Globalno priseljevanje sploh ni težava

V Nemčiji poteka velika razprava, koliko priseljenci obremenjujejo nemški socialni sistem in v kolikšni meri se morajo ti integrirati. Najnovejša pobuda Krščanske socialne unije, ki je naletela na ogorčenje javnosti, je bila, da naj priseljenci doma govorijo nemško. V Švici so na referendumu izglasovali, da ne bodo še bolj omejili letnih kvot za priseljence – na leto zdaj lahko v državo pride 80 tisoč priseljencev. V Bolgariji in Grčiji so na meje postavili zid in ograjo, da bi omejili število nelegalnih priseljencev. V Italiji in na Malti se spopadajo z nelegalnimi priseljenci, ki se v čolnih podajo v Evropo, pri čemer jih na tisoče umre.

V Veliki Britaniji si David Cameron zavzeto prizadeva omejiti število priseljencev na 100 tisoč letno, a mu to nikakor ne uspe: do junija 2014 se je v Veliko Britanijo priselilo 260 tisoč ljudi. Poleg tega bi rad omejil priseljevanje znotraj Evropske skupnosti. V ZDA si predsednik Barack Obama prizadeva za bolj pregleden sistem priseljevanja in je priseljencem brez dokumentov olajšal bivanje v Ameriki, saj naj jih v času njegovega mandata ne bi preganjali in izganjali, ne bi razbijali družin priseljencev, petim milijonom priseljencev brez dokumentov pa bi zagotovili delovne vizume.

Priselilo se je 3,2 odstotka Zemljanov Vse to so bile – poleg sirijskih beguncev, ki se jih vsi otepajo – v drugi polovici leta 2014 vroče politične teme v posameznih državah. Glede na to, kako pogosto se tema priseljevanja pojavlja, se zdi, da je priseljevanje veliki globalni fenomen. Po podatkih Združenih narodov je predlani zunaj svoje domovine živelo 232 milijonov ljudi, kar je polovica več kot leta 1990. A če to številko razumemo v kontekstu celotne svetovne populacije, je to le 3,2 odstotka vseh Zemljanov. Nenadoma se priseljevanje ne zdi več tako velika težava.

Težava pa je, da je po regijah priseljevanje porazdeljeno neenakomerno. V razviti svet se priseli 60 odstotkov vseh svetovnih priseljencev. Približno dve tretjini vseh priseljencev, ki trenutno živijo v razvitih državah, prihaja iz držav v razvoju. Posledično priseljenci predstavljajo večji odstotek prebivalcev razvitih držav: v Evropi je to 9,8 odstotka prebivalcev, v Severni Ameriki 14,9 odstotka. A največ odstotkov priseljencev med prebivalci je v Oceaniji – skoraj 20.

Po podatkih Združenih narodov se priseljenski trendi spreminjajo. Še vedno se sicer največ ljudi priseljuje v razvite države, a se število priseljencev globalno zmanjšuje. Predvsem pa priseljevanje ni samo težava Evrope in Amerike.

V Rusiji priseljence primerjajo s smetmi in ščurki Denimo Rusija je imela s 144 milijoni prebivalcev v letih od 2010 do 2014 dober milijon priseljencev. V vsakem velikem ruskem mestu so priseljenci iz Kavkaza in osrednje Azije. Po podatkih Združenih narodov ima Rusija – z izjemo ZDA – več priseljencev kot katerakoli druga država na svetu, skupno skoraj 11 milijonov ljudi. Večina jih je iz držav, ki so bile prej del Sovjetske zveze. Iz Tadžikistana so se recimo v Rusijo preselile celotne vasi. Večina jih dela na sivem trgu. Nobena skrivnost ni, da so recimo na gradbiščih objektov olimpijskih iger v Sočiju večinoma delali priseljenci z neurejenimi statusi.

Morda prav zato, ker priseljensko delovno silo uporablja tudi oblast, skrbijo za to, da v nobenem ruskem mestu ne nastane priseljenski geto. Priseljenci se gibljejo tako, kot se gibljejo priložnosti za delo na velikih projektih. Kljub temu 76 odstotkov Rusov meni, da bi morali omejiti število priseljencev.

Pojavljajo se zahteve, da bi morali prebivalcem nekdanjih sovjetskih republik uvesti delovne vizume, nacionalistični politiki primerjajo priseljence s ščurki in občasno nastanejo nasilna obračunavanja med ruskimi skrajnimi nacionalisti in priseljenci, še posebej tistimi iz južnega Kavkaza. Celo politiki si občasno dovolijo hude protipriseljenske izjave, češ da so priseljenci smeti, a za to niso kaznovani.

