane."

"Otrokom želimo omogočiti varnost in svobodo ter izobrazbo. Sirske šole so zaprte. Bombardirane in raketirane so," pove S. B. Med pogovorom se pridruži še 25-letni Palestinec iz Sirije, ki mu je v času vojne kljub vsemu uspelo diplomirati na fakulteti za telekomunikacije.

"Si z Islamsko državo ali pa te ni" S štiričlansko družino smo se spoznali na "poti smrti", kot pravijo prehodu iz Sirije v Turčijo. "Na sirsko-turški meji se moraš prebiti čez več oboroženih sil. Prek Asadove vojske, sil Islamske države in turške vojske," pravi A. D.

"Pri Islamski državi je tako, ali si z njimi ali te ni. Podobno je tudi z vladajočim režimom. Pripadniki Islamske države ti, če kadiš, odrežejo prste. Otroka, ki je imel dolge lase, so na meji postrigli."

"Imamo upanje, sanje, cilje" "Želimo si le normalnega življenja, varnosti in svobode. Če tega nimaš, ne moreš razmišljati o drugem," pravijo sogovorniki. "Izogniti se želimo nasilju."

Želijo si v Švico, tja, kjer je možev brat Zdaj so na Madžarskem. Pred severno železniško postajo v Budimpešti. S kartami za München, do koder, ne vedo, kdaj bodo lahko odpotovali. Družina si želi v Švico, tam namreč že štiri leta živi brat S. B.-ja. Prav toliko časa ga njegova mama že ni videla, na pot v Evropo se je odpravila kot srčna bolnica. Izčrpana je.

Otroci so heroji Otrokoma so rekli, da gredo k stricu. Med čakanjem pred budimpeško postajo, kjer je njihov položaj še vedno negotov, seveda še niso rešeni, poudarjajo. "Potrpežljivi smo. Čakali bomo dan, dva, teden … Imamo upanje, sanje in cilje," je jasen A. D. Ob tem se k nam na tla usede še 17-letni Sirec, potuje sam, brez staršev. Ni edini otrok ali najstnik na poti brez staršev. Spoznamo tudi enajstletnega M. T. iz Sirije. Oče ga je poslal v Evropo, v upanju, da se reši in da bodo na podlagi evropske zakonodaje o tujcih, ki podpira združevanje družin, dovoljenje za bivanje dobili tudi njegovi starši, tako prevede Iračan, ki je z njim.

"Otroci so heroji," sklene A. D.