Avstralija zavrača ladje z begunci Tudi če pogledamo širše v svet, kmalu ugotovimo, da priseljevanje še zdaleč ni evropska težava. Avstralija je bila lani obtožena nehumanega obravnavanja priseljencev, ko so zavrnili ladjo, polno priseljencev, iz Šrilanke, ki je pozneje potonila. Avstralija je ena redkih držav na svetu, ki prizna, da ladje z begunci potiska nazaj na morje, kar je sicer v mednarodnem pravu prepovedano. V najboljšem primeru zajete begunce nastanijo v begunskih centrih zunaj Avstralije, v Papui Novi Gvineji ali na otoku Nauru.

Še posebej ironično pri tem je, da so vsi Avstralci, vključno s staroselci, potomci priseljencev. V 20 odstotkih avstralskih gospodinjstev prvi jezik ni angleščina. Čeprav načeloma veljajo za priseljencem odprto državo, je avstralski premier Tony Abbott odkrito govoril o tem, da bo zaustavil prihod priseljenskih ladij v Avstralijo. Očitno je Avstralija dežela le izbranih priseljencev. Tisti, ki v državo pridejo prek vladnih programov priseljevanja, so dobrodošli, tisti, ki pridejo z ladjami, so nepotrebno breme, pa čeprav pridejo iz Burme, Afganistana, Iraka in Šrilanke in bi lahko pridobili status beguncev. Avstralija je namreč v zadnjem letu za skoraj tretjino zmanjšala število sprejetih beguncev na vsega 13 tisoč na leto.

Indija z ograjo na meji, Pakistan z največ begunci Med državami, ki se spopadajo z velikim številom priseljencev, je tudi Indija. V letih od 2010 do 2014 se je tja preselilo 2,2 milijona ljudi, kar je ocena Svetovne banke, neuradne številke po oceni britanskega Guardiana pa sežejo do 20 milijonov. Tudi Indija je med državami, ki so z namenom zajezitve priseljencev postavile ograjo, in sicer več kot dva tisoč kilometrov dolgo ograjo na meji s Pakistanom. Na meji z Bangladešem imajo stražarji dovoljenje za streljanje brez opozorila. V zadnjem desetletju je bilo na meji ubitih okoli tisoč ljudi.

Novi indijskih premier Narendra Modi je nezakonitim bangladeškim priseljencem že pred izvolitvijo napovedal, da naj začnejo pakirati torbe, saj bodo na njihovo mesto prišli leta 1947 pregnani Hindujci. Izjava je pravi primer obravnave priseljencev v Indiji: to je vedno politično in versko vprašanje, legalno priseljevanje pa je skorajda nemogoče zaradi zapletene birokracije.

Indijskih sosed, Pakistan, pa je dom največje populacije beguncev na svetu. Večina od 1,6 milijona priseljencev v Pakistanu so Afganistanci. Pakistanska vlada trdi, da je afganistanskih beguncev še enkrat več, saj jih je večina brez dokumentov, številka naj bi dosegla celo štiri milijone. Kar je skoraj toliko, kot je Pakistancev, ki so preseljeni v tujino.

Kitajsko bolj skrbijo notranje migracije S podobno težavo se spopada tudi Kitajska. Čeprav so imeli v štirih letih milijon in pol priseljencev, to sploh ni politična tema, temveč je večja tema odseljevanje. Kitajski deficit v odseljevanju in priseljevanju v zadnjih 30 letih je več kot 8,5 milijona prebivalcev. S tega stališča je število tujcev, ki živijo na Kitajskem, res zanemarljivo. Med njimi jih je največ iz Koreje, nato iz Japonske in ZDA. Težava pa je, da tujci, ki živijo na Kitajskem, težko pridobijo dovoljenje za stalno bivanje. Leta 2012 so recimo odobrili le 1300 zelenih kart, večinoma znanstvenikom. Težava, s katero se ukvarjajo na Kitajskem, ni priseljevanje iz tujine, temveč priseljevanje iz vasi v mesta. Kitajska vlada napoveduje reformo delitve na ruralno in urbano prebivalstvo, s čimer se seveda ne strinjajo prebivalci mest, saj trdijo, da bodo zaradi še večjega preseljevanja v mesta pogoji življenja slabši